Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokazov v zvezi z uveljavljanjem alibija ter zaključuje, da kazenski postopek zoper obdolženega L.O. ni potekal v skladu z načelom poštenosti postopka, ki izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe in ko mora sodišče ob popolni enakopravnosti strank postopka obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče o dejanskih in pravnih vidikih zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen.

Prav tako mora biti obdolžencu omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič, ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Še s posebno skrbnostjo je treba presojati dokazne predloge, s katerimi obdolženci uveljavljajo alibi. Ti sodijo med dokaze, ki so obdolžencu v korist in so materialnopravno relevantni, saj potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo dejanje izvršeno in je zato sodišče dolžno obstoj alibija, ki je vsaj verjetno izkazan, preveriti z izvedbo predlaganega dokaza. Če tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe.

Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v skladu s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokaz in vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, primernih za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi). Takšne standarde je postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v svoji odločbi I Ips 1674/2012, s katero je zahtevama za varstvo zakonitosti obdolžencev S.M. in L.O. ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca in ugoditvi pritožbi zagovornice obdolženega L.O. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega L.O. za krivega, ker je storil kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto zapora, za drugo pa pet mesecev zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolženemu v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo pridržanje od 11. 1. 2012 od 12.20 ure do 12. 1. 2012 do 24.00 ure in čas že prestane kazni od 28. 6. 2016 do 9. 3. 2017. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca A.C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom iz naslova materialne škode v višini 19.600,00 EUR z obrestmi, kot tudi iz naslova nematerialne škode v višini 100.000,00 EUR ter doživljenjske rente v višini 500,00 EUR mesečno, napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so nastali pod II Kp 2474/2012 ter ½ stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so nastali pred izločitvijo kazenskega postopka, izvedeno dne 10. 1. 2019, kot tudi sodno takso, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila: - zagovornica obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kazenske sankcije, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni iz obsodilne v oprostilno oziroma podredno, da tej pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred spremenjen senat, podredno pa, da izreče milejšo kazen in - okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženemu L.O. za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1, po prvem odstavku 206. člena KZ-1 določi kazen eno leto in osem mesecev zapora in za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2, po prvem odstavku 133. člena KZ-1, določi kazen pet mesecev zapora, nakar naj mu po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen dve leti zapora.

3. Zagovornica obdolženega je na pritožbo okrožnega državnega tožilca odgovorila ter pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Zagovornica obdolženca je v pritožbi zahtevala, da se obdolženega in zagovornico obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče je zato o seji obvestilo obdolženca, njegovo zagovornico in višjega državnega tožilca. Seje se je udeležila le obdolženčeva zagovornica. Ker sta bili obvestili za obdolženca in višjega državnega tožilca izkazani, je sejo opravilo v njuni nenavzočnosti po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba zagovornice obdolženega utemeljena, saj je sodišče prve stopnje obdolženemu kršilo pravico do obrambe, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Pritožbeno sodišče zato ni moglo obravnavati in odločiti še o pritožbi državnega tožilca zaradi izrečene kazenske sankcije obdolženemu.

6. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, ki bi potrdili obdolženčev alibi, saj že ves čas zatrjuje, da se v kritičnem času ni nahajal v S.B., torej na kraju, kjer naj bi prišlo do očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je brez soglasja obrambe prebralo izpovedbe prič A.a., A.S. in I.P. (ki je bil zaslišan izven glavne obravnave brez prisotnosti obdolženca), ni pa ugodilo predlogu, da navedene priče zasliši na glavni obravnavi neposredno. Pritožba s tem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 340. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ter da je taka odločitev sodišča imela za posledico, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Pritožba pa še nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo še dokazni predlog obrambe, s katerim bi obdolženec prav tako dokazal, da se kritičnega dne ni nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja, in sicer da bi določilo sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke, preiskave fotografij ter posnetkov varnostnih kamer.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokazov v zvezi z uveljavljanjem alibija ter zaključuje, da kazenski postopek zoper obdolženega L.O. ni potekal v skladu z načelom poštenosti postopka, ki izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe in ko mora sodišče ob popolni enakopravnosti strank postopka obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče o dejanskih in pravnih vidikih zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Prav tako mora biti obdolžencu omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič, ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Še s posebno skrbnostjo je treba presojati dokazne predloge, s katerimi obdolženci uveljavljajo alibi. Ti sodijo med dokaze, ki so obdolžencu v korist in so materialnopravno relevantni, saj potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo dejanje izvršeno in je zato sodišče dolžno obstoj alibija, ki je vsaj verjetno izkazan, preveriti z izvedbo predlaganega dokaza. Če tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v skladu s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokaz in vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, primernih za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi). Takšne standarde je postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v svoji odločbi I Ips 1674/2012, s katero je zahtevama za varstvo zakonitosti obdolžencev S.M. in L.O. ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V zgoraj citirani sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je Vrhovno sodišče v točki 8 zapisalo še, da sprejema stališče vložnikov, da je bila obsojencema z zavrnitvijo dokaznih predlogov, s katerimi sta si prizadevala dokazati svoj alibi, kršena pravica do obrambe, saj jima v skladu z navedenimi kriteriji in v skladu z načelom enakopravnosti strank postopka sodišče ni zagotovilo enakovredne in zadostne možnosti za zaslišanje razbremenilnih prič. V tem pogledu je glede obsojenega O. zaslišalo le obremenilne priče. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila zavrnitev teh dokaznih predlogov, ki je bila podana že pred prvostopenjskim sodiščem, takšne narave, da je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče je v tej odločbi nadalje zapisalo, da bi dokazne predloge sodišče prve stopnje moralo izvesti tudi zato, ker posnetek varnostne kamere, katerega resolucija je po ugotovitvah sodišča sicer slaba, ne potrjujejo ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi glede ravnanja osebe, ki je ostala v avtomobilu, s katerim se je pred lokal M. pripeljal S.M. Po ugotovitvah sodišča je namreč iz posnetka razvidno, da je ta druga oseba stopila do zidu, počela nekaj, kar ni bilo mogoče ugotoviti, da sta iz lokala do avtomobilov prišli dve osebi, da se je nato vozilo, s katerim se je pripeljala oseba, s katero se je sestal oškodovanec, odpeljalo, kar pa se ne sklada z navedbami oškodovanca, da sta ga v lokalu obsojenca zvezala in odvlekla do približno 300 m oddaljenega skladišča podjetja S. Iz takšne obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča pa nedvomno izhaja napotilo sodišču prve stopnje, da je potrebno določiti izvedenca kriminalistično tehnične stroke, preiskave fotografij ter posnetkov varnostnih kamer, še posebej ko je obramba kot dokaz sodišču v ponovljenem postopku predložila izvedensko mnenje - odgovor na poizvedbo mag. G.K., ki je v mnenju in izvidu poudaril, da je bila analiza fotografij oziroma ugotovitev dejanske kvalitete zajetih fotografij opravljena na monitorju z visoko resolucijo. Slikovni element - pixel je namreč na ekranu večji, zato so posamezni detajli tudi bolj vidni (4004 x 2860 in digitalni zoom). Print izvedenskega mnenja je prikazan v nekoliko slabši resoluciji, ker ni sprintan na foto papir in na t.i. "foto tiskalnik". Sama resolucija ali ločljivost sporne in primerjalne fotografije se nanaša na število pik na sliki. Zapisal je, da mu je v danem primeru resolucija sporne fotografije omogočala odčitanje, koliko slikovnih elementov je zapisanih na znani razdalji. Sam slikovni element - pixel pa je najlažje povečal na način, da je na sporni fotografiji najmanjšo enoto slike digitalno povečal (vsekakor je to lažje na monitorju, ker so ti elementi večji) in tako odčital posamezne detajle na storilcih kaznivega dejanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa je pomembna nadaljnja ugotovitev izvedenca, ko je pri analizi spornih fotografij ugotovil, da so posamezni detajli (konstitucija telesa in telesne značilnosti) na storilcih vidni na izboljšanih spornih fotografijah, zajetih iz spornega posnetka, določljivi. V tej zvezi je dopustil možnost izvedbe antropometrijskih meritev storilcev na spornem posnetku, primerjave pridobljenih rezultatov z dejanskimi razdaljami na telesu obdolženega ter podajo končne ocene podobnosti med storilcem in obtoženim. Opravljena bi lahko bila tudi kinematična analiza primerjave po načinu hoje (v sodelovanju s Fakulteto za šport v Ljubljani). V ta namen bi bilo potrebno pred izvedbo opisanih meritev opraviti tudi meritve na kraju, kjer je bil posnet sporni posnetek. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe v tej smeri in obdolžencu kršilo pravico do obrambe, saj bi z izvedbo predlaganega dokaza morda lahko zavrnilo ali potrdilo obdolženčev zagovor, da se kritičnega dne na kraju kaznivega dejanja ni nahajal. 9. V zvezi z grajo sodišča prve stopnje, da je na glavni obravnavi prebralo izpovedbe prič A.A., A.S. in I.p. kljub nasprotovanju obrambe in zahtevi, da priče zasliši neposredno, pritožbeno sodišče opozarja, da 1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP določa, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata samo, če so zaslišane osebe umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti ali če zaradi starosti, bolezni ali drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču ali če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile pravilno povabljene. V 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP je navedenih več različnih okoliščin, ko objektivno ni mogoče določene osebe zaslišati na glavni obravnavi. Obstoj teh okoliščin mora biti dokazan s takšno stopnjo verjetnosti, da ni razumnega dvoma o njihovi resničnosti. Okoliščine, ki pomenijo zgolj začasno oviro za zaslišanje neke osebe, ne morejo biti podlaga za branje zapisnika na podlagi 1. točke. V takem primeru je zapisnik mogoče prebrati le s soglasjem strank, sicer pa je treba glavno obravnavo preložiti in zagotoviti izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem te osebe. Tudi dejstvo, da vabilo priči ni bilo vročeno, ker je spremenila naslov, še ne pomeni, da je ni mogoče najti. Predvsem pa sodišče ne bi smelo vsakega opravičila izostanka vabljene priče šteti za tehten vzrok, da ne more ali zelo težko pride k sodišču. Neposredno zaslišanje omogoča lažjo in tudi pravilnejšo presojo verodostojnosti izpovedbe prič kot zgolj branje zapisnika o njeni izpovedbi, zato je treba vselej restriktivno razlagati obstoj okoliščin, zaradi katerih se sme zapisnik prebrati brez soglasja strank.1 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da priče A.A., A.S. in I.P. prebivajo na sodišču znanih prebivališčih. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ne bi smelo opravičila izostanka vabljenih prič šteti za tehten vzrok, da ne morejo ali zelo težko pridejo k sodišču. Še posebej pa bi sodišče prve stopnje moralo zagotoviti prihod priče I.P., saj je ta bil zaslišan le izven glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti. S tem ko je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnike o prejšnjem zaslišanju prič, čeprav obramba s tako izvedbo dokaza ni izrecno soglašala, je kršilo določbo drugega odstavka 340. člena ZKP, kar lahko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo predlog obrambe za neposredno zaslišanje prič, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP storilo, ta kršitev pa je tudi vplivala na zakonitost sodne odločbe. Sicer pa ob tako prebranem zapisniku ni mogoče reči, da je sodišče oprlo sodbo na dokaz, ki ga sploh ni izvedlo.2

10. Opisane bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti in o zadevi vnovič odločilo. Na podlagi določbe četrtega odstavka 392. člena ZKP lahko sodišče druge stopnje odredi, da se opravi nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom. Pritožbeno sodišče je mnenja, da bo v ponovnem sojenju lažje izvedel postopek drug senat, ki do zadeve še ni zavzel stališča. 1 Primerjaj mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 710, točka 4. 2 Primerjaj isto tam, Sodna praksa, točka 3, stran 713.