Jedro

Tožba, s katero tožnica od prejšnjega delodajalca (delodajalca prenosnika) zahteva, da jo po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečajnega postopka nad novim delodajalcem (delodajalcem prevzemnikom) prevzame nazaj na delo, se kot prepozna zavrže, saj je bila vložena več kot 30 dni po prenehanju delovnega razmerja tožnice.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa (2. tč. izreka) sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je umik tožbe tožnika M.F. vzelo na znanje in v tem obsegu postopek ustavilo (I/1. tč. izreka sklepa); nadalje je s sklepom zavrglo primarni tožbeni zahtevek tožnice D.Č., s katerim je slednja zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 30. 10. 2010 ni prenehalo in še vedno traja; da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz naslova delovnega razmerja (plače, nadomestila plače, regres za letni dopust, jubilejne nagrade) od dneva prenehanja delovnega razmerja – 30. 10. 2009 do dneva poziva nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadle plače, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter jo pozvati na delo na delovno mesto, ki ga je zasedala pri družbi M. d.o.o. do datuma prenehanja delovnega razmerja; jo prijaviti v socialna zavarovanja od 30. 10. 2009 in ji povrniti stroške postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (I. tč. izreka sklepa). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica D.Č. zahtevala ugotovitev, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke v višini 6.413,58 EUR, ter je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (II. tč. izreka sodbe).

Zoper navedeni sklep v delu, ki se nanaša na stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožena stranka. Poudarja, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, kar pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sklicevanje na uspeh v pravdi in na 5. odst. 41. čl. ZDSS-1 je premalo. Izrek o stroških je potrebno obrazložiti. Če bi tožeča stranka postavila le primarni tožbeni zahtevek, bi bila odločitev pravilna, tako pa je postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 13.608,10 EUR. Gre torej za denarni zahtevek, za katerega pa določba 41. čl. ZDSS-1 ne pride v poštev. Prvotožeča stranka je umaknila tožbo, zato bi moralo sodišče glede odmere stroškov uporabiti tudi določbo 158. čl. ZPP, ki določa, da v kolikor tožeča stranka umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Ker tožeča stranka tudi s podrednim zahtevkom ni uspela, ji bo sodišče moralo pravdne stroške naložiti v plačilo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tudi drugotožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistvene kršitve določb postopka, saj se ni opredelilo do večine navedb, ki jih je tožnica podala v vlogah in so pomembne za presojo. Ni razlogov do navedb, povezanih z izpostavljenim problemom neimplementacije Direktive 2001/23/ES, zlasti 2. odst. 4. čl. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Interpretacija 3. odst. 73. čl. ZDR skladno z Direktivo (zlasti z 2. odst. 4. čl.) bi pripeljala do tega, da bi sodišče prve stopnje moralo vsaj besedno zvezo „poslabšanje delovnih razmer iz pogodbe o zaposlitvi“ interpretirati širše in sicer tako, kot to določa Direktiva v smislu „delovnih pogojev“, kamor spadajo tudi premoženjske pravice delodajalca, ki predstavljajo jamstvo za delavčeve terjatve do delodajalca. Poleg odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa bi moralo kot pogoj za uporabo varstvenih določb upoštevati katerokoli obliko prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je v svoji interpretaciji prezrlo, da je cilj Direktive in s tem tudi 73. čl. ZDR, varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo. Tožnica je bila prenesena v družbo, ki niti