Jedro

Pred podajo redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga je potrebno ugotoviti, ali je mogoče delavca prekvalificirati za delo na drugem delovnem mestu. Če bi tožnica lahko s prekvalifikacijo opravljala dela na drugih delovnih mestih, za katera je tožena stranka po podaji odpovedi PZ tožnici sklepala PZ za nedoločen čas, je podana odpoved PZ nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne

28.11.2003, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnico vrniti nazaj na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi minimalne plače, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji povrniti stroške postopka v znesku 168.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.10.2004 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Ugotovilo je, da pri tožnici ni bilo utemeljenih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da se je sodišče samo pavšalno opredelilo do tega, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice zaposlovala druge delavce. V sporu je predložila vse pogodbe o zaposlitvah delavcev, to je za določen in nedoločen čas v obdobju, ko je izvedla postopek odpovedi pogodbe oz. v odpovednem roku. Glede tožnice je ugotovila bistveno slabše rezultate pri delu v primerjavi s sodelavci. Izvedla je vse ukrepe, da bi ji ohranila zaposlitev. V tej zvezi ji je ponudila ustrezno delo za nadaljevanje delovnega razmerja, pa ga bodisi ni sprejela ali pa glede tega ni bilo na njeni strani izkazanih zdravstvenih razlogov. Vsa enostavna dela, na katerih bi jo bilo možno usposobiti in prekvalificirati, so bila v spornem času zasedena, tudi z invalidi, ki so posebej varovani pred odpovedjo pogodbe.

Tožnica ni bila sposobna opravljati dela na montaži ali posebej določena strokovna dela, kot mizar, lesarski tehnik, obdelovalec lesa in podobno, saj je šlo pri njej za nekvalificirano delavko z nedokončano osnovno šolo. Ker je sodišče prve stopnje v sporu zmotno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu sodbe se s sprejetimi dejanskimi in pravnimi razlogi v izpodbijani sodbi ne strinja.

Sodišče prve stopnje glede nezmožnosti tožničine razporeditve, dokvalifikacije oz. nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar v zvezi z ugoditvijo zahtevkom ni pravilno uporabilo materialnega prava, ki se nanaša na določbo 3. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02). Nadalje vsebuje sodba pomanjkljive razloge glede vprašanja o obstoju oz. resnosti razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je nesprejemljiva obrazložitev v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka ves čas dodatno zaposlovala delavce in ni preverjala vseh možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji, ter da ni podvzela vseh aktivnosti in ukrepov, da bi rešila tožničino delovno razmerje drugače kot z odpovedjo pogodbe. Pritožbeno sodišče se s takšnimi pavšalnimi razlogi ne more strinjati. Nasprotno, tožena stranka je v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.11.2003 ugotovila, da se je na delovnem mestu brušenja lesa, ki ga je zasedala tožnica, zmanjšala potreba po delu. Poleg tega je iskala vse možnosti, da bi tožnico prezaposlila na ustrezno delovno mesto. V tej zvezi je vodja kadrovske službe izpovedala, da je tožnica nekvalificirana delavka z nedokončano osnovno šolo in kot takšna sposobna opravljati le enostavna dela iz I. ali kvečjemu iz II. tarifnega razreda. Vendar je takšnih del pri toženi stranki malo. Tudi sicer jih opravljajo bodisi delovni invalidi ali pa samo moški na žagi.

Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na zaposlitve delavcev za določen čas, saj so takšne zaposlitve začasne narave in ne pomenijo trajnega reševanja tožničinega dela. Delodajalec zato ne ravna nezakonito, če delavcu kljub temu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Lahko pa je utemeljeno opozarjanje tožnice na zaposlitve za nedoločen čas, posebno na delih, ki bi ustrezala sposobnosti tožnice pod spremenjenimi pogoji oz. s prekvalifikacijo v skladu z določbo 3. odst. 88. čl. ZDR.

Tožnici je bilo ponudeno delovno mesto odvzema obdelovancev, pa ga je odklonila, medtem ko dela vmesnega brušenja lakov zaradi zdravstvenih razlogov po oceni dispanzerja medicine dela ni bila sposobna opravljati. Tožnica na montažnih delih ni nikoli delala, tudi prekvalifikacija na ostalih strokovnih delih zanjo ni bila možna. Navedena dejstva je tožnica potrdila v svoji izpovedbi in se zgolj pavšalno sklicevala, da so bili v spornem času zaposleni tako za določen kot nedoločen čas številni drugi delavci. Glede tega je navajala konkretne priimke kot so R., H., B. in S.. V tej zvezi sta tožena stranka in pristojen zavod za zaposlovanje predložila sodišču podatke o novih zaposlitvah pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je po vpogledu predloženih pogodb o zaposlitvah delavcev v spornem času ugotovilo, da je B.S. sklenil delovno razmerje za delovno mesto končne montaže izdelkov (III.

tarifni razred) za nedoločen čas, H. A. za delovno mesto vmesno brušenje lakov (II. tarifni razred) za nedoločen čas, M. J. za mizarska dela (V. tarifni razred) za nedoločen čas in S. B. za delovno mesto rezkanje na miznem rezkarju (IV. tarifni razred) za nedoločen čas. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre pri navedenih zaposlitvah za dela, ki jih tožnica po izpovedbi vodje kadrovske službe ne bi mogla opravljati.

Pritožbeno sodišče je nadalje po pregledu ostalih predloženih pogodb o zaposlitvah za nedoločen čas ugotovilo, da so v spornem času sklenili takšno delovno razmerje še B. R. na delovnem mestu krivljenja lesa (II. tarifni razred), G. F. na delovnem mestu transport z viličarjem (II. tarifni razred), M. A. na delovnem mestu tapetniška dela (II. tarifni razred), L. I. na delovnem mestu vmesno brušenje lakov (II. tarifni razred). Zato v sporu ni ugotovljeno, če bi tožnica (s prekvalifikacijo) lahko opravljala delo na navedenih delovnih mestih, ki spadajo v II. tarifni razred, in če bi se lahko smatrala za enostavna dela. Ker glede tega dejansko stanje v sporu še ni popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Glede na to, da je tožena stranka v pisni odpovedi utemeljila tehnološke razloge o nepotrebnosti tožničinega dela brušenja lesa iz pogodbe o zaposlitvi ter v postopkovnem smislu upoštevala predpisane roke (5. odst. 88. čl. ZPP), je na sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku z vso skrbnostjo presodi navedena sporna dejstva, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje bo moralo z zaslišanjem pristojnega delavca tožene stranke ugotoviti, na katerih (enostavnih) delih, glede katerih je tožena stranka v spornem času sklenila z novimi delavci delovno razmerje za nedoločen čas, bi tožnica lahko nadaljevala z delom bodisi z dokvalifikacijo ali pod spremenjenimi pogoji.

Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo o tožničinih zahtevkih ponovno razsodilo, kot tudi o pritožbenih stroških, ki so pridržani za končno sodbo (3. odst. 165. čl. ZPP).