Jedro

Izstavitev oziroma prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti, temveč je bistveno, da obstoji temelj terjatve.

Enoletni zastaralni rok iz 1. točke 1. odstavka 355. člen OZ bi prišel v poštev le, če bi šlo za dobavo električne energije za potrebe gospodinjstva, kar pa tožena stranka v postopku ni trdila, niti to ne izhaja iz dejstva, da je tožena stranka gospodarski subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da ostane Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 40732/2010-2 z dne 26. 3. 2010, v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 749,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Pritožbenih razlogov ni navedla, smiselno pa uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka kot dobaviteljica vtožuje plačilo dobavljene električne energije za dve merilni mesti, in sicer št. 326586 na naslovu G. 3 in št. 24467 na naslovu G. 5 ter zakonske zamudne obresti od neplačanih oziroma prepozno plačanih računov (A1 in A2). Tožena stranka je sicer priznala, da je nekaj računov plačala z zamudo, sicer pa je zahtevku nasprotovala. Navajala je, da je terjatev zastarala, da pa je tudi sicer plačala vse račune, ki jih je prejela, vtoževani računi pa se nanašajo na prejšnjega lastnika nepremičnine na G. 3, R., d. o. o., ki jih sama ni nikoli prejela.

6. Tako iz trditev tožeče stranke kot iz predloženih pogodbo o dobavi električne energije in vtoževanih računov nedvomno izhaja, da tožeča stranka vtožuje terjatev za dobavo električne energije za zgoraj navedeni dve merilni mesti, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni ugovarjala, da merilni mesti, za kateri tožeča stranka vtožuje porabljeno elektriko, nista njeni. Zato pavšalne pritožbene navedbe o tem, da ni razjasnjeno katero merilno mesto je bilo merilno mesto tožene stranke, niso utemeljene.

7. Tožena stranka v pritožbi ponovno zanika, da bi vtoževane račune prejela. Vendar izstavitev oziroma prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti, temveč je bistveno, da obstoji temelj terjatve. V konkretni zadevi so to tri pogodbe o dobavi električne energije, na podlagi katerih je tožeča stranka toženi stranki dobavljala električno energijo, česar tožena stranka ni konkretizirano prerekala, prav tako ne višini računov. Prejem računa je tako pomemben le iz vidika zapadlosti terjatve in posledično teka zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji navajala, da je račune toženi stranki pošiljala z navadno pošto na ime in naslov tožene stranke. Nekatere račune je tožena stranka plačala, nekatere z zamudo, nekaterih pa ni plačala. Nedvomno je torej nekatere od poslanih računov prejela. Zato zgolj pavšalno navajanje, da računov ni prejela, ne zadostuje za izpodbitev trditve tožeče stranke, da je račune toženi stranki poslala, pri čemer je tožeča stranka v dokaz te svoje trditve predlagala zaslišanje priče R. B., ki je skrbel za pošiljanje računov. Glede na trditve tožeče stranke, da je vse račune pošiljala na isti način in isti naslov ter glede na dogovorjeno mesečno izstavljanje računov za porabljeno električno energijo, bi bilo od tožene stranke ob skrbnem in poštenem poslovanju upravičeno pričakovati določeno aktivnost, v kolikor kar naenkrat računov ni več prejemala. Vendar tožena stranka trditev v smeri, da je iz tega razloga kakorkoli reagirala pri tožeči stranki, ni podala. Zgolj pavšalno je trdila, da računov ni prejela. V dokaz teh trditev je sicer predlagala zaslišanje strank, nato pa na narok za glavno obravnavo, na katerega je bila vabljena kot stranka, na zaslišanje ni pristopila. Glede na navedeno tožena stranka s pavšalnimi navedbami ni uspela izpodbiti navedb tožeče stranke, da je vse račune pošiljala z navadno pošto na ime in naslov tožene stranke, posledično pa tudi ne dokazati, da računov ni prejela. Zato je dolžna plačati tudi vtoževane zakonske zamudne obresti.

8. Poleg trditev, da računov ni prejela, tožena stranka v pritožbi ponovno navaja tudi, da se vtoževani računi nanašajo na prejšnjega lastnika nepremičnine na naslovu G. 3, R., d. o. o. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je od leta 2007 račune za dobavljeno električno energijo pošiljala toženi stranki kot lastnici poslovnega in stanovanjskega dela stavbe na parceli ..., k. o. X., na naslovu G. 3. Tudi iz listin v spisu (A8 do A12) izhaja, da je tožena stranka na navedeni nepremičnini lastninsko pravico pridobila že v letu 2007. Tožena stranka v dokaz trditev, da je sporno električno energijo porabila družba R., d. o. o., ni predložila nobenega dokaza. Glede na to in dejstvo, da je med strankama sporna dobavljena električna energija v letu 2009 in 2010, ko je bila tožeča stranka nedvomno lastnik nepremičnine na naslovu G. 3, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor tožene stranke, da gre za električno energijo, ki jo je porabil njen predhodnik R., d. o. o., neutemeljen.

9. Tožena stranka nadalje v pritožbi vztraja pri ugovoru zastaranja in navaja, da bi moralo sodišče upoštevati enoletni in ne triletni zastaralni rok. Presoja utemeljenosti ugovora zastaranja, ki je sicer ugovor materialnega prava, je nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami. Trditveno breme za dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, je na strani tožene stranke, ki zastaranje ugovarja. Tožena stranka pa v zvezi s tem ni podala nobenih konkretnih trditev oziroma je podala povsem neobrazložen ugovor zastaranja. Enoletni zastaralni rok iz 1. točke 1. odstavka 355. člen OZ bi namreč prišel v poštev le, če bi šlo za dobavo električne energije za potrebe gospodinjstva, kar pa tožena stranka v postopku ni trdila, niti to ne izhaja iz dejstva, da je tožena stranka gospodarski subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da vtoževane terjatve tudi upoštevaje enoletni zastaralni rok niso zastarale. Upoštevati je namreč potrebno 2. odstavek 355. člena OZ, po katerem začne teči enoletni zastaralni rok, po poteku leta v katerem je zapadla obveznost, ki ni bila izpolnjena. Iz listin v spisu (A1) izhaja, da so obveznosti po spornih računih zapadle v letu 2009, nekatere pa celo v letu 2010, kar pomeni, da tudi v primeru enoletnega zastaralnega roka, vtoževana terjatev ne bi zastarala, upoštevaje, da je bil predlog za izvršbo, ki je pretrgal zastaranje, vložen 25. 3. 2010. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.

10. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (1. odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).