Jedro

Dokazno breme za nedopustno grožnjo je na stranki, ki to zatrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 513,31 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo P 16/2018 z dne 15. 11. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se razveljavil v celoti Notarski zapis potrditve Sporazuma med dediči z dne 5. 9. 2017 zapisan v Notarski pisarni pod opr. št. SV 416/2017 notarke mag. Z. B. v ... in da naj bi toženi stranki plačati tožeči pravdne stroške. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bil Notarski zapis notarke Z. B. sklenjen pod silo, zvijačo ali pod prisilo ali s spravljanjem tožnice v zmoto, saj je tudi tožnica sama povedala, da je vedela kako in kaj podpisuje, prav tako so dejstvo pojasnitve in zavedanja o zadevi potrdila tudi posebej zaslišana priča Z. B., ki je pojasnila postopek potrjevanja ter tudi oba toženca in nenazadnje priča R. P., ki je spremljal tožnico. Sodišče je še v obrazložitvi poudarilo, da v zvezi z navedbami tožeče stranke, da je bila tožnica pod grožnjami, češ da je mati tožencev grozila tožnici, da je otrokom požrla hišo ali da bo morala plačevati račune oziroma položnice, pa v sodni praksi to ne pomeni nedopustno grožnjo, ampak je to normalna posledica koriščenja določene nepremičnine. Sodišče je glede na vse obrazloženo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen in ga je zato tudi zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške toženih strank.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je tožena stranka na pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo zamudila, kljub opozorilu tožnice o zamudi, sodišče ni uporabilo sankcije po 282. členu ZPP. Ključna dejstva, ki jih izpostavlja pritožnica so, da sta toženca z zapuščino razpolagala takoj po smrti zapustnika, kasneje, ko sta izvedela za pogodbo o dosmrtnem preživljanju in oporoko tožnice, pa tudi pravno, samovoljno in nezakonito ter nemoralno, to je v nasprotju z vsemi etičnimi standardi, pa tudi neustavno. Premičnine sta prodajala, jih odnašala, v nepremičnino vseljevala najemnike, ter uporabljala nepremičnino, za isto zapuščino sta naknadno sklenila še dedni sporazum pri odvetniku, ki so ga nato potrdili pri notarki. Vse, kar je sodišče ugotovilo se je res zgodilo, vendar z napakami volje na strani tožnice. Te napake so bile grožnja, bistvena zmota in prevara, zaradi česar so vsa dejanja tožnice izpodbojna oziroma nična. O labilni osebnosti tožnice se je sodišče lahko prepričalo na naroku samem. Notarski zapis sklenjen pri notarki mag. Z. B. je ničen, ker je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, kot je v postopku dokazala tožnica in na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je s sklepom VSC Cp 84/2018, sklep o dedovanju zapuščinskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Nato navaja, da je sodišče glede na trditveno podlagi mešalo med tem, kaj je tožnica zatrjevala v okviru groženj, kaj v okviru zmote in kaj v okviru prevare. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je šlo za prevaro, kar se izkaže s tem, da sta toženca takoj, ko sta izvedela, da je zapustnik sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju dne 7. 12. 2016 in še oporoko za primer smrti, ki jo je sestavila notarka K. G. v ... in pri njej določil, da ½ nepremičnin po smrti prepusti tožnici, prepričevali tožnico, da sklene nov sporazum. Odvetnik je prepričal toženca, da s tožnico sklenejo ″sporazum med dediči″. Šlo je torej za ponovljeno odločanje o zapuščini zapustnika, torej o pravnem poslu, ki je že obstajal. Dva notarska zapisa o isti stvari ne moreta obstajati. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh trditev tožeče stranke, na naroku se je opredelilo do tistih, ki jih je stranka dopolnila na naroku samem. Sodišče je dokazni postoek omejevalo le na grožnje, ne pa tudi na druge zatrjevane napake volje, zmote, strahu in prisiljenja oziroma prevare. Sodišče je izvajalo dokazni postopek samo glede vprašanja resnosti groženj, kot je tudi pojasnilo pri obrazložitvi ob razglasitvi sodbe in sedaj izpodbijane sodbe. Določba OZ v 45. členu jasno določa, da se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grožnja resna nevarnosti življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Izguba zapuščine je za tožnico grožnja resne nevarnosti zoper zelo pomembno dobrino tožnice, to je za vsakega človeka. Po Ustavi RS je pravica do zasebne lastnine in dedovanja varovana v 33. členu. Z odločitvijo sodišča je bila pri tožnici kršena pravica do dedovanja in se do izgube dediščine sodišče ni opredelilo. Glede strahu in groženj je menilo, da ni šlo za strah, ki bi bil utemeljen, ker se po zmotnem mnenju sodišče iz okoliščin primera ni videlo, da je grozila resna nevarnost življenju ali telesni dobrini tožnice. Tožnica je res šla k odvetniku toženca, vendar to ni bila njena prava in resnična volja. Za napako volje gre, če sklene stranka pravni posel v strahu, ki ga zakrivi sopogodbenik ali kdo drug. Strah je lahko povzročen z nasiljem ali grožnjo. O napaki volje govorimo takrat, če nasilje deluje na strankino voljo tako, da ta pod vplivom tega nasilja izoblikuje svojo voljo in jo izrazi. Tožnica je povsem jasno in določno opisala v tožbi in pripravljalnih vlogah, pa tudi na glavni obravnavi konkretne psihične grožnje. Toženca sta tožnici zagrozila, da bosta posegla v njeno pravno dobrino, to je lastnino, ter da ji bosta vzela premoženje (to je zapuščino). Toženca sta nad tožnico izvajala psihične grožnje, pa tudi moralne grožnje, nazorno opisane in izpovedane na glavni obravnavi. Do njih se sodišče ni opredelilo, toženca pa jih nista niti prerekala, temveč sta jih celo potrdila. Nazorno je to opisala priča R. P. Res je, da mora biti nasilje in grožnje nedopustno in strah utemeljen, vendar grožnja mora biti taka, da zastraši povprečno trdnega človeka in ugotavljati je treba ali je strah utemeljen ali ne, saj je bojazljivca mogoče prej prestrašiti kot junaka. Posebnosti in vedenja ter bojazljivosti, nebogljenosti, kot tudi o njeni netrdnosti tožnice se je sodišče lahko prepričalo med zaslišanjem tožnice in priče R. P., ki je izpovedal, da je tožnico spremljal tako k odvetniku, kot k notarki in da je bila le-ta živčna in prestrašena od strahu in nepoznavanja pravnih pasti, ter molčeča. Sodišče bi moralo spregledati njeno bojazljivost, ki je jasna, saj je tožnica izkazala svojo labilno osebnost. Toženca nimata 15.000,00 EUR in jih nista imela in tudi nista pripravljena ta denar plačati. Toženca sta nadalje na sami obravnavi zavajala tožnico, čeprav še vedno razpolagata tudi z njeno zapuščino. Resnost in celo nevarnost groženj zoper tožnico, je tožnica vsekakor izkazala, kot tudi bistveno zmoto in prevaro. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti. S tem, ko so toženca, njuni odvetniki in notarka ponovno razpolagali z zapuščino, med istimi strankami, istimi dediči, je nastopila ničnost. Namen tožencev in njunega odvetnika je jasen, notarka pa bi kot profesionalna oseba morala preveriti, če med istimi osebami, glede iste zapuščine ne obstaja še kakšen drug pravni posel, ki pomeni prenos lastninske pravice ter notarski zapis sporazuma glede iste zapuščine, po kateri je že prešla lastninska pravica. Sodišče se je pri odločanju oprlo namesto na določila OZ, na komentar zakona. Bistvena kršitev ZPP je podana, ker sodišče ni zaslišalo ključne priče. Če bi zaslišalo notarko K. G. iz ..., kot je bilo predlagano, bi se prepričalo o trditvi tožnice, tako pa sodišče ni izvedlo dokaznega postopka, s čemer je povzročilo, da tudi dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Meni, da je pritožba utemeljena in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. V odgovoru na pritožbo pa toženi stranki navajata, da tožena stranka na pripravljalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo ni zamudila in to ne izhaja niti iz zapisnika o naroku z dne 15. 11. 2019, niti iz zapisnika o naroku z dne 15. 11. 2019, niti iz zapisnika ni razbrati kakšnega opozorila o zamudi tožnice in sicer ne v začetku, niti na koncu zapisnika. Povsem je izmišljena pritožbena trditev, da bi naj toženca takoj po smrti zapustnika razpolagala z zapuščino, iz pritožbenih trditev pa ni razvidno, kaj naj bi bilo v ravnanju toženca pravno samovoljno in nezakonito ter nemoralno in nadalje v nasprotju z vsemi etičnimi standardi, pa tudi neustavno. Tožeča stranka je podala tako v tožbi kot v pritožbi vrsto pavšalnih obtožb o nemoralnosti ravnanj tožencev, ni pa podala, niti v pritožbi ne podaja nobenih konkretnih, zlasti pa resničnih trditev, s katerimi bi lahko izkazala utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka vse doslej ni pojasnila, v čem konkretno bi naj bilo ravnanje kogarkoli od naštetih samovoljno, nezakonito, nemoralno, v nasprotju z etičnimi standardi in neustavno. Nato navaja, da nepremičnina, na kateri stoji stanovanjska hiša na naslovu K. ni bila v izključni lasti zapustnika, pač pa je bila do ½ last njegove bivše žene V. Z. Na polovičnem deležu V. Z., ni imel zapustnik nobenih upravičenj, zato tudi ni mogoče govoriti o kakršnihkoli nedopustnih posegih dedičev. Toženca nista nedopustno posegala v nepremičnino, tožnica pa po smrti