organizacijsko niti po premoženju, sama ni bila sposobna zagotoviti izpolnjevanja pravic iz delovnega razmerja, saj je bila v vseh pogledih v celoti odvisna od tožene stranke. Družba M. d.o.o. razen osnovnega kapitala ni imela prav nobenih lastnih sredstev, s katerimi bi lahko jamčila za izpolnjevanje pravic delavcev iz delovnega razmerja. Povezanost hčerinske družbe s toženo stranko je bila tako intenzivna, da hčerinska družba ni mogla sama sprejeti nobene odločitve in tudi ni mogla ustvariti nobenega dobička. V okvir pravic delavcev sodi tudi možnost, da se te pravice tudi dejansko uresničijo (preko zagotovitve ustreznega premoženja družbe, ki za njihove pravice jamči). Tožnica poudarja, da Direktiva 2001/23/ES varstvo delavcev predvideva za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ker se delovni pogoji bistveno spremenijo v škodo delavca (in ne zgolj primere, ko pogodbo o zaposlitvi odpove delavec), torej tudi za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka, saj se v tem primeru šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. 73. čl. ZDR govori o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi česar delavec odpove pogodbo), 2. odst. 4. čl. Direktive pa govori o bistveni spremembi delovnih pogojev v škodo delavca, kar nikakor ni isto. Vsa osnovna sredstva, s katerimi je družba M. d.o.o. razpolagala, izhajajo iz njenega statusa invalidskega podjetja in jih je le ta kupila za potrebe tožene stranke, slednja pa jih je brez nadomestila uporabljala za lastne potrebe. Povezanost obeh družb je bila tako intenzivna, da M. d.o.o. samostojno ni mogel sprejeti nobene poslovne odločitve. Brez opredelitve je ostala tudi navedba tožnice glede kršitev obveznosti v okviru koncernskega privilegija, ki ga je tožnica izpostavila v okviru poglavja odgovornosti povezanih družb. Nadalje ni opredelitve glede navedb, da gre pri Pogodbi o zaposlovanju delavcev iz A. v M. z dne 4. 8. 1995 za t.i. vzajemno neizpolnjeno pogodbo, ki toženo stranko zavezuje ne glede na to, da je bil nad njo začet stečajni postopek. Sodišče ni pojasnilo, zakaj zaradi začetka stečajnega postopka tožena stranka omenjene pogodbe ne bi mogla izpolniti (glede na 265. čl. ZFPPIPP v zvezi z 125. čl. OZ vzajemno neizpolnjene pogodbe stečajnega dolžnika zavezujejo). Nadalje sodišče ugotavlja, da sta tožena stranka in družba M. sodelovali kot enakopravna partnerja, iz zaslišanja prič pa je razvidno, da je bila družba M. v celoti odvisna družba od tožene stranke. Poslovne odločitve so se vedno sprejemale na ravni celotne skupine A. in ne na ravni posameznih hčerinskih družb. Stečaja tako nad M. kot toženo stranko sta bila uvedena sočasno (1. 10. 2009), zaradi varstvenih določb invalidskih podjetij pa je bil stečajni postopek nad družbo M. začet kasneje. S strani tožnice je bilo v spis vloženih 86 listin, ki jih sodišče ni sprejelo v dokazni sklep in jih tudi ni vpogledalo ter se posledično ni opredelilo do velike večine tožbenih navedb. Sodišče je ravnalo v nasprotju s 1. odst. 339. čl. ZPP, ko je po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz tega spisa ni upoštevalo pri novih postopkih. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev kot so: kako je bila tožena stranka organizirana in kakšna so bila njena razmerja s hčerinskimi družbami; kakšna je bila premoženjska masa, s katero je družba M. jamčila za pravice delavcev; kdo je tožnici odrejal delo in letni dopust, kdo ji je plačeval prejemke; okoliščine v zvezi z ustanovitvijo hčerinskih družb; kako je potekalo finančno poslovanje družbe M.; kako je potekala prezaposlitev tožnice; zakaj je bila prezaposlitev izvedena in ali je bila izvedena na zakonit način; ali je skupaj z delavci tožene stranke na hčerinske družbe poleg delavcev prešlo tudi premoženje (in bi s tega vidika lahko govorili o prenosu podjetja, kdo je za hčerinske družbe opravljal poslovodne funkcije), itd.. Tožnica se s kršitvami pravic ni seznanila dne 30. 