Jedro

Sodišče ni moglo preveriti ugotovitve v izpodbijani odločbi, da so upravičenec do denacionalizacije oziroma njegovi pravni nasledniki obdržali pravico uporabe na celotnem takratnem zemljišču parc. št. 2950/8 k.o. C., in z njo prosto razpolagali oz. da je bila predmet dedovanja, saj je tak zaključek odvisen od ugotovitve, kako se je navedena parcela delila in kaj predstavlja v naravi, česar pa tožena stranka ni ugotovila, zato je bilo v tem delu dejansko stanje nepopolno raziskano.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana delna odločba o denacionalizaciji podržavljenega premoženja Upravne enote Piran, št. 33900-13/2011-328(13404) z dne 19. 1. 2016 in odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-60/2007-242-BO z dne 31. 5. 2018 se odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu Upravni enoti Piran v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z delno odločbo o denacionalizaciji podržavljenega premoženja, št. 33900-13/2011-328(13404) z dne 19. 1. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnila zahtevo A.A. in B.B. za denacionalizacijo zemljišča, ki je bilo v času nacionalizacije označeno s parc. št. 2950/8 k.o. C., v korist prejšnjega lastnika pok. D.D..

2. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je upravičenec do denacionalizacije D.D., ki je umrl dne 8. 5. 1971. V času podržavljenja je bil jugoslovanski državljan, od 26. 10. 1954 dalje pa se je štel tudi za slovenskega državljana. O zahtevi A.A. in B.B. je prvostopenjski organ prvič odločil s sklepom, št. 351-839/2001-253 z dne 19. 10. 2007, s katerim je njuno zahtevo zavrnil kot neutemeljeno. A.A. je zoper to odločitev vložila pritožbo, ki sta ji tako drugostopenjski organ z odločbo št. 4904-60/2007/130 z dne 18. 5. 2011, kot tudi Upravno sodišče RS s sodbo, št. III U 453/2010-13 z dne 14. 1. 2011, ugodila, zadeva pa je bila vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje z napotilom, naj ugotovi ali so D.D. ter njegovi pravni nasledniki obdržali pravico do razpolaganja na celotni nepremičnini, ki je predmet postopka ali le na njenem delu ter ali je bila ta nepremičnina D.D. odvzeta ali pa je z njo tako on kot njegovi pravni nasledniki prosto razpolagal. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ odločil z odločbo, št. 4904-60/2007/200 z dne 16. 1. 2014, in zahtevo za denacionalizacijo zemljišča, ki je bilo označeno s parc. št. 2950/8 k.o. C., zavrnil, po pritožbi A.A. in B.B. (v nadaljevanju tožnik) pa je odločitvi pritrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ). Po tožbi tožnikov je Upravno sodišče RS s sodbo, št. III U 66/2015 z dne 11. 9. 2015, odločitev prvostopenjskega organa odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

3. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ preučil vso dokumentacijo ter ugotovil, da danes, torej v času odločanja, predstavlja nekdanja parc. št. 2950/8 k.o. C. del parc. št. 1821/2 v izmeri 75 m2, del parc. št. 1822/2 v izmeri 454 m2 in del parc. št. 1820/8 v izmeri 17 m2 (ta je imela pred parcelacijo v letu 2014 oznako parc. št. 1820/2), vse k.o. E.. Taki podatki izhajajo iz Identifikacijskega potrdila št. 47-08-007 z dne 16. 10. 2007. 4. Prvostopenjski organ v nadaljevanju pojasnjuje, da je na podlagi historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnine, vpisane v nekdanji vl. št. 3884 k.o. C. ugotovil, da se je pri nepremičnini s parc. št. 2950/8 te k.o. na podlagi sklepa o dedovanju po pok. D.D. št. 699/71 z dne 21. 6. 1974, vknjižila pravica uporabe v korist F.F., G.G. in A.A., na vsako do sorazmernega deleža. Kasneje se je na podlagi sklepa o dedovanju št. D 8/77 z dne 17. 2. 1977, izdanega v zapuščinskem postopku po pok. G.G., vknjižila pravica uporabe v korist B.B. do deleža 1/8, po sklepu o dedovanju št. D 87/79 z dne 28. 3. 1984, izdanega v zapuščinskem postopku po pok. F.F., pa pravica uporabe v korist H.H. do deleža 21/64, B.B. do deleža 7/64, I.I. do deleža 7/64 in A.A. do deleža 5/64. Na podlagi poravnave, sklenjene dne 21. 10. 1989, in dodatka k tej poravnavi z dne 29. 10. 1989, se je pri parc. št. 2950/8 zaznamovala pravica uporabe v korist J.J., K.K., L.L. in M.M. ter B.B.. Iz dodatka k poravnavi, ki ga je pridobil prvostopenjski organ, izhaja, da so se A.A., J.J., K.K., L.L. in M.M. ter B.B. dogovorili o razdružitvi skupnega premoženja. Na tej podlagi so bile zamejičene posestne meje, GURS Koper pa je z odločbo, št. 55/89 z dne 9. 10. 1989, opravila spremembo katastrskega stanja. Po tem dogovoru je A.A. pridobila v svojo last oziroma v uporabo parc. št. 2946/3 in 2946/1, obe k.o. C., preostali pa parc. št. 2946/2 in 2950/8 k.o. C., vsak do deleža 1/5. Na dan izdaje odločbe je del sedaj obstoječe parc. št. 1822/2 k.o. E. v lasti L.L., del parc. št. 1821/2 k.o. E. v solasti A.A., I.I. in N.N., del parc. št. 1820/8 k.o. E. pa v lasti J.J.. To kaže, da so tako prvotni lastnik prej obstoječe parc. št. 2950/8 k.o. C. kot tudi njegovi dediči na podlagi dedovanja obdržali pravico uporabe te nepremičnine v celoti in so z njo prosto razpolagali. To pa pomeni, da ni pogojev za denacionalizacijo, saj ta nepremičnina D.D. ni bila odvzeta. Skladno s to ugotovitvijo, ki jo je prvostopenjski organ preveril tudi z ogledom na terenu, je zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila označena s parc. št. 2950/8 k.o. C., zavrnil kot neutemeljeno.

5. Zoper odločitev prvostopenjskega organa sta tožnik in A.A. vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil, 1. točko izreka izpodbijane odločbe pa spremenil tako, da je opredelil, da parc. št. 2950/8 k.o. C. v izmeri 546 m2 danes predstavlja del parc. št. 1821/2 v izmeri 75 m2, del parc. št. 1822/2 v izmeri 454 m2 in del parc. št. 1820/8 v izmeri 17 m2, vse k.o. E.. V obrazložitvi povzema vsebino pritožbe in odgovora J.J., ki je bila, poleg drugih, v postopek pritegnjena kot stranka z interesom, nato pa še vsebino izpodbijane odločbe, s katero v celoti soglaša. Pojasnjuje pa, da prvostopenjski organ v izreku ni navedel površine sporne parcele, pač pa navedel le njeno oznako v času, ko je potekalo podržavljanje, to je parc. št. 2950/8 k.o. C., prav tako tudi ni navedel, kaj je ta parcela danes v naravi. Taka pomanjkljivost pa ni bistvena kršitev, ki bi lahko imela za posledico odpravo izpodbijane odločbe, pač pa je drugostopenjski organ izrek izpodbijane odločbe zaradi jasnosti dopolnil. 6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Uvodoma navaja, da je drugostopenjski organ storil nekaj, za kar ni imel pravne podlage. Pritožbo je namreč zavrnil, obenem pa ji očitno ugodil, saj je izpodbijano odločbo spremenil tako, da je dodal del izreka. Podlage za tako ravnanje drugostopenjski organ v svoji odločbi ni pojasnil. Navedel je le, da je pritožba v delu, kjer je bilo opozorjeno na nejasnosti, neutemeljena, nato pa je kljub takemu zaključku posegel v izrek odločbe, kar ni razumno in je zato ta odločitev nezakonita že iz tega razloga.

