Jedro

V redno upravljanje pa sodijo tudi dogovori o delitvi posameznih skupnih stroškov obratovanja, ki ne odstopajo od splošnega pravila 115. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), to je, da s stroški delijo v skladu s solastniškimi deleži.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru za znesek 824.50 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 61832/2016 z dne 14.6.2016, v preostalem delu pa sklep razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo še 469,65 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka lastnica treh poslovnih prostorov v stavbi TPC L. tožena stranka pa je za ta objekt dobavitelj toplotne energije. Predmet računov so fiksni stroški ogrevanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil poslovni prostor z oznako B9/A vključen v enotni sistem ogrevanja, vendar tožena stranka ni imela montiranih delilnikov porabe. Ostala dva poslovna prostora pa sta bila sprva vključena v enotni sistem, kasneje pa so bila grelna telesa odstranjena. Med pravdnima strankama je zato na podlagi drugega odstavka 19. člena Splošnih pogojev tožeče stranke nastalo pravno razmerje, na katerem temelji tožbeni zahtevek. Etažni lastniki v objektu so veljavno sprejeli sklep, po katerem morajo posamezni lastniki etažnih delov 20 % stroškov dovajanja toplotne energije plačevati ne glede na dejansko porabo. Tožena stranka mora zato za poslovna prostora, kjer nima montiranih grelnih teles plačati sorazmerni del fiksnih stroškov, za prostor 9/A po poleg teh še porabo glede na površino. Neupravičeno pa je obračunavanje kazenskega faktorja za prostora, v katerih grelnih teles, na katera bi bilo mogoče montirati delilnike, ni bilo. Pri odločitvi je sodišče upoštevalo že plačane zneske.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Sodišču očita bistveno kršitev postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi pojasnile dejansko stanje v zadevi. Za odločitev o tem, ali so poslovni prostori priklopljeni na enoten sistem ogrevanja je odločilno, ali je imela tožena stranka tako možnost. Zaslišanje prič bi tudi pojasnilo situacijo glede delilnikov, saj je njihova montaža obvezna po določbah Pravilnika o načinu delitve in obračuna stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli iz let 2012 in 2015, ki tudi določata kazenski faktor za vse tiste lastnike, ki nimajo vgrajenih delilnikov. V nasprotju z odločitvijo sodišča, da obračun kazenskega faktorja za prostora, v katerih ni vgrajenih grelnih teles, ni upravičen, je dejstvo, da je tožena stranka kasneje te delilnike vgradila. Sodišče v točki 12.5. ne pojasni ničesar glede obračuna kazenskega faktorja za prostor E 9/A, saj iz obračuna ne izhaja, da bi sodišče kazenski faktor upoštevalo za mesece januar, februar in marec 2016 v višini 1,6 oziroma 3 (v prostoru so tri grelna telesa). Sodišče je napačno izvedlo obračun površine poslovnih prostorov E 20 in E19, saj delež le-teh znaša 0,6907 in ne 0,03453 kot ga je upoštevalo sodišče. 4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedbam iz pritožbe nasprotovala in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Meni, da je napačen zaključek, da so vsi trije prostori priključeni na enoten sistem ogrevanja. Tak zaključek je posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišče ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič, ki bi vedele povedati, da lokala E19 in E20 nikoli nista bila priključena na enoten sistem ogrevanja. Da je bil priključen del A20, je v nasprotju tudi z izvedeniškim mnenjem, do katerega se sodišče ni opredelilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za ta prostor tudi tožeča stranka nikoli ni bremenila tožene za plačilo stroškov ogrevanja. Ker za prostor E19 izvedenka ni dala jasnega odgovora glede tega, kakšno je bilo ogrevanje ob izgradnji, bi moralo sodišče to dodatno ugotoviti s predlaganimi pričami. Ker sodišče ni zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke, je kršilo njeno pravico do izjave v postopku. Prav tako je sodišče kršilo načelo neposrednosti, ker je prebralo izpovedi prič iz zadeve Pg 59/2005 Okrožnega sodišča v Kopru in zato nepravilno tolmačilo njihove izjave, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Napačen je tudi zaključek, da je sklep etažnih lastnikov veljaven. Ne gre za dokazno breme, temveč za pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče bi moralo samo vedeti, da se na ponovljenih etažnih zborih lahko z večino tam navzočih odloča le o poslih rednega upravljanja, ne pa tudi o poslih izrednega upravljanja, kar sporni sklep je. Tožena stranka trdi, da v prostorih E19 in E20 nikoli ni odjemala toplotne energije, zato ni podlage za zaračunavanje. Tako je jasno ugotovilo Višje sodišče v Kopru v zadevi Cpg 305/2016. Tudi lokal 9/a pa se v spornem obdobju ni ogreval iz enotnega sistema, kar je tožena stranka dokazovala z zaslišanjem prič, ki pa ga sodišče ni izvedlo in je zato dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno. Tožeča stranka pa niti ni prerekala trditev tožene, da se poslovni prostor E9/A v spornem obdobju ni ogrevala, zato bi sodišče moralo to dejstvo šteti za priznano. V zvezi s tem je napačen zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je bila poraba enaka nič. Ker se prostor ni ogreval, tožeči stranki iz naslova ogrevanja ne pripada nič.

6. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala pritožbenim navedbam in se zavzemala za njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke

8. Neutemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, v katerem sodišču očita kršitev postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič. Vsa odločilna dejstva namreč za toženo stranko niti niso bila sporna, zato izvajanje dokazov ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imela tožena stranka v vseh treh prostorih možnost priključitve na enoten sistem ogrevanja, zato mora tožena stranka plačati tako imenovane fiksne stroške. Povedano pa ne spremeni dejstva, da v prostorih št. E 19 in E20 sistem dejansko ni bil priključen in zato ni bilo porabe. Če je poraba nič, tožeča stranka ne more zaračunati "dejanskih stroškov ogrevanja", prav tako pa ne pride v poštev zaračunavanje kazenskega faktorja, ker ni montiranih delilnikov. Če ni porabe, tudi delilniki nimajo česa meriti. Izračun deleža, ki odpade na poslovna prostora E19 in E20, je pravilen in temelji na podatkih, ki jih je ugotovila izvedenka (površina obeh prostorov 166,74 m², celotna površina v objektu 4.827,29 m²).

9. Drži sicer, da sodišče kazenskega faktorja ni upoštevalo niti za prostor E9/A, za katerega je sicer ugotovilo, da je poraba bila. V okviru materialnega procesnega vodstva na prvem naroku pa je pozvalo tožečo stranko, da postavi konkretne navedbe glede tega, kako je oblikovala zahtevek. Tožeča stranka je navedbe dopolnila, iz dopolnitve pa ni razvidno, da bi kakorkoli uveljavljala kazenski faktor zaradi nemontiranega delilnika stroškov. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za priznanje kazenskega faktorja. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede pritožbe tožene stranke

10. Da lokala E19 in E20 nista priključena na enotni sistem ogrevanja, je sodišče prve stopnje ugotovilo in tudi upoštevalo pri odločitvi. To pa ne spremeni dejstva, da možnost priključitve obstaja. Tako namreč izhaja iz izvedenskega mnenja, na katerega se sodišče sklicuje in ga povzema1, na mnenje pa tožena stranka pripomb v tej smeri (po zaslišanju izvedenke) ni imela. Prav zato, ker možnost obstoji in ker je odjemno mesto skupaj z razvodom do poslovnih prostorov kot skupni del v solastnini vseh etažnih lastnikov, je tožeča stranka upravičena zaračunavati fiksne stroške. Res je odločitev v zadevi Cpg 305/2016 na prvi pogled drugačna, vendar je šlo v tej zadevi za spor majhne vrednosti, v katerem je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ugotovljeno je bilo le, da poslovna prostora nista priključena na enotni sistem ogrevanja (ne pa, da obstaja možnost priključitve).

11. Podane niso niti očitane kršitve postopka. Ker je odločilno le vprašanje, ali je poslovni prostor imel možnost priključitve in ali gre pri enotnem sistemu za skupne dele stavbe v etažni lastnini, zaslišanje predlaganih prič o tem, ali so bili prostori kdajkoli priključeni na sistem, ni odločilno. Enako velja za zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke. Tudi sicer pa neizvedba dokaza z zaslišanjem strank sama po sebi še ne pomeni kršitve pravice stranke do izjave, saj gre le za enega od dokazov. V zvezi z očitki, da je bilo kršeno načelo neposrednosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustni pritožbeni razlog. Tožena stranka namreč v zvezi s tem na naroku, na katerem je bil ta dokaz izveden, ni ugovarjala njegovi izvedbi in se ni sklicevala na kršitev načela neposrednosti. Gre za kršitev, za katero velja določba prvega odstavka 286.b člena ZPP, in uveljavljanje šele v pritožbi ni dopustno. Drugačna je situacija pri prostoru E 9/A. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne (l.št. 128 spisa) dejstvo, da se poslovni prostor E9/A ogreva z radiatorji (torej iz skupnega sistema) izrecno priznala, zato izvajanje dokazov glede tega dejstva ni bilo potrebno.

12. Sodišče prve stopnje je glede na procesno gradivo, s katerim je razpolagalo, pravilno uporabilo materialno pravo glede veljavnosti sklepov zbora etažnih lastnikov. Po določbi 37. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) je odločanje le z večino navzočih na ponovljenem zboru etažnih lastnikov veljavno, če gre za posle rednega upravljanja. V redno upravljanje pa sodijo tudi dogovori o delitvi posameznih skupnih stroškov obratovanja, ki ne odstopajo od splošnega pravila 115. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), to je, da se stroški delijo v skladu s solastniškimi deleži2. Iz navedb strank ni razvidno, da bi delitev glede na površino odstopala od solastniških deležev. Materialno pravo je bilo glede na povedano pravilno uporabljeno.

Glede odločitve v izreku sodbe

13. Na podlagi vsega povedanega in ker ni ugotovilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, zato morata nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Iz konteksta obrazložitve izhaja, da je sodišče izvedenskemu mnenju pri oblikovanju dejanskih zaključkov v celoti sledilo. 2 Primerjaj odločbe VSL II Cpg 1090/2015, II Cpg 301/2016.