Jedro

Premagovanje pehotne ovire, 2,1 m visoke lesene pregrade, samo po sebi ni nevarna dejavnost. Ugotovljene tudi niso bile nobene take objektivne in dodatne okoliščine, ki bi omogočale drugačno stališče. Vse dejanske ugotovitve o dodatnih okoliščinah izvajanja vaje izvirajo iz ravnanja oziroma opustitev odgovorne osebe. Ugotavljanje kršitev pravil za izvajanje vaje zato utemeljujejo krivdno odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik si je med služenjem vojaškega roka 28.3.1996 poškodoval hrustanec v desnem kolenu, ko je premagoval pehotno oviro - 2,1 m visoko leseno pregrado. Od toženke je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je premagovanje vojaških ovir v vojaški opremi nevarna dejavnost, zaradi česar je toženka objektivno odgovorna, zaradi kršitve pravil pa je podana tudi njena krivdna odgovornost. Tožniku je od zahtevanih 2.000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 1.200.000 SIT, od zahtevanih 400.000 SIT za strah 300.000 SIT in od zahtevanih 5.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.500.000 SIT. Skupno prisojo 5.000.000 SIT oziroma sedaj 20.864,63 EUR je znižalo za prejeto zavarovalnino iz nezgodnega zavarovanja in razliko naložilo v plačilo toženki.

Sodišče druge stopnje je potrdilo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, strinjalo se je tudi z njegovo materialnopravno presojo o obeh oblikah odgovornosti in višini pravične denarne odškodnine. Zato je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z njeno razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo in prisojo nižje odškodnine. Presojo o objektivni odškodninski odgovornosti izpodbija z uveljavljanjem procesne kršitve, ker se sodišči nista opredelili do njenih trditev, da je šlo za časovno neomejeno premagovanje ovire in za postopno izvedbo vaje, da so imeli vojaki izbiro izbrati po zahtevnosti različne načine in so bili s tem tudi seznanjeni. Revizija poudarja, da je šlo pravzaprav za učno uro iz premagovanja ovir in da je lesena pregrada preprosta in manj zahtevna ovira. Pri tem omenja, da so sodišča že za bistveno težje ovire presodila, da niso nevarna stvar. V nadaljevanju omenja izpoved enega od vojakov o dani možnosti izbire načina, kako izvesti vajo. Zaradi neopredelitve do relevantnih toženkinih navedb sta sodišči prišli do napačnega zaključka o stopnji nevarnosti pri premagovanju lesene pregrade. Varovanje pri doskoku je potrditvah revizije namenjeno le preprečitvi možnega udarca z glavo ob težjemu načinu premagovanja ovire in ne more preprečiti poškodbe pri doskoku.

Višina odškodnine je previsoka, saj gre po mnenju revizije za manjšo škodo. V potrditev tega stališča toženka povzema nekaj ugotovitev obeh sodišč, trdi pa še, da tožniku ne gre odškodnina za strah, ker po ugotovitvah izvedenca ob samem dogodku ni doživel bistvenega strahu, za izid zdravljenja pa le strah srednje intenzivnosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej poudarja, da v našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, zato je odgovornost ne glede na krivdo ali objektivno odgovornost izjema, ki jo je treba kot vse izjeme utesnjujoče razlagati. To izhaja tudi iz definicije objektivne odgovornosti v drugem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), po kateri se odgovarja ne glede na krivdo za škodo od tistih stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Taka definicija vključuje stopnjevan pojem, saj objektivna odgovornost velja le za večje nevarnosti, ne pa za običajne nevarnosti, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni in ne pomenijo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi. Med nevarne dejavnosti sodijo zato tiste dejavnosti, katerih izvajanja ni mogoče vselej skrbno nadzorovati ali obvladovati njihovih učinkov. Zato je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da izvajanje običajnih športnih aktivnosti med služenjem vojaškega roka ni nevarna dejavnost (na primer kondicijski tek po gozdni poti, nogomet, rokomet, košarka, judo, itd.). Posamezne od teh aktivnosti sicer lahko postanejo nevarne zaradi spleta določenih okoliščin in izvajane dejavnosti, vendar gre pri tem za okoliščine, ki so objektivne narave, ne pa za tiste, ki so neposredno posledica krivdnega ravnanja osebe, ki izvaja dejavnost, samega oškodovanca ali tretje osebe.