7. Zahteva za denacionalizacijo se je glasila na celotno parc. št. 2950/8 k.o. C., ki je v določenem trenutku merila tudi 1798 m2 in ne zgolj 546 m2, kot je to sedaj ugotovljeno z drugostopenjsko odločbo. Ni jasno, ali se bo o preostalih 1252 m2 odločilo z naknadno novo delno odločbo ali pa odločitev pomeni, da je odločanje o celotni parceli zaključeno. Odločitev torej ni razumljiva, s tem pa je poseženo v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

8. V postopku sta oba upravna organa storila tudi več bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče je namreč že v sodbi, št. III U 454/2010, ugotavljalo, da so v spisu različne grafične komparacije, ki so parc. št. 2950/8 k.o. C. prikazovale v različnih površinah in celo na različnih lokacijah in bi zato moral upravni organ za zavrnitev zahtevka z gotovostjo ugotoviti, da noben del te parcele ni bil podržavljen. Temu prvostopenjski organ ni sledil, saj ni priskrbel ustreznih grafičnih prikazov, prav tako ni sestavil poročila o ugotovljenem dejanskem stanju, da bi se stranke lahko o tem izjavile, pač pa izdal izpodbijano odločbo. Napake ni popravil niti drugostopenjski organ.

9. Tožena stranka, ki je sodišču predložila le del dokumentacije iz upravnega spisa, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

10. Sodišče je tožbo vročilo tudi strankam z interesom, in sicer O.O., N.N., P.P., B.B., L.L., A.A., I.I. in J.J.. P.P., L.L. in I.I. na tožbo niso odgovorile.

11. J.J. je v odgovoru na tožbo navajala, da so tožnikove navedbe neutemeljene, saj je njegova mama A.A., pravna naslednica po pok. D.D., z nepremičnino s parc. št. 2950/8 k.o. C. prosto razpolagala. Iz arhiva Občine Piran je bil pridobljen zapisnik o ogledu na terenu takratne Skupščine občine Piran, ki je bil sestavljen dne 6. 6. 1989 na predmetni parceli. Vsi prisotni so soglašali z izgradnjo hiše na tej nepremičnini, z rešitvijo treh gospodarskih objektov ter nadomestno gradnjo prizidka k že obstoječi stanovanjski hiši na naslovu .... A.A. je soglašala, da se hiša gradi na ime investitorjev J.J., K.K., L.L. in M.M., soglašala pa je tudi, da se realizira predlog delitve nepremičnine ter se ta predlog predloži sodišču. Skladno s tem je bila sklenjena poravnava, dodatek k poravnavi ter izvedena sprememba katastrskega stanja, kot je opisano v izpodbijani odločbi. Parc. št. 2950/8 k.o. C. torej ni bila odvzeta D.D., pač pa se je z njo prosto razpolagalo tako v postopku dedovanja kot tudi v sklenjenih poravnavah, sedaj obstoječa parc. št. 1822/2 k.o. E. pa je v njeni lasti, kot izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih podatkov.

12. B.B. in N.N. sta sodišču sporočila, da z navedbami J.J. soglašata.

13. A.A. in O.O. sta v odgovoru na tožbo pritrdila tožbenim navedbam ter sodišču poslala tožbi z dne 20. 7. 2018 in z dne 13. 8. 2018, ki sta ju vložila pri sodišču. Parc. št. 2580/8 k.o. C., ki je bila v letu 1966 vpisana kot 5. zemljiškoknjižno telo vl. št. 3884 te k.o., je bila del predhodno obstoječe parc. št. 2950/0, ki je bila deljena v dvajset novih parcel. Pojavlja se tudi kot del parc. št. 2946 vl. št. 3884 k.o. C.. Do prenosa na fizične osebe je prišlo na podlagi poizvedovalnega zapisnika RZ 56/88, ki ga je kot dedič po pok. D.D. podpisal B.B.. Nekatere listine še pridobivajo.

