Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka po ukinitvi dveh poslovalnic odprla 3 nove in ker se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo za 6 ljudi v primerjavi z letom 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število vodstvenih delovnih mest v prodaji tako, da je povečala prodajna območja, oziroma da je več poslovalnic pokrivalo manj vodij prodajnega območja. Glede na to za ugotovitev obstoja razloga za odpoved ni pravno pomembno povečano število poslovalnic oziroma večje število zaposlenih na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je namreč dokazala, da se je povečalo število zaposlenih prodajalk in ne delavcev v vodstvu prodaje, tožnica pa niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka namesto nje na njenem delovnem mestu vodje prodajnega območja zaposlila drugega delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2014, za obračun bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo denarnega povračila v višini 14.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja o tem, da je bil pri toženi stranki podan poslovni razlog za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je bilo že od vsega začetka, ko je tožnica prejela pogodbo za delovno mesto vodja prodajnega območja pri toženi stranki, na tem delovnem mestu 5 delavcev, tako kot sedaj. V času njene odsotnosti zaradi porodniškega dopusta je po tožničinem prepričanju njeno delo opravljala A.A., v času porodniške odsotnosti B.B. pa je njo nadomestila nadomestna vodja prodaje. Pove, da ji je 14. 7. 2014 tožena stranka ponudila delo za določen čas na delovnem mestu prodajalke za obdobje enega leta, ki pa ga ni sprejela, saj ji ni bilo ponujeno za nedoločen čas. Pove, da ji pred iztekom porodniškega dopusta nadrejena C.C. ni omenjala reorganizacije, temveč ji je zagotovila, da bo po koriščenju letnega dopusta začela julija 2014 delati na istem delovnem mestu. Povzema izpoved C.C., da naj bi imela tožena stranka v letu 2012 šest vodij prodajnih območjih, sama pa še asistenta, proti koncu leta 2013 pa so imeli pet vodij prodajnih območij in njeno asistentko A.A., ki pa je po zmanjšanju števila vodij prodajnih območjih ni več imela. Dalje navaja, da je iz pisne izjave priče D.D. mogoče razbrati enako, kot je navajala priča C.C., z razliko, da so zaposlene delavke C.C., A.A. in E.E. zaradi zmanjšanja števila vodstvenih zaposlenih prevzele več nalog in da po njegovem poznavanju nobena nova oseba ni bila zaposlena v vodstvu prodaje. Trdi, da sta oba izpovedovala protispisno, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo in v kasnejših vlogah navajala, da je imela v oddelku prodaje zaposlenih 7 oseb, in sicer vodjo prodaje, asistenta vodje prodaje in 5 vodij prodajnega območja (tožnico, F.F., E.E., G.G. in B.B.), v letu 2014 pa je po sprejeti reorganizaciji dela bilo v prodaji zaposlenih 8 oseb (vodja prodaje, 6 vodij prodajnega območja in en nadomestni vodja prodajnega območja), zaradi porodniške odsotnosti B.B. in tožnice pa je delo nadzora in vodenja poslovalnic opravljalo 5 oseb. Trdi, da je tožena stranka imela v času odsotnosti tožnice in po njej dani redni odpovedi enako število zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnega območja. Opozarja na dejstvo, da je imela tožena stranka v letu 2014 v Sloveniji odprtih 46 poslovalnic, da je ukinila 2 poslovalnici in julija, oktobra in decembra tega leta odprla 3, kar po njenem mnenju dokazuje, da poslovni rezultati niso bili slabši. Sklicuje se na del letnega poročila, ki ga je tožena stranka uradno objavila na spletni strani AJPES in iz katerega izhajajo podatki o odpiranju in zapiranju poslovalnic skozi leta, ki po tožničinem mnenju kažejo na to, da poslovni rezultati v letu 2013 niso bili slabi. Da je tožena stranka v letu 2013 uspešno poslovala, kaže po mnenju tožnice tudi dejstvo, da se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo na 242 (6 več kot v letu 2013). Trdi, da navedeni objavljeni rezultati ovržejo navedbe prič C.C. in D.D., da se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo, ker so odprli manjše poslovalnice in so rabili dodatne prodajalke. Trdi, da tudi napotilo na drugo delo, ki ga je tožena stranka 14. 6. in 30. 6. 2014 izdala tožnici, negira navedbe tožene stranke o zmanjšanem obsegu dela. Dalje trdi, da tožena stranka v tem delovnem sporu ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke in da je zato izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Sklicuje se na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 862/2013 in trdi, da gre v obravnavanem primeru zgolj za navidezen poslovni razlog, delodajalec pa je kršil prepoved diskriminacije. Trdi, da tožena stranka ni objektivno preverila dejstva možnosti zaposlitve tožnice na drugih delih, saj bi tožnica sprejela tudi delo prodajalke za nedoločen čas. Navaja, da je tožena stranka s ponudbo dela prodajalke za določen čas enega leta kršila 49. člen ZDR‑1, saj ni upoštevala določbe četrtega odstavka, po katerem bi ji pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas mirovale. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka po pooblaščencu na pritožbo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe v celoti z vsemi stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so: - da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu vodja prodajnega območja in da je opravljala terensko delo v poslovalnicah tožene stranke, - da ji je tožena stranka 21. 7. 2014 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 7. 2014 po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), na podlagi katere je tožnici po izteku 38-dnevnega odpovednega roka prenehalo delovno razmerje, - da so bili poslovni rezultati v letu 2014 pod pričakovanji tožene stranke, zaradi česar ni imela potrebe po tolikšnem številu vodstvenih kadrov glede na število poslovalnic, zaradi česar je izvedla reorganizacijo prodajnih mrež in prodajnih območij, ki se je realizirala tako, da so nekatere večje poslovalnice zaprli, nekatere poslovalnice so zmanjšali in nekatere manjše poslovalnice na novo odprli, in se je zaradi tega zmanjšal obseg dela na delovnem mestu vodja prodajnega območja, - da začasni napotili tožnice na delovno mesto prodajalke ne pomenita, da poslovni razlog ni obstajal, - da je tožena stranka sprejela odločitev o tem, kateri delavki od zaposlenih na vodstvenih delovnih mestih bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, na podlagi trajanja zaposlitve, in da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki najkrajše obdobje (razen B.B., ki je bila v času odpovedi tožnici na podlagi 115. člena ZDR-1 varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), - da tožena stranka tožnice ni diskriminirala, saj je prepričljivo izkazala objektivni kriterij za izbiro delavca, ki mu bo prenehala pogodba o zaposlitvi, ter da zgolj okoliščini, da je bila tožnica v letu 2013 na porodniškem dopustu in da je imela v času podaje odpovedi še majhnega otroka, ne izkazujeta obstoja diskriminatornega razloga, - da tožena stranka v primeru obstoja poslovnega razloga ni bila dolžna tožnici ponujati ali iskati druge zaposlitve.