10. 2010, ko ji je prenehalo delovno razmerji pri družbi M., saj takrat še ni vedela, da je bila v razmerju do njenih nekdanjih sodelavcev pri toženi stranki drugače obravnavana, kajti večini njih je stečajni upravitelj odpovedal pogodbe o zaposlitvi, zato so bili v navidezno enakem položaju. Primarni tožbeni zahtevek po svoji naravi predstavlja zahtevek, ki je neposredna posledica dejstva, da je bila terjatev tožnice v stečajnem postopku pri toženi stranki prerekana. Tožnica je bila z dejstvom, da ji je terjatev prerekana (ter s tem s kršitvijo svoje pravice) seznanjena 16. 7. 2010, ko je bil v stečajnem postopku nad toženo stranko izdan sklep o preizkusu terjatev. Pri interpretaciji tega roka je potrebno upoštevati specifične okoliščine primera, saj se tožba z reintegracijskim tožbenim zahtevkom vlaga zoper stečajnega dolžnika, zato v prvi vrsti veljajo pravila ZFPPIPP. Osnovni seznam se lahko spremeni, saj je zoper njega mogoč ugovor, šele nato se pripravi končni seznam, ki ga v sklep o preizkusu terjatev po 69. čl. ZFPPIPP povzame sodišče. Če bi prvostopenjsko sodišče pravilno interpretiralo materialno pravo glede začetka teka roka oz. glede tega, kdaj se je tožnica seznanila s kršitvijo pravic, bi ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila vložena istega dne, ko je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev. Glede odškodninskega pravnega temelja se tožnica ne more strinjati, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek zoper toženo stranko in družbo M. predlagan sočasno, ter da ni naloga sodišča presojati poslovnih odločitev delodajalca. Protipravnosti v smeri, kot jo razume prvostopenjsko sodišče, toženi stranki res ne gre očitati, dejstvo pa je, da je njena protipravnost podana zaradi številnih drugih ravnanj tožene stranke v razmerju do tožeče stranke zlasti, da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način; da je bila tožnica zavedena, da ji bo zagotovljena enaka raven socialne varnosti tudi pri hčerinski družbi; da je tožena stranka zlorabila institut spremembe delodajalca in se s tem skušala razbremeniti terjatev upnikov; da je brez pravne podlage uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb kot njeno lastno in to brez nadomestila, itd.. Do vseh naštetih protipravnih ravnanj se sodišče ni opredelilo, čeprav so bistvena za uporabo določbe o spregledu pravne osebe po ZGD-1 (8. čl.). Tožena stranka je bila edini družbenik družbe M.. Tožena stranka je s premoženjem družbe M. d.o.o. ravnala kot s svojim lastnim, saj je brez nadomestila uporabljala osnovna sredstva, ki so bila nabavljena iz njenih sredstev (vozila, videonadzorni sistem, nekateri specialni stroji), obenem pa je tej družbi zaračunavala najemnino in druge storitve. Preko določanja cene storitev, po kateri je družba M. opravljala delo za toženo stranko, je skrbela za zmanjševanje premoženja te družbe v korist premoženjske sfere tožene stranke, pri čemer se je tožena stranka takrat brez dvoma zavedala, da družba M. ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam, ker je bila ta povsem odvisna od tožene stranke in je ustvarila praktično vse svoje prihodke preko prodaje izdelkov in storitev toženi stranki. Na ta način je družbo M. izčrpavala. Tožena stranka kot edini družbenik zato odgovarja tudi za njene dolgove. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe tožnice in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi z 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe (in sklepa) ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; sodba in sklep imata razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep lahko v celoti preizkusilo.