Glede na obrazložen utesnjujoč pristop k razlagi pravnega standarda nevarne dejavnosti revizijsko sodišče v tej zadevi ugotavlja, da premagovanje pehotne ovire, 2,1 m visoke lesene pregrade, samo po sebi ni nevarna dejavnost. Ugotovljene tudi niso bile nobene take objektivne in dodatne okoliščine, ki bi omogočale drugačno stališče. Vse dejanske ugotovitve o dodatnih okoliščinah izvajanja vaje izvirajo iz ravnanja oziroma opustitev odgovorne osebe: čeprav je šlo za prvo izvajanje vaje, so bili vojaki v vojaški opremi (uniforma, škornji), namesto v športni opremi (trenirke, športna obutev); vojaki so po malici odšli na poligon in začeli z vajo brez ogrevanja; oficir je sicer pri ovirah pojasnil način njihovega premagovanja, ni pa tega pri konkretni oviri pokazal; nikogar ni bilo, ki bi varoval doskok z lesene pregrade (poškodoval se je še en vojak). Kot sta sodišči pravilno ugotovili, gre pri teh dejanskih okoliščinah za kršitev pravil, ki sta jih pojasnili tudi dve priči. Kršitev pravil ni okoliščina, ki bi izvirala izven sfere odgovorne osebe in zato utemeljevala objektivno odgovornost. Gre za krivdno odgovornost, torej tako, za katero sta se obe sodišči dodatno (poleg objektivne odgovornosti) opredelili.

Revizija izpodbija le presojo o obstoju objektivne odgovornosti, z dejanskimi okoliščinami in razlogi za krivdno odgovornost pa se ne ukvarja. Tudi uveljavljana procesna kršitev (o izostalem odgovoru na relevantne navedbe, ki da vplivajo na stopnjo nevarnosti) so usmerjene v izpodbijanje razlogov o objektivni odgovornosti, zato so pravno nepomembne. Revizijske trditve, čemu samo naj bi bilo namenjeno izostalo varovanje ob doskoku, pomenijo nedovoljeno revizijsko novoto.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Stranke in sodišče so v revizijski fazi postopka vezani na tisto dejansko podlago, ki je navedena v prvostopenjski sodbi in ki je prestala preizkus na pritožbeni stopnji. To velja tako za dejansko podlago o samem temelju terjatve kot o obsegu škode. Nekatere od revizijskih navedb dejansko podlago sodb obeh sodišč presegajo ali celo spreminjajo, zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo (namen varovanja ob doskoku, neobstoj strahu ob škodnem dogodku kljub drugačnih razlogom sodišč in ugotovitvam izvedenca, poudarjanje samo nekaterih okoliščin o posameznih oblikah nepremoženjske škode in izpuščanje drugih pomembnih okoliščin itd.).

Zaradi hude obremenitve sprednje strani desnega kolena je takrat dvajset let star tožnik utrpel poko hrustanca pogačice, verjetno na več mestih, kar je vodilo v popoškodbeno razmehčanje hrustanca in hitrejšo obrabo sklepa, ki je pri tožniku tudi že rentgensko nakazana. Gre za trajno in neozdravljivo okvaro kolena, zaradi katere je tožnik že zamenjal zaposlitev, saj za delo avtomehanika ni več sposoben, vendar ima tudi pri delu varnostnika težave. Podrobnejši obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa tudi telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu je razviden iz razlogov na četrti in peti strani prvostopenjske sodbe. Dejanske ugotovitve o obstoju tako imenovanega primarnega strahu ter dolžini in intenzivnosti tako imenovanega sekundarnega strahu ne utemeljujejo revizijskega stališča, da naj bi šlo za pravno nepriznano škodo.

Merila za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo vsebujejo določbe 200. in 203. člena ZOR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta jih sodišči z odmero takratnih 5.000.000 SIT pravilno uporabili. Škoda je konkretizirana in individualizirana, višina odškodnine zanjo pa je ustrezno umeščena v siceršnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah. Tudi revizijsko sodišče je naredilo primerjavo s primeri iz svoje sodne prakse in ob upoštevanju tožnikovih individualnih značilnosti (starost, poklic itd.) presodilo, da ne gre za previsoko odškodnino.

Revizijsko sodišče je toženkino neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.