7. Tožnica v pritožbi navaja, da izpoved priče C.C. in pisna izjava D.D. ne potrjujeta trditev tožene stranke o številu delavcev na vodstvenih delovnih mestih v prodaji pred in po odpovedi. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v letu 2013 ta dela pri toženi stranki opravljala ena vodja prodaje (C.C.), ena asistentka vodje prodaje (A.A.) in 5 vodij prodajnega območja (tožnica, F.F., G.G., E.E. in B.B. oziroma v času njene odsotnosti H.H.. Tedaj je pri toženi stranki 7 oseb opravljalo delo nadzora in vodenja poslovalnic, oziroma 6 oseb v času tožničine odsotnosti (tožničino delo so si razdelile C.C., A.A. in E.E.). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v letu 2014 opravljala delo vodje prodaje še vedno C.C., njena asistentka vodje prodaje A.A. pa je deloma prevzela delo vodje prodajnega območja poleg delavk F.F., G.G., E.E. in B.B., ki jo je nekaj časa še nadomeščala H.H. Tako se izkaže tožničina pritožbena navedba, da je v času pred reorganizacijo in posledično odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici in po njej na delovnih mestih v vodstvu prodaje delalo enako število delavcev (5), za neutemeljeno, saj se je skupno število delavk s 7 zmanjšalo na 6, to pa sta potrdili tudi priča C.C. in pisna izjava D.D. Tožena stranka je dokazala, da tožničino delo ni več potrebno, saj je nadzor nad poslovalnicami, ki ga je opravljala tožnica v času njene zaposlitve, razdelila med druge vodje prodajnega območja oziroma je del teh nalog prevzela vodja prodaje. Dejstvo, da tožena stranka ni zaposlila nobenega dodatnega delavca v času tožničine odsotnosti, ampak so si tožničino delo razdelile že zaposlene delavke, na obstoj poslovnega razloga ne vpliva.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka po ukinitvi dveh poslovalnic odprla 3 nove in ker se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo za 6 ljudi v primerjavi z letom 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število vodstvenih delovnih mest v prodaji tako, da je povečala prodajna območja oziroma da je več poslovalnic pokrivalo manj vodij prodajnega območja. Glede na to za ugotovitev obstoja razloga za odpoved ni pravno pomembno povečano število poslovalnic oziroma večje število zaposlenih na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je namreč dokazala, da se je povečalo število zaposlenih prodajalk in ne delavcev v vodstvu prodaje, tožnica pa niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka namesto nje zaposlila na njenem delovnem mestu vodje prodajnega območja drugega delavca.

9. Tudi glede zatrjevane nepravilne uporabe kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke pritožba ni utemeljena. Tožnica je sicer zatrjevala, da je bil poslovni razlog navidezen, vendar pa je tožena stranka dokazala in sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica izbrana kot delavka, katere delo je postalo nepotrebno, ker je imela najkrajšo delovno dobo pri toženi stranki (razen B.B., ki je bila varovana kategorija delavke, zato odpovedi ni mogla prejeti). Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi ne nasprotuje. Tožnica prav tako v pritožbi ne navaja, v čem naj tožena stranka ne bi pravilno uporabila kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke, zato pritožbeno sodišče te trditve ni moglo preizkusiti. V zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 862/2013 zgolj dodaja, da se ta nanaša na drugačno dejansko stanje in na prejšnji Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), zato na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva.

10. Glede na to, da ZDR-1 (za razliko od prej veljavnega ZDR) ne zahteva, da bi delodajalec moral pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti na drugih delih, na odločitev o zakonitosti odpovedi ne vpliva dejstvo, da naj tožena stranka ne bi objektivno preverila možnosti zaposlitve tožnice na drugih delih. Tožena stranka take obveznosti ni imela, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijane odpovedi ne vpliva dejstvo, da naj bi tožnici ponudila za določen čas delo na delovnem mestu prodajalke. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so pravno nepomembne, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).