V obravnavani zadevi tožnica s primarnim zahtevkom zahteva ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 10. 2009 ni prenehalo in ji še vedno traja ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 30. 10. 2009 do poziva nazaj na delo (reintegracijo in reparacijo); podredno pa zahteva ugotovitev obstoja terjatev iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust in odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica s sklepom tožene stranke z dne 7. 5. 1999 s tožene stranke (A. d.d,) prerazporejena v družbo M. d.o.o.. Iz navedenega sklepa izhaja, da bo v primeru prenehanja poslovanja M. d.o.o., A. d.d. te prerazporejene delavce ponovno sprejela v delovno razmerje (B1). Tožnica je z družbo M. d.o.o. dne 4. 6. 1999 sklenila tudi pogodbo o zaposlitvi. To dejstvo v tem sporu ni odločilnega pomena, saj je v primeru tožnice šlo za kontinuiteto delovnega razmerja v okviru prevzema na delo k drugemu delodajalcu po določbi 15. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR). Tožnici je delovno razmerje v družbi M. d.o.o. (v kateri se je ponovno zaposlila dne 1. 10. 2009 – v vmesnem času je bila namreč na podlagi določbe 73. čl. ZDR prevzeta na družbo G. d.o.o., nato pa ponovno v družbo M. d.o.o.) prenehalo dne 30. 10. 2009 po sklepu stečajnega upravitelja. V stečajnem postopku nad M. je tožnica prijavila terjatve iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust in odpravnine v letu 2009, ki jo je stečajni upravitelj priznal. Tožnica je navajala, da družba M. d.o.o. ni sposobna poplačila (priznane) terjatve, zato je terjatev v istem znesku prijavila tudi v stečaju nad toženo stranko. Le-ta je namreč z družbo M. d.o.o. dne 4. 8. 1995 sklenila Pogodbo o zaposlovanju delavcev A. v M., v kateri se je zavezala, da bo v primeru, da bi podjetje M. zaradi stečaja, likvidacije oz. na kakšen drugačen način prenehalo obstajati, vse delavce M. sprejela v delovno razmerje (3. člen), česar pa ni storila, saj je bil stečaj nad M. začet po stečaju tožene stranke.

Po določbi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev A. pri M. in sklepa tožene stranke z dne 7. 5. 1999 je tožnica imela pravico vrniti se k toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja pri družbi M. d.o.o.. Tožena stranka te zaveze ni prostovoljno izpolnila, tožnica pa tudi ni zatrjevala, da bi toženo stranko pozvala k izpolnitvi te pogodbe zaveze oz. da bi uveljavljala vrnitev k toženi stranki na teh pravnih podlagah. Tožnica ni postavila tožbenega zahtevka, s katerim bi na podlagi prej citirane pravne podlage zahtevala izvršitev pogodbe, ustanovljene v korist tretjega po 126. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.) in ponovno vzpostavitev delovnega razmerja s toženo stranko. Ker tožnica do 30. 10. 2010 ni bila zaposlena pri toženi stranki, ampak pri družbi M. d.o.o., ji tudi delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati dne 30. 10. 2010. Že zaradi navedenega je njen tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz dela nesklepčen, saj brez predhodnega zahtevka za ponovno vzpostavitev delovnega razmerja pri toženi stranki oz. ugotovitev, da je tožnica od 31. 10. 2010 dalje na podlagi Pogodbe o zaposlovanju delavcev A. pri M., sklepa tožene stranke z dne 7. 5. 1999 in 73. čl. ZDR dejansko zaposlena pri toženi stranki, ni nobene pravne podlage za kakršnokoli priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami; ZFPPIPP) med pravnimi posledicami uvedbe stečajnega postopka ne določa prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu, zato uvedba stečajnega postopka zoper toženo stranko dejansko ne pomeni, da tožnica ne bi mogla uveljavljati vrnitve k toženi stranki v smislu 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev A. v M. ter v skladu s sklepom tožene stranke z dne 7. 5. 1999, tudi če je bil zoper toženo stranko že uveden stečajni postopek. V navedenih aktih se je tožena stranka dejansko pogodbeno zavezala, da bo v primeru prenehanja poslovanja družbe M. d.o.o., prenesene delavce (tudi tožnico) ponovno vzela nazaj na delo. Ob izpolnitvi pogoja (stečaja družbe M. d.o.o.) je bil dogovorjen „povratni prenos“, ki pa ga tožena stranka ni realizirala. Navedena zaveza ustreza institutu spremembe delodajalca po 73. čl. ZDR, kar pomeni, da bi tožena stranka z dnem prenehanja poslovanja družbe M. d.o.o. te delavce morala vzeti nazaj na delo (in jih tudi pozvati na delo), ne da bi bili ti delavci dolžni s toženo stranko ponovno skleniti pogodbo o zaposlitvi. V primeru spremembe delodajalca (prvi odstavek 73. člena ZDR) pogodba o zaposlitvi namreč ne preneha, temveč po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku (M. d.o.o.) na delodajalca prevzemnika (družbo A. d.d.). Ker pa tožena stranka te pogodbene zaveze ni prostovoljno izpolnila in tožnice v skladu s pogodbeno zavezo ni niti pozvala na delo, niti ji ni zagotavljala pravic iz delovnega razmerja, bi morala tožnica izpolnitev oz. ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, pravočasno zahtevati po sodni poti. Ker je tožnici delovno razmerje pri družbi M. d.o.o. prenehalo dne 30. 10. 2009, tožena stranka pa ji očitno ni želela ponovno zagotoviti dela niti pravic iz delovnega razmerja v skladu s prej citiranimi akti in so bile tožnici torej kršene njene zatrjevane pravice iz delovnega razmerja, bi morala tožnica v skladu s 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) sodno varstvo v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki (po 30. 10. 2009) uveljavljati v 30. – dnevnem prekluzivnem roku. Tega pa ni storila, zato je sodišče prve stopnje njen primarni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrglo (podobno tudi Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 265/2010 z dne 20. 12. 2011). Ker je glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (353. čl. v zvezi s 365. čl. ZPP) Neutemeljeno so nadalje tudi pritožbene navedbe tožnice, ki se nanašajo na zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka. Tožnica podredno zahteva ugotovitev obstoja terjatev iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust in odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 6.413,58 EUR in sicer na več pravnih podlagah (obstoj delovnega razmerja, solidarni odgovornosti tožene stranke glede na 73. čl. ZDR, ter odškodninski odgovornosti). Pritožbeno sodišče je razloge v zvezi z navedenim delom zahtevka delno opisalo že v tč. 10 te obrazložitve.

Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Kot izhaja iz dokaznega postopka je bila tožnica z dnem 7. 5. 1999 od tožene stranke prerazporejena k družbi M. d.o.o., dne 1. 3. 2007 je bila iz družbe M. d.o.o. prenesena na družbo G. d.o.o., nato pa je bila z dnem 1. 10. 2009 ponovno prevzeta v družbo M.d.o.o. Zadnji tožničin delodajalec pred prenosom z dne 1. 10. 2009 k družbi M. d.o.o. je bila torej družba G. d.o.o., zato bi za morebitne terjatve tožnice, nastale do datuma prenosa, skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovarjala kvečjemu družba G. in ne tožena stranka. Tožnica ne zatrjuje, da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko in družbo M. d.o.o., na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, ki jih tožnica vtožuje, zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na solidarno odgovornost tožene stranke na podlagi 73. čl. ZDR in 4. čl. Direktive Sveta 2001/23/ES v zvezi z vtoževanimi terjatvami v konkretnem sporu nebistvene za odločitev v tej zadevi in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. čl. ZPP).

Pritožnica odgovornost tožene stranke za vtoževane terjatve uveljavlja tudi na podlagi 8. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji), po katerem so za obveznosti družbe (v konkretnem primeru družbe M. d.o.o.) odgovorni tudi njeni družbeniki (v konkretnem primeru tožena stranka), če so npr. v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem (3. alinea – pokriva različne primere uporabe premoženja družbe v zasebne namene oz. v namene družbe družbenice), ali če so npr. v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (4. alinea 8. čl. ZGD-1).

ZGD-1 torej v takšnih primerih ureja solidarno odgovornost družbenika (tožene stranke) za terjatve družbe. V prvem odstavku 8. člen ZGD-1 uzakonja jamčevalni spregled pravne osebnosti gospodarske družbe, ki ga obravnava kot izjemo v sistemu odgovornosti, in ob spregledu predpisuje odgovornost družbenikov (ki so lahko fizične ali pravne osebe) za obveznosti družbe. Dejanski stani iz posameznih alinej prvega odstavka 8. čl. ZGD-1 so navedeni alternativno.

Pogoj za spregled je zloraba, ki jo je pripisati članom (družbenikom) pravne osebe. Zloraba mora biti podana vsaj v smislu objektivne ali institucionalne zlorabe, to je uporabe pravne osebe na način, ki nasprotuje njenemu zakonskemu ustroju in namenu njenega obstoja. Tožnik mora dokazati obstoj enega od zakonskih dejanskih stanov spregleda. Zloraba družbe kot pravne osebe je pravni standard, katerega pomen je treba določiti z razlago, od širine katere je odvisna uporabnost te določbe v praksi.