14. Na njune navedbe se je odzvala J.J. ter navajala, da je iz sodnega spisa opr. št. N 12/79 razvidno, da so bile parcelne meje nespremenjene 100 let. Zahtevo za spremembo je dne 8. 9. 1979 vložila A.A., nakar je GU Koper izdala odločbo, s katero je spremenila obliko in preoštevilčila dve parceli. Ti sta imeli status pravice uporabe, z njima pa so dediči po pok. D.D. prosto razpolagali.

15. Dne 1. 3. 2019 je sodišče prejelo vlogo A.A., ki je navedla, da jo vlaga v svojem imenu ter v imenu svojih sinov O.O. in R.R.. Sodišče ob tem ugotavlja, da je vlogo podpisal le prvi, ne pa tudi tožnik, kar pomeni, da ne gre za njegove navedbe, pač pa le za navedbe strank z interesom. A.A. navaja, da je sprejela svoj dedni delež do 2/8 po pok. D.D., v nadaljevanju pa pojasnjuje, kako so jim bile odvzete parc. št. 2939/2 in 2943/2 k.o. C. za gradnjo hotelov S.. Njihovo posest, ki je merila najmanj 26.804 m2, so skušali na vsak način čim bolj zmanjšati. Njeni predniki so bili vpisani že v prve zemljiške knjige od leta 1836 dalje, bili pa so lastniki celotnega območja med cestami ... - ..., lastniki solin, premoženja v T. in U.. V nadaljevanju pojasnjuje združevanje prej navedenih parcel, prav tako to opisuje za parc. št. 2950/2 k.o. C.. Ugotavlja, da je bila sporna parcela del nacionalizacije in ne predmet kupoprodajne pogodbe. Prvostopenjski organ je torej zmotno ugotovil dejansko stanje.

16. Na opisano vlogo je odgovorila J.J., ki vztraja pri svojih navedbah. Navaja še, da je v letu 1994 stopil v veljavo nov Zakon o zemljiškem katastru, po katerem se je parc. št. 2980/8 k.o. C. preoštevilčila in je danes del parc. št. 1821/2, 1822/2, 1820/9 in 1820/10 k.o. E..

K točki II izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. Denacionalizacija po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen in prvi odstavek 2. člena ZDen). Tožena stranka svojo presojo, da parc. št. 2950/8 k.o. C. ni bila predmet podržavljenja v smislu ZDen in da je zato tožnikov zahtevek za njeno vrnitev neupravičen, utemeljuje na trditvi, da je bila ta parcela (oziroma pravica do njene uporabe) predmet dedovanja po pok. D.D. ter da so kot upravičenci do njene uporabe njegovi pravni nasledniki z njo prosto razpolagali, med drugim tudi sklenili poravnavo in dodatek k tej poravnavi, po kateri je ta parcela v izmeri 546 m2 sedaj del parc. št. 1821/2 v izmeri 75 m2, del parc. št. 1822/2 v izmeri 454 m2 in del parc. št. 1820/8 v izmeri 17 m2, vse k.o. E.. Svojo odločitev tožena stranka opira na podatke iz Identifikacijskega potrdila št. 47-08-007 z dne 16. 10. 2007. 19. Sodišče ugotavlja, da sklenitev poravnave in dodatka k poravnavi ter podatki iz Identifikacijskega potrdila niso sporni. Sporno tudi ni, kdo so lastniki sedaj obstoječih parc. št. 1822/2, 1821/2 in 1820/2, vse k.o. E., saj ti podatki izhajajo iz zemljiškoknjižnih podatkov, znana pa je tudi pravna podlaga pridobitve lastninske pravice. Tožnik ugotovitvam glede sklenitve poravnave tudi sicer ne oporeka, niti lastnikom teh parcel ne oporeka njihove lastninske pravice, pač pa le izpostavlja, da parc. št. 2950/8 k.o. C. ni obsegala zgolj 546 m2, torej površino, ki je sedaj del parc. št. 1822/2, 1821/2 in 1820/2, vse k.o. E., temveč da je bila celotna površina parcele bistveno večja, in sicer v določenem obdobju 1798 m2 ter da je bila razlika do te površine predmet podržavljenja.

20. Enako kot je sodišče ugotavljalo že v zadevi opr. št. III U 66/2015, tudi v predmetni zadevi ugotavlja, da tožnikovega tožbenega ugovora ne more presoditi, saj tožena stranka ni poslala popolnega upravnega spisa, predložene listine pa ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev kako se je spreminjala površina parc. št. 2950/8 k.o. C. oziroma kakšna je dejansko bila. Iz Identifikacijskega potrdila, na katerega se opira tožena stranka, namreč ne izhaja zgolj to, da stara izmera parc. št. 2950/8 k.o. C. kot njive v izmeri 546 m2 ustreza delu parc. št. 1821/2 v izmeri 75 m2, delu parc. št. 1822/2 v izmeri 454 m2 in delu parc. št. 1820/8 v izmeri 17 m2, pač pa tudi, da se je po odločbi št. 45/83 z dne 25. 3. 1983 in delilnem načrtu iste številke z dne 28. 3. 1983, parc. št. 2980/8 k.o. C. povečala za sadovnjak 3. razreda s površino 864 m2. Tega podatka tožena stranka ni razjasnila, četudi po presoji sodišča z veliko verjetnostjo dopušča sklepanje, da površina parc. št. 2950/8 k.o. C. v letu 1983 ni bila zgolj 546 m2, torej le tista površina, ki je sedaj del drugih parcel, pač pa vsaj še 864 m2 več. Tožena stranka ni odgovorila, kaj danes ta slednja površina predstavlja v naravi in v čigavi lasti je. Ob tem je tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska št. 18/99, ki je bil izdan dne 4. 1. 1999 in na katerega opozarja tožnik, razvidno, da se je površina parc. št. 2950/8 k.o. C. skozi leta in z več različnimi odmerami spreminjala. Sodišče poudarja, da zemljiškoknjižni podatki sicer niso namenjeni ugotavljanju površine nepremičnin, vendar pa je splošno znano, da so se ob starejših ročnih vpisih v zemljiško knjigo beležile tudi spremembe kulture in površine parcel, vse skladno z odločbami geodetskih organov. Parcela je, kot izhaja iz teh podatkov, bila v naravi njiva, sadovnjak in dvorišče v izmeri 1798 m2, pri njej pa so se od leta 1984 dalje spreminjale kulture in njihova površina. Parc. št. 2950/8 k.o. C. je bila po teh podatkih na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora Piran z dne 3. 12. 1959 vknjižena kot družbena lastnina, od leta 1975 dalje pa vknjižena pravica uporabe v korist pravnih naslednikov D.D., kar dopušča sklepanje, da je po vsej verjetnosti imel enako pravico predhodno tudi ta. Prav ta zemljiškoknjižni izpisek bi torej lahko kazal, da je bila celotna parc. št. 2950/8 k.o. C. v uporabi D.D. in njegovih pravnih naslednikov, torej da ni bila podržavljena, vendar pa ne odgovarja na vprašanje, kaj se je zgodilo s preostalim delom te parcele, ki ni del novo nastalih parcel v k.o. E.. Na neskladja med podatki o predmetni parceli je mogoče sklepati tudi na podlagi dopisa takratne Območne geodetske uprave Koper, Izpostava Koper št. 453-8/298-95 z dne 5. 6. 1995, ki je bil poslan J.J. in obsega podatke o komparaciji parcel. Med drugim je namreč za parc. št. 2950/8 k.o. C. navedeno, da stara izmera ustreza (le) parc. št. 1822/2 in delu parc. št. 1821/2 k.o. E., kar kaže, da o komparaciji obstajajo različni podatki, saj Identifikacijsko potrdilo sedaj navaja še parc. št. 1820/8 k.o. E., ki je v prej navedenem dopisu ni, tožena stranka pa tega neskladja ni raziskala.

21. Sodišče pritrjuje tožniku, ki smiselno zatrjuje, da bi morala tožena stranka z gotovostjo ugotoviti, kakšen je bil dejanski obseg parc. št. 2950/8 k.o. C., kako se je spreminjala njena površina oziroma del katerih parcel je z meritvami nastal. Šele po tem, ko bo tožena stranka to ugotovila, bo mogoče presoditi, ali je bil kateri njen del podržavljen ali pa je šlo v celoti za nepremičnino, s katero so D.D. in po njem njegovi pravni nasledniki prosto razpolagali in torej ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka. Nenazadnje, iz dopisa Območne geodetske uprave Koper, Izpostava Koper, št. 90311-654/2001-2 z dne 21. 2. 2001, poslanega A.A., izhaja, da je najstarejše stanje, ki ga lahko za posamezno parcelo rekonstruirajo, sicer stanje iz leta 1952, da pa obstajajo originali katastrskih načrtov starejšega datuma, na podlagi historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov pa je mogoče pridobiti podatke o parcelah na stanje določenega leta. Vsekakor pa je že sedaj na podlagi Identifikacijskega potrdila mogoče sklepati, da ta parc, št. 2950/8 k.o. C. verjetno ni obsegala le 546 m2, kot je to navedeno v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, pa četudi, glede na nepopolne in neskladne podatke, ki so bili predloženi sodišču, tudi take možnosti z gotovostjo ne gre povsem izključiti. To pa kaže, da dejanskega stanja zadeve tožena stranka ni raziskala v zadostni meri. Na to, da okoliščine glede sporne parcele niso povsem razjasnjene, pa navsezadnje kaže tudi obrazložitev odločitve drugostopenjskega organa, v kateri navaja, da naj bi parc. št. 2950/8 k.o. C. v času razlastitve merila 546 m2 in da se torej v predmetnem postopku lahko odloča o vračilu te parcele le v tem obsegu (drugi odstavek na 4. strani obrazložitve). Kolikor bi držalo, da je parc. št. 2950/8 k.o. C. bila razlaščena, bi to pomenilo, da je zahtevek utemeljen, kar pa je v nasprotju s siceršnjo ugotovitvijo, da je v prej navedenem obsegu bila parcela predmet prostega razpolaganja in da torej ni bila razlaščena. Obrazložitev je v tem delu sama s sabo v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

22. Sodišče, enako kot ob odločanju v zadevi III U 66/2018, ugotavlja, da tožena stranka tudi sedaj sodišču ni predložila celotnega upravnega spisa in zato tudi iz tega razloga ni mogoče z gotovostjo presoditi dejanskega stanja zadeve. Ugotovitve, kot so zapisane v predhodnih točkah te obrazložitve, so bile sprejete izključno na podlagi gradiva, ki ji bilo sodišču predloženo, iz tega pa, kot že navedeno, izhajajo različni in med seboj tudi nasprotujoči si podatki. Sodišče lahko zato zaključi na enak način, kot ob predhodnem odločanju - da ni moglo preveriti ugotovitve v izpodbijani odločbi, da so upravičenec do denacionalizacije oziroma njegovi pravni nasledniki obdržali pravico uporabe na celotnem takratnem zemljišču parc. št. 2950/8 k.o. C., in z njo prosto razpolagali oz. da je bila predmet dedovanja, saj je tak zaključek odvisen od ugotovitve, kako se je navedena parcela delila in kaj predstavlja v naravi, česar pa tožena stranka ni ugotovila. V tem delu je bilo dejansko stanje nepopolno raziskano, zaključki tožene stranke pa tudi niso skladni s podatki v spisu, zlasti ne s podatki Identifikacijskega potrdila.

23. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v dopolnitev postopka ter ponovno odločanje. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

24. Ker je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa ni zastopal odvetnik.