Jedro

Arbitražna klavzula v pogodbi ne izključuje sodne pristojnosti v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe na prepoved unovčitve menic, ki so bile dolžniku izročene na podlagi te pogodbe. Vsebina arbitražne klavzule v konkretnem primeru ni takšna, da bi se z njo stranke izrecno in nedvoumno odpovedale sodnemu varstvu za izdajo začasnih ukrepov.

Sodišče vedno uporabi svoje lastno procesno pravo (lex fori), kar velja tudi za pogoje za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Upnica ter družbi A., d. o. o., in B., d. o. o., so kot kupci z dolžnikom (in še štirimi fizičnimi osebami iz Turčije) kot prodajalcem sklenile Pogodbo o prodaji in nakupu z dne 7. 5. 2024 (Pogodba) za nakup vseh delnic dveh turških družb (C. A. Ş. in D. A. Ş.). Na podlagi Pogodbe, kot je bila spremenjena s Spremembami in protokolom o zaključku z dne 1. 7. 2024 (Protokol), je upnica izročila dolžniku 3 bianco menice, vsako v znesku 1,000.000,00 EUR, za zavarovanje obveznosti v zvezi z osebnimi garancijami, ki jih je dolžnik dal za zavarovanje posojil treh družb v Skupini. Upnica in drugi dve družbi kot kupci so namreč obenem sklenili tudi Pogodbo o prodaji in nakupu delnic družbe E. A. Ş. (E.), vse tri turške družbe pa so bile v Pogodbi opredeljene kot Skupina. Upnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da so bile menice izročene izključno za zavarovanje obveznosti v zvezi z osebnimi jamstvi (poroštvi) dolžnika in ostalih prodajalcev za posojila družb prioritete 6 in 7. Menična izjava se sicer sklicuje tudi na zavarovanje obveznosti iz naslova posojil prioritete 0-5 po Pogodbi, kar pa nima podlage v temeljnem poslu. Čeprav je upnica izpolnila vse svoje obveznosti po Pogodbi in zagotovila redno izpolnjevanje obveznosti družb Skupine do bank ter nobena banka ni uveljavljala osebnih jamstev (poroštva) dolžnika in ostalih prodajalcev, je dolžnik po navedbah upnice prekoračil pooblastilo iz menične izjave ter poskusil unovčiti menico. S predlagano začasno odredbo želi upnica zavarovanje, da dolžnik ne bo unovčil menic, ki jih je izročila dolžniku, razen za zavarovanje obveznosti glede posojil Prioritete 6 in 7 (osebna jamstva/poroštva) Pogodbe.

2.Sodišče prve stopnje je predlogu upnice sledilo in s sklepom Zg 25/2024 z dne 15. 11.2024 izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo izpolnitev bianco menic upnice, izročenih dolžniku v zavarovanje obveznosti v zvezi s posojili Prioritete 6 in 7 (osebna jamstva/poroštva), kot izhajajo iz Pogodbe, predložitev izpolnjenih menic v plačilo, njihovo indosiranje ali kakršnokoli drugo razpolaganje oziroma uporabo, razen v primeru izpolnitve in predložitve menic na unovčitev zaradi uveljavljanja zavarovanja obveznosti v zvezi s posojili Prioritete 6 in 7 (osebna jamstva/poroštva) skladno s Pogodbo. Dolžnikovim dolžnikom (bankam) je sodišče prve stopnje z začasno odredbo prepovedalo kakršnokoli izplačilo v breme upničinega računa ali drugih njenih sredstev na podlagi menic, ki jim jih predloži v plačilo dolžnik oziroma po njegovi odredbi tretja oseba in katerih izdajatelj oziroma trasat je upnica, razen v primeru izkazanih pogojev za uveljavljanje zavarovanja obveznosti v zvezi s posojili Prioritete 6 in 7 (osebna jamstva/poroštva) skladno s Pogodbo. Upnici je določilo rok 30 dni od pravnomočne odločitve v zadevi zavarovanja za vložitev tožbe za opravičbo začasne odredbe ter dolžniku zagrozilo z denarno kaznijo v primeru kršitve njemu izrečenih prepovedi. Dolžnik je zoper sklep o začasni odredbi vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

3.Dolžnik v pritožbi vztraja, da je izpodbijani sklep izdan po nepristojnem sodišču oziroma organu ter na podlagi napačnega prava. Hkrati uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabo slovenskega materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve določil postopka.

4.Upnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem pritožbenim navedbam dolžnika.

5.Pritožba ni utemeljena.

O pristojnosti sodišča in uporabi prava

6.Dolžnikovi pritožbeni razlogi o zmotnem stališču sodišča prve stopnje, da je ne glede na pogodbeni dogovor o reševanju sporov pred arbitražo v Turčiji za postopek zavarovanja z začasno odredbo pristojno slovensko sodišče, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je sodno in mednarodno pristojnost pravilno oprlo na Uredbo EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) (Uredba Bruselj I bis) in Zakon o arbitraži (ZArbit).

7.Skladno s 35. členom Uredbe Bruselj I bis se pri sodiščih države članice lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice. Smiselno enako je tudi v 12. členu ZArbit določeno, da obstoj arbitražnega sporazuma ni ovira za to, da sodišče na predlog strank pred ali med arbitražnim postopkom v zvezi s predmetom arbitražnega postopka izda začasni ukrep za zavarovanje, kar velja tudi v primeru, če arbitražni postopek poteka v tujini. Obstoj arbitražnega sporazuma torej ni ovira za to, da sodišče na predlog strank pred ali med arbitražnim postopkom v zvezi s predmetom arbitražnega postopka izda začasni ukrep za zavarovanje.

8.Pritožnik v pritožbi neutemeljeno ponavlja, da arbitražna klavzula v Pogodbi nedvomno in dokončno izključuje sodno pristojnost tudi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe na prepoved unovčitve menic, ki so bile dolžniku izročene na podlagi te Pogodbe. Pogodbena določba se glasi, da vse spore, nesoglasja ali zahtevke (pogodbene, prekrškovne ali druge), ki izhajajo iz te pogodbe ali so v zvezi z njo, njeno kršitvijo, odpovedjo ali neveljavnostjo, dokončno in izključno rešuje arbitraža treh arbitrov v Istanbulu v Turčiji. Takšna določba po presoji pritožbenega sodišča ne izključuje pristojnosti sodišča po 35. členu Uredbe Bruselj I bis in 12. členu ZArbit. Ne nanaša se namreč izrecno in nedvoumno na ukrepe zavarovanja z začasno odredbo. Enako stališče je višje sodišče zavzelo tudi v sklepu I Cpg 298/2025 z dne 10. 7. 2025, ki obravnavo isto arbitražno klavzulo. Dolžnik zmotno razlaga, da pogodbena določba o pristojnosti arbitraže za „vse zahtevke v zvezi s pogodbo“ vključuje tudi zahtevke iz naslova zavarovanja takšnega zahtevka (ter s tem za postopek izdaje začasne odredbe). Če bi bilo tako, ne bi 35. člen Uredbe Bruselj I bis in 12. člen ZArbit opredeljevala pristojnost sodišča za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja. Pritožnik ne izpodbija, da gre v konkretnem primeru za začasno odredbo, katere namen je na področjih, ki jih ureja Uredba Bruselj I bis (civilne in gospodarske zadeve) zagotoviti ohranitev dejanskega ali pravnega položaja s tem, da varuje pravice, katerih priznanje se sicer zahteva od sodišča, ki je pristojno za vsebino zadeve.

Citirano besedilo Pogodbe pa ni takšno, da bi se z njim stranke izrecno in nedvoumno odpovedale sodnemu varstvu za izdajo začasnih ukrepov.

9.Pritožba neutemeljeno oporeka utemeljitvi pristojnosti sodišča na podlagi (drugega stavka) 29. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se smiselno uporablja tudi v postopkih izvršbe in zavarovanja (15. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Skladno z navedeno določbo je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Slednjo je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIZ o krajevni pristojnosti sodišča, na območju katerega mora dolžnik ali kdo drug izpolniti obveznost. Dolžnik v pritožbi neutemeljeno ponavlja, da se določbe ZIZ o krajevni pristojnosti sodišča nanašajo izključno na postopek izvršbe, ne pa tudi na postopek zavarovanja, kot je predmetni postopek. Spregleda pravilo 239. člena ZIZ, po katerem se določbe tega zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanja, če ni v tem delu zakona drugače določeno, ter 266. člen ZIZ, ki v prvem odstavku določa, da je v primeru, ko ni uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo in za samo zavarovanje krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3195/2013 z dne 8. 1. 2014, na katerega se sklicuje pritožba, se ne nanaša na pristojnost za postopek zavarovanja, ampak obravnava atrakcijo pristojnosti za sojenje v sporih, ki nastanejo med izvršilnim postopkom ali zaradi njega oziroma med stečajnim postopkom ali v zvezi z njim (63. členu ZPP). Gre torej za določitev pristojnosti za odločanje o glavni stvari po ZPP, ne pa za pristojnost v postopkih zavarovanja z začasno odredbo, ki se določa po pravilih ZIZ. Ta v 239. in 266. členu jasno in izrecno napotuje na uporabo pravil o izvršbi.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede uporabe prava. S Pogodbo so se pogodbene stranke dogovorile, da nastanek oziroma oblikovanje, veljavnost, izvedbo in razlago te pogodbe ter vsakega člena in njenih delov ureja in se razlaga v skladu z zakoni Republike Turčije, brez uporabe kolizijskih pravil in pravil CISG (tj. Dunajske konvencije o mednarodni prodaji blaga). Kot je pojasnilo višje sodišče že v sklepu I Cpg 298/2025, dogovor o uporabi prava ne seže na postopkovna pravila sodišča. Sodišče vedno uporabi svoje lastno procesno pravo (lex fori), kar velja tudi za pogoje za izdajo začasne odredbe. To je enotno stališče sodne prakse in pravne teorije, ki pojasnjuje, da pogoje za izdajo začasnega ukrepa in njegovo vsebino vedno določa lex fori sodišča, pred katerim se zahteva izdaja tega ukrepa. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče pogoje za izdajo predlagane začasne odredbe presojati po turški zakonodaji.

11.Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno izpostavilo pogoje, ki jih mora upnik kumulativno izkazati za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Upnik mora izkazati verjetnost obstoja terjatve in verjetnost potrebnosti izdaje začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

Glede verjetnosti obstoja terjatve

12.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila sporna menica (ki jo je dolžnik predložil banki na unovčenje) dana v zavarovanje obveznosti upnice iz naslova posojil. Nadalje je ugotovilo, da dolžnik obstoja te obveznosti upnice ni niti zatrjeval in tako ni relevantno, da je v Pogodbi dano tovrstno zavarovanje zaradi posojil prioritete 6 in 7, v menični izjavi pa tudi posojil prioritete 0-5. Dolžnik tudi v pritožbi ne zatrjuje, da bi mu nastala kakšna obveznost iz naslova njegovega osebna jamstva za posojila. Neutemeljeno pa se zavzema za to, da menice predstavljajo tudi zavarovanje obveznosti upnika, da dolžnika oprosti danega osebnega poroštva, v roku 60 dni po datumu zaključka pravnega posla. Protokol v točki 3.3 in drugem odstavku točke 4.11 namreč določa, „da če osebne garancije prodajalcev ne bodo zamenjane ali odstranjene v 60 dneh po datumu zaključka pravnega posla, bo kupec podjetju F. kot predstavniku prodajalcev zagotovil bančno garancijsko pismo v višini 2,000.000,00 EUR, ki nadomesti 2,000.000,00 EUR zadolžnice; zadolžnice se vrnejo kupcu, če so menice zamenjane z bančnim garancijskim pismom“. Če upnica še ni oprostila dolžnika njegovega osebnega poroštva (za posojila) oziroma ni zagotovila predvidenega garancijskega pisma, je skladno s temeljnim poslom nastopila pravna posledica, da so menice še naprej veljavne (tretji odstavek točke 4.11 Protokola) in jih še ni treba vrniti upnici (drugi odstavek točke 4.11 in točka 3.3 Protokola). To potrjuje tudi dolžnik v pritožbi, ko navaja, da upnica ni upravičena do vračila menic. Nikakor pa to ne pomeni, da jih dolžnik lahko unovči, če iz naslova osebnega jamstva za posojila ni imel nobenih obveznosti. Z menično izjavo je namreč upnica pooblastila dolžnika, da izpolni bianco menico samo v primeru neizpolnitve ali nepravočasne izpolnitve obveznosti upnice iz naslova oziroma v zvezi s posojili. Upnica v menični izjavi ni pooblastila dolžnika za unovčenje menic v primeru, da ne oprosti dolžnika danega osebnega poroštva v roku 60 dni po datumu zaključku pravnega posla. To tudi ni izpolnitev obveznosti upnice iz naslova odplačila posojil ali v zvezi z njimi, kot se neutemeljeno zavzema pritožba. Ne gre niti za obveznost v razmerju do posojilodajalca niti ni v zvezi s posojilno pogodbo (finančnim dogovorom o posojilu).

13.Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na besedilo točke 4.13 Protokola, po katerem bodo tri zadolžnice (menice), ki jih je kupec predložil G. G. v znesku 1 milijon EUR vsaka ob zaključku, prav tako zavarovale prednostna 6 in 7 posojila. S to določbo Protokola so pogodbene stranke spremenile točko 7.1.3.3 Pogodbe. Uporabljeni besedni zvezi „prav tako“ po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče dati takšnega pomena, kot ga zatrjuje dolžnik v pritožbi (da so bile menice dane tudi v zavarovanje obveznosti upnice, da dolžnika oprosti zadevnega poroštva oziroma izroči bančno garancijo v višini 2,000,000,00 EUR). Sploh, ker se je s točko 4.13 Protokola spremenila samo (pod)točka 7.1.3.3 Pogodbe z naslovom „Osebna jamstva za prednostna posojila 6-7“. To je samo ena od dveh (pod)točk siceršnje točke 7.1.3 Pogodbe, ki je bila spremenjena s točko 4.11 Protokola. Ta pa povsem jasno določa, da bo kupec zagotovil bančno garancijo v višini 2,000.000,00 EUR, če osebna jamstva prodajalcev ne bodo zamenjana ali odstranjena v 60 dneh po zaključku pravnega posla. Določa pa tudi, da se menice vrnejo kupcu, če so zamenjane z bančno garancijo, oziroma ostanejo veljavne, dokler Skupina nima nobenih finančnih obveznosti, ki izhajajo iz finančnih dogovorov v zvezi s vsemi posojili, ali dokler zadevna osebna jamstva niso odpravljena, kar nastopi prej. Pritožba navedene jasne pogodbene določbe ne upošteva.

14.Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sicer ni opredelilo do dolžnikovih navedb, da je poskušal unovčiti menico kot plačilo za svoje poroštvo po izteku obdobja 60 dni, ko bi ga morala upnica oprostiti poroštva ali mu izročiti ustrezno bančno garancijo v višini 2,000.000,00 EUR. Neopredelitev do strankinih navedb lahko predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ne po 14. točki, kot zmotno uveljavlja pritožba. Ta kršitev je podana le v tistih primerih, ko sklepa zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijani sklep nima. Neutemeljen pa je tudi očitek absolutno bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je bil dolžnik z menično izjavo pooblaščen za unovčenje menice samo v primeru neizpolnitve, nepopolne izpolnitve ali nepravočasne izpolnitve upnice iz naslova posojil, kar pa dolžnikov konstrukt „odmene za poroštvo“ ni. Nikjer v Pogodbi, ne v Protokolu in ne v menični izjavi ni določeno, da bi dolžniku pripadala „odmena“ za nadaljnje osebno jamstvo (po izteku 60-dnevnega obdobja), in to celo v višini vrednosti posamezne menice, torej vsaka 1,000.000,00 EUR oziroma skupaj 3,000.000,00 EUR. Kot že pojasnjeno, je bilo v primeru nadaljnjega osebnega jamstva prodajalcev za obveznosti družb Skupine (po izteku 60 dni od zaključka pravnega posla) v točki 4.11 Protokola dogovorjeno jamstvo kupca: bodisi izročitev bančne garancije ali menice (če bančna garancija ne bi bila izročena). Dolžnik v pritožbi enkrat zatrjuje, da je menico predložil na unovčenje za uveljavitev svoje nedenarne terjatve na oprostitev danega osebnega poroštva, drugič pa za uveljavitev svoje (denarne) terjatve iz naslova odmene za osebno poroštvo. V ugovoru zoper sklep o začasni odredbi je zatrjeval nekaj tretjega, in sicer da je bil primoran poskusiti unovčiti menico, ker mu upnica dolguje 894.579,00 EUR kupnine. S takšnimi protislovnimi navedbami pritožnik ne more uspeti.

15.Sodišče prve stopnje z izdano začasno odredbo ni preseglo meje zahtevka oziroma predloga upnika, kot neutemeljeno navaja dolžnik v pritožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe je namreč točno tak kot izdana začasna odredba, ki dovoljuje izpolnitev in predložitev menic na unovčitev zaradi uveljavljanja zavarovanja obveznosti v zvezi s posojili Prioritete 6 in 7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bila po Pogodbi menica dana zaradi posojil prioritete 6 in 7, v menični izjavi pa je dano pooblastilo za unovčenje menice tudi za posojila prioritete 0-5 (19. točka obrazložitve). Vendar dolžnik ni zatrjeval, da bi še obstajala njegova osebna jamstva v zvezi s posojili prioritete 0-5. Nasprotno, v ugovoru je trdil zgolj, da ga upnica ni oprostila osebnega jamstva oziroma poroštva za prednostna posojila 6-7 (zadnji odstavek na 4. strani) ter da ni izpolnila svojih obveznosti v zvezi s posojili s prioriteto 6 in 7 (prvi odstavek na 5. strani). Četudi je vsebina menične izjave širša (za osebna jamstva dolžnika za posojila prioritete 0-5) od izjeme, za katero je dolžniku skladno s sklepom o začasni odredbi še vedno dopuščena unovčitev menice (za osebna jamstva dolžnika za posojila prioritete 6-7), je pomembno, da dolžnik ni zatrjeval, da bi (še) obstajala njegova osebna jamstva za posojila prioritete 0-5. Za slednja je bil sicer v Pogodbi določen krajši rok prenehanja osebnega jamstva prodajalcev (5 delovnih dni za posojilo prioritete 0 po točki 4.12 Protokola in 10 delovnih dni za posojila prioritete 1-5 po točki 7.1.3.2 Pogodbe). Sodišče prve stopnje je v tej fazi postopka s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da so bile menice izdane samo za zavarovanje obveznosti upnice za poplačilo posojil. Ker je upnica zatrjevala, da obstajajo samo (še) obveznosti za poplačilo posojil prioritete 6-7, te obveznosti je potrdil tudi dolžnik, ki ni ne trdil in ne s stopnjo verjetnosti dokazal, da bi (še) obstajalo tudi njegovo osebno jamstvo za poplačilo posojil prioritete 0-5, ni utemeljen pritožbeni očitek, da sklep o začasni odredbi omejuje dolžnikove pravice v nasprotju s pooblastilom upnice v menični izjavi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima dolžnik ne glede na izdano začasno odredbo možnost unovčitve menic zaradi uveljavljanja zavarovanja obveznosti iz posojil prioritete 6 in 7. Nobena stranka pa v tem postopku zavarovanja ni zatrjevala, da dolžnik še vedno osebno jamči tudi za nepoplačana posojila prioritete 0-5. Tudi če je upnica z menično izjavo pooblastila dolžnika za unovčenje menic za poplačilo njegovih obveznosti še iz naslova posojil prioritete 0-5, je to pooblastilo brezpredmetno, če te obveznosti dolžnika več ne obstajajo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v razmerju med kupcem in prodajalcem menica ni abstraktna, ampak so dopustni ugovori iz temeljnega posla, kamor sodi tudi ugovor, da menična obveznost ne obstaja ali da ne obstaja več. Zato izdana začasna odredba ne posega v pravice dolžnika po menični izjavi, kot zmotno meni pritožba.

Glede nevarnosti

16.V pritožbi dolžnik nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je upnik z verjetnostjo izkazal tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve v primeru neizdaje začasne odredbe onemogočena oziroma precej otežena. Zatrjuje, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da v Republiki Sloveniji nima premoženja, po katerem bi bilo mogoče poseči. Pri tem se sklicuje, da ima premoženje v Republiki Sloveniji, in sicer je imetnik 10 % poslovnega deleža v družbi H., d. o. o., ki je lastnica upnice, edini družbenik družbe I., d. o. o., in je pridobil enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe prestavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP), upoštevaje, da pritožnik ne navaja razlogov za podajo takšnih navedb šele v pritožbi, ni pa jih podal v lastnem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi in ne do zaključka naroka za obravnavo začasne odredbe.

17.Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve v primeru neizdaje začasne odredbe onemogočena oziroma precej otežena (pogoj nevarnosti iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Dodatno je ugotovilo, da je podana domneva o obstoju nevarnosti po določbi tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ, skladno s katero se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. V samem sklepu o začasni odredbi pa se je oprlo tudi na razlog, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (pogoj nevarnosti po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ). Po oceni pritožbenega sodišča s stopnjo verjetnosti izkazane okoliščine (neupravičen poskus unovčitve menice za 1,000.000,00 EUR, možnost prenosa ali indosiranja menice na tretjo osebo, zoper katero upnica ne bo mogla uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla, visok znesek izdanih menic ter dejstvo, da je dolžnik fizična oseba s prebivališčem v tujini, izven Evropske unije), ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljujejo verjetnost obstoja nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zato pritožbene navedbe, ki merijo na izpodbijanje domneve nevarnosti po tretjem odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ, niti niso relevantne.

Sklepno

18.Sodišče prve stopnje je ob obrazloženem pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor zoper začasno odredbo. Glede na navedeno njegova pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

19.Glede na naravo postopka z začasno odredbo je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo, ko bo sodišče prve stopnje odločalo o vseh stroških postopka.

-------------------------------

1Prim. A. Kerševan, Začasni ukrepi v arbitražnem postopku in vloga nacionalnih sodišč v postopku njihove izdaje in izvršitve, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, julij 2017, str. 29.

2Prim. sodbo Sodišča Evropskih skupnosti (SES) C-391/95 z dne 17. 11. 1998, Van Uden, 37. točka obrazložitve.

3Prim. A. Kerševan, Pristojnost za izdajo začasnih ukrepov v arbitražnem postopku, Podjetje in delo, 2/2017, str. 291: „Zaradi zagotovitve pogoja, da je odpoved pravici do sodnega varstva dejansko plod svobodne volje strank, je nujno, da je izključitev sodne pristojnosti izrecna in da jasno določa, katere pristojnosti sodišča so izključene.“

4Prim. sodbo VSRS III Ips 125/2007 z dne 22. 9. 2009, sklep VSRS II Ips 48/2011 z dne 16. 6. 2011 in sodbo VSRS III Ips 86/2011 z dne 19. 11. 2013.

5Tako J. Sladič, Ukrepi zavarovanja v evropskem civilnem pravu, začasne odredbe z mednarodnim elementom, Pravosodni bilten 1/2018, str. 77.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o arbitraži (2008) - ZArbit - člen 12 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.