Tožnica je trdila, da je tožena stranka družbo M. d.o.o. ustanovila iz špekulativnih razlogov, da bi se izigralo delavce za pravice iz delovnega razmerja. Trdila je, da je bilo ves čas jasno, da hčerinska družba (M.), ki je bila brez premoženja, ne bo zmožna zagotavljati likvidnega poslovanja in posledično delavcem ne bo sposobna poplačati njihovih terjatev. Tožnica je tako smiselno zatrjevala dejanski stan po 4. alinei 8. čl. ZGD. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da morajo biti po tej alinei izpolnjeni štirje pogoji. Prvi je, da je družbenik v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšal premoženje družbe (sem ne spada izguba premoženja ob normalnih tržnih tveganjih). Drugi pogoj je subjektivni: družbeniki so ob zmanjšanju premoženja vedeli ali bi morali vedeti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Tretji pogoj pa je, da družba ni sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (ta zahteva je sicer gotovo izpolnjena vsaj ob dolgoročni plačilni nesposobnosti ali v primeru stečajnega postopka nad družbo). Tožnica ni zatrjevala niti prvega pogoja, to je, da je tožena stranka v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšala premoženje družbe M. d.o.o.. Tožnica ni trdila, da bi tožena stranka na kakršenkoli način v svojo korist ali korist druge osebe preprečevala povečanje premoženja družbe M., zato ni mogoče zaključiti, da je podan dejanski stan, kot ga opredeljuje 4. alinea 8. čl. ZGD-1. Tožnica razen trditve, da je tožena stranka vedela, da družba M. ne bo zmožna zagotavljati likvidnega poslovanja in posledično delavcem ne bo sposobna poplačati njihovih terjatev ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi omogočala ugotovitev zlorabe, ki bi jo bilo mogoče pripisati družbeniku družbe M. (torej toženi stranki) in posledično uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje zato glede na trditveno podlago tožnice in glede na izvedene dokaze pravilno ni presojalo terjatve tožnice po tej pravni podlagi ZGD-1. Obširne pritožbene navedbe v tej smeri pa so po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Pritožnica ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Prav tako ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek nad družbo M. začet kasneje, kot nad toženo stranko. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, navedeno ne vpliva na obveznosti, ki jih je imela tožena stranka v skladu s pogodbo iz leta 1995 do delavcev M. (v tem pogledu je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka obveznosti po tej pogodbi ni mogla izpolniti dejansko zmotno, vendar navedeno kljub temu ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve). Tožnica je imela možnost pravočasno zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, pa tega ni storila. Ker ne obstoji pravna podlaga za presojo zahtevane terjatve v smislu odškodninske odgovornosti tožene stranke, je pritožbeno sodišče tudi tožničine pritožbene navedbe v tej smeri zavrnilo kot neutemeljene.

Sodišče prve stopnje res ni ravnalo pravilno, ko je po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz tega spisa ni prekopiralo v obravnavani spis, vendar pa navedena nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Pritožnika namreč ne navajata konkretno, katere od teh listin so bile tako odločilnega pomena, da bi lahko vplivale na drugačno presojo prvostopenjskega sodišča ali katerih odločilnih dejstev zaradi tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Zavrniti gre tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških v zadostni meri obrazložilo, saj se je pravilno sklicevalo na 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Navedeno velja tudi v primeru, ko tožeča stranka tožbo umakne. Tožeča stranka je resda postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve, za katere se navedeni člen ZDSS-1 ne uporablja, vendar pa, ker je tekel spor tako v zvezi s primarnim zahtevkom (obstoj oz. prenehanje delovnega razmerja) kot podrednim zahtevkom (denarna terjatev) sočasno, posebni stroški v zvezi s podrednim zahtevkom pa niso nastali, je odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru pravilna.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pravdni stranki, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in po določbi 353. čl. v zvezi s 365. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP).