Jedro

Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove kot ena od pravnih posledic, ki izhajajo iz ZD oziroma pridobitve dedne pravice in lastnosti dediča, nastane v času smrti zapustnika. Trenutek smrti je zato tisti čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in pasive zapustnikovega premoženja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v 1. točki v delu, ki se nanaša na izterjavo zneska, ki presega 2422,43 EUR (prej 580.513 SIT), in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnice in izvršilni postopek zaradi izterjave zneska nad 580.513 SIT ustavilo. Poudarilo je, da dolžnica za zapustnikove dolgove odgovarja z vsem svojim premoženjem, ne le s premoženjem, ki je bilo predmet dedovanja, in sicer do zneska 1.721.113 SIT. Ker je bila terjatev upnika H. P. v izvršilnem postopku I 155/94 poplačana le do zneska 1.140.600 SIT, lahko upnik E. V. v tem izvršilnem postopku izterja še razliko, to je 580.513 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo upnika zavrnilo, pritožbi dolžnice pa je ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je njenemu ugovoru ugodilo in izvršilni postopek ustavilo. Zavzelo je stališče, da odstopanje med ocenjeno in prodajno vrednostjo premoženja upniku E. V. ne daje pravice do izterjave razlike. Vrednost zapuščine, ki je bila ugotovljena v zapuščinskem postopku, pri ugotavljanju višine odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove ni odločilnega pomena. Dejanska vrednost podedovanega premoženja se je izkazala v izvršilnem postopku opr. št. I 155/94, v katerem je bilo nepremično premoženje, ki ga je dolžnica kot oporočna dedinja podedovala po zapustniku, prodano na javni dražbi za 1.140.600 SIT. Ta znesek predstavlja pravo vrednost zapuščine in določa mejo odgovornosti dolžnice za zapustnikove dolgove.

Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po njegovem mnenju ni bilo sporno, da je kot vrednost podedovanega premoženja, do katere odgovarja dolžnica kot dedinja za zapustnikove dolgove, šteti vrednost čiste zapuščine, ugotovljene v sklepu o dedovanju opr. št. D 18/92, in sicer v znesku 1.721.113 SIT. Tako je ugotovilo sodišče prve stopnje, čemur dolžnica ni ugovarjala, s takšno oceno pa se je strinjal tudi upnik. Če je tako, sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu ni imelo procesnih pooblastil za drugačno ugotovitev o odločilnem dejstvu. Ker je glede vrednosti zapuščine sprejelo drugačno ugotovitev (1.140.600 SIT), je ugotavljalo odločilno dejstvo, ki med strankama sploh ni bilo sporno. Postopalo je v nasprotju s pooblastilom pritožbenega obravnavanja iz 1. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - u. p. b., ZPP) in v nasprotju z drugim odstavkom 7. in prvim odstavkom 214. člena ZPP, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje. Pravilna uporaba materialnega prava je v obravnavani zadevi narekovala tudi drugačno odločitev o omejitvi odgovornosti dolžnice kot dedinje za zapustnikove dolgove. Dedičeva odgovornost iz prvega odstavka 142. člena Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 - Uradni list RS, št. 67/01, ZD) je osebna odgovornost. Za zapustnikove dolgove odgovarja z vsem svojim in ne samo s podedovanim premoženjem. Iz tega razloga je obseg njegove odgovornosti materialnopravno napačno vezati na premoženjsko usodo podedovanega premoženja po nastopu dedovanja, torej od trenutka zapustnikove smrti dalje. Ker v trenutku smrti zapuščina po samem zakonu preide na dediče, je treba višino zapustnikovega dolga kakor tudi vrednost zapuščine ugotavljati po tem trenutku. Ta vrednost je podlaga za omejitev dedičeve odgovornosti za zapustnikove dolgove. Kasnejše spremembe (na strani obveznosti in na strani premoženja) ne vplivajo na omejitev izterljivosti dolga oziroma na višino vrednosti podedovanega premoženja. Upoštevajoč vrednost zapuščine 1.721.113 SIT in dolgovane terjatve na dan zapustnikove smrti, njihov seštevek ni mogel doseči višine vrednosti zapustnikovega premoženja v istem trenutku.

Po določbi 375. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena strankam izvršilnega postopka.

Upnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi. V celoti pritrjuje pravnemu naziranju Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije.

Dolžnica v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Po njenem mnenju pritožbeno sodišče ni prekoračilo procesnih pooblastil, saj je spremenilo sklep sodišča prve stopnje, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretni zadevi je bistveno to, da dolžnica ničesar ne dolguje upniku, ker je bilo celotno premoženje, ki je bilo predmet dedovanja, že izročeno upniku H. P.. Dolžnica za dolg, ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku, ni vedela, zato ne more trpeti škodljivih posledic. Vrednost zapuščine v zapuščinskem postopku je bila določena zgolj za potrebe sodne takse.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ključno vprašanje, ki ga izpostavlja vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti in od katerega je odvisna usoda dolžničinega ugovora v izvršbi, je, kateri je trenutek, ki je odločilen za ugotavljanje obsega odgovornosti dedinje (dolžnice v izvršilnem postopku) za dolgove zapustnika L. Ž.. Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel ob smrti. Tako kot pravice tudi obveznosti na dediča preidejo ipso iure, brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dedič prevzel obveznosti. Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove kot ena od pravnih posledic, ki izhajajo iz ZD oziroma pridobitve dedne pravice in lastnosti dediča, nastane v času smrti zapustnika (132. člen ZD). Trenutek smrti je zato tisti čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in pasive zapustnikovega premoženja. Kolikšen je obseg odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove, je mogoče ugotoviti le tako, da se primerja višina vrednosti zapuščine z višino zapustnikovih dolgov v tem času. Kasnejše spremembe na eni (zvišanje ali znižanje vrednosti zapuščine) ali na drugi strani povečanje dolga (na primer zaradi nateklih obresti, ker dedič ne poravna zapustnikovega dolga) ne morejo vplivati na omejitev izterljivosti dolga do višine vrednosti podedovanega premoženja.(1) V konkretnem primeru to pomeni, da je povsem nepomembno: 1. za koliko je bila v izvršilnem postopku opr. št. I 155/94 pred Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici prodana nepremičnina, ki je bila predmet zapuščine po L. Ž. (kar sta kot relevantno šteli obe nižji sodišči) 2. koliko znašajo obresti, ki so se natekle od glavnice 128.400 SIT od 27.12.1991, ko je L. Ž. umrl (kar je kot relevantno štelo sodišče prve stopnje).

Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča (132. člen ZD) zmotno uporabili 142. člen ZD, ki ureja odgovornost dediča za zapustnikove dolgove. Ker posledično nista ugotovili vseh dejstev, ki so pomembna za vrednotenje aktive in pasive zapustnikovega premoženja, zlasti ne višine dolga, ki ga je v trenutku smrti imel v razmerju do upnika H. P. iz naslova posojilne pogodbe z dne 8.3.1991. Ker je zaradi kršitve materialnopravnega podpisa, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi, razveljaviti sklep sodišča druge stopnje, v pravnomočnem delu pa tudi sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Ker je utemeljen že očitek zmotne uporabe materialnega prava, se Vrhovno sodišče z uveljavljano kršitvijo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 7. in prvi odstavek 214. člena ZPP) ni ukvarjalo.

Op. št. (1): Sodba in sklep z dne 13.1.2005 opr. št. II Ips 690/2003.