Jedro

Ravnanje tožene stranke lahko utemeljuje verjetnost obstoja uveljavljane terjatve na vrnitev menic zaradi njihove zlorabe (prvi pogoj za izdajo začasne odredbe), ne predstavlja pa istočasno uporabo sile, ki naj bi se s predlagano začasno odredbo v bodoče preprečila in ki je drugi pogoj, ki mora biti s prvim kumulativno izpolnjen za izdajo začasne odredbe. Preventivna funkcija začasne odredbe, ki je v preprečitvi uporabe sile, na kateri tožniki temeljijo drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, je v preprečitvi posledice ravnanja nasprotne stranke, ki je z drugimi pravnimi sredstvi ni mogoče doseči. Iz opisanih obrambnih ravnanj tožečih strank zoper zatrjevano toženčevo zlorabo procesnih pravic pa nedvoumno izhaja, da preprečitev posledic takega ravnanja tožniki lahko dosežejo že z vložitvijo ugovora zoper izdani izvršilni sklep.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki naložilo vrnitev original bianco menic, podpisanih s strani tožečih strank, ter prepovedalo toženi stranki in organizacijam za plačilni promet unovčenje teh menic, pri čemer naj bi se sklep o začasni odredbi objavil na oglasi deski Okrajnega sodišča v Ljubljani, izvršilni oddelek in na oglasni deski Okrajnega sodišča v Ljubljani, centralni oddelek za verodostojno listino, Okrajnemu sodišču v Ljubljani pa prepovedalo izdajo sklepa o izvršbi na podlagi teh menic.

2. Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožile tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in predlagale razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki, ki soglašajo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da vsebina predlagane začasne odredbe ne more služiti zavarovanju uveljavljane denarne terjatve, v pritožbi pojasnjujejo, da pa je primerna za zavarovanje uveljavljane nedenarne terjatve na vračilo menic. V pritožbi ponavljajo svojo argumentacijo potrebnosti izdaje začasne odredbe, ki je v preprečitvi uporabe sile (2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ). Ta se odraža v ravnanju tožene stranke, ki je zoper vse tožnike kot menične dolžnike že vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave celotnega dolga, sklicujoč se na temeljni posel – Pogodbo o odstopu terjatev. Ker so tožeče stranke izdanemu sklepu o izvršbi ugovarjale in je bil sklep o izvršbi razveljavljen v dovolilnem delu, odločanje o zahtevku pa odstopljeno v pravdni postopek, pa je tožena stranka ponovno vložila izvršilni predlog zaradi izterjave dolga na isti podlagi, zoper ponovno izdani sklep o izvršbi pa so tožeče stranke ponovno vložile ugovor. Pritožniki menijo, da opisana toženčeva zloraba procesnih pravic predstavlja nasilje, ki je ena od predpostavk za izdajo začasne odredbe. Nasilje po njihovem stališču ni le fizično nasilje, pač pa ga predstavlja tudi izvrševanje upravičenj nasprotne stranke v nasprotju s pravnim redom.

5. Pritožbeno sodišče s takim pritožbenim stališčem ne soglaša. Opisano ravnanje tožene stranke lahko utemeljuje verjetnost obstoja uveljavljane terjatve na vrnitev menic zaradi njihove zlorabe (prvi pogoj za izdajo začasne odredbe), ne predstavlja pa istočasno uporabo sile, ki naj bi se s predlagano začasno odredbo v bodoče preprečila in ki je drugi pogoj, ki mora biti s prvim kumulativno izpolnjen za izdajo začasne odredbe. Preventivna funkcija začasne odredbe, ki je v preprečitvi uporabe sile, na kateri tožniki temeljijo drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, je v preprečitvi posledice ravnanja nasprotne stranke, ki je z drugimi pravnimi sredstvi ni mogoče doseči. Iz opisanih obrambnih ravnanj tožečih strank zoper zatrjevano toženčevo zlorabo procesnih pravic pa nedvoumno izhaja, da preprečitev posledic takega ravnanja tožniki lahko dosežejo že z vložitvijo ugovora zoper izdani izvršilni sklep. Ob povedanem se izkaže, da v obravnavanem primeru ne gre za tako nasilno ravnanje tožene stranke, ki bi utemeljevalo izkaz predpostavke iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.

6. Ker je torej prvostopenjsko sodišče pri presoji zatrjevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).