Jedro

Odmera višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 2.300.000 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2003 dalje do plačila. Tožniku prisojeni znesek je vsota priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale mu nepremoženjske škode v delovni nesreči z dne 25.12.1997, za katero je po skladnem mnenju obeh pravdnih strank izključno odškodninsko odgovorna zavarovanka tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.200.000 tedanjih SIT (od prvotno zahtevanih 6.500.000 SIT), za strah v višini 300.000 tedanjih SIT (od prvotno zahtevanih 600.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.500.000 tedanjih SIT (od prvotno zahtevanih 4.000.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 400.000 tedanjih SIT (od prvotno zahtevanih 500.000 SIT) - zmanjšana za znesek 4.100.000 tedanjih SIT tožniku med postopkom dober mesec pred izdajo prvostopenjske sodbe že plačane odškodnine. V presežku do po delnem plačilu še terjanega zneska 7.500.000 tedanjih SIT (torej za 5.200.000 SIT) in glede preostalih terjanih obresti je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo, upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid pa je odločilo še o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo le v delu odločitve o zamudnih obrestih od pripadajoče mu odškodnine, ki mu jih je prisodilo za čas od 1.1.2002 dalje skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim na občni seji 26.6.2002, sicer pa je tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; delno je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino (v delu iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) znižalo za 500.000 tedanjih SIT - skupno torej (upoštevaje že plačani znesek) na 1.800.000 SIT s pripadki, medtem ko je v ostalem zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in z njeno pritožbo nadaljnji izpodbijani del obsodilne sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

Pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, izpodbijata z revizijama obe pravdni stranki. Tožnik jo izpodbija v celotnem zavrnilnem delu iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in zlasti druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. V oporo temu prepričanju tožnik ponuja še očitek, da sodišči prve in druge stopnje ob odmeri odškodnine nista upoštevali časa, ki je pretekel od škodnega dogodka dne 25.12.1997 in da od tedaj dalje traja škodno stanje že več kot sedem let, ko tožena stranka še ni plačala tožniku sporne odškodnine. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Tožena stranka pa z revizijo izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe, prav tako iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so bile tožniku za posamične oblike ugotovljene nepremoženjske škode priznane previsoke odškodnine, da velja glede na primerjavo s podobnimi primeri iz sodne prakse enako za skupni znesek tožniku priznane odškodnine in da je bil tožnik v celoti deležen pravičnega zadoščenja že s plačilom zneska 4.100.000 tedanjih SIT dne 10.9.2003. Zato predlaga spremembo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročeni nasprotnima strankama, ki odgovorov na njiju nista podali, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

Ker obe pravdni stranki v njunih revizijah ocenjujeta s pravnomočno sodbo tožniku odmerjeno denarno zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo kot materialnopravno zmotno, vsebujejo razlogi v prid stališču revizijskega sodišča o materialnopravno pravilni odmeri zadoščenja z obojestransko izpodbijano pravnomočno sodbo hkrati tudi že sočasen odgovor obema revidentoma na njun sicer nasprotnosmeren, vendar z obeh strani neutemeljeno kot revizijski razlog uveljavljan identičen očitek s tem v zvezi.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Z izpodbijano pravnomočno odločitvijo sta pravilno upoštevani obe načeli. Sodišči prve in druge stopnje sta natančno in izčrpno ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode, s pravnomočno odločitvijo pa so bile ob ustreznem upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotene. Zneski odškodnin za posamične oblike ugotovljene nepremoženjske škode in tudi skupen znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V zvezi s tožnikovim zavzemanjem za upoštevanje tudi obdobja čakanja na odškodnino pri odmeri njene višine pa zadošča napotitev tožnika na izjemnost situacij, ko ima lahko potek časa od nastanka škode do odločanja sploh kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine; v obravnavanem primeru obstoj kakšnih izjemnih okoliščin s tem v zvezi namreč ni izkazan.

Ker je obojestransko izpodbijana pravnomočna odločitev o višini tožniku pripadajočega denarnega zadoščenja za pretrpljeno nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna, je bilo treba reviziji obeh pravdnih strank na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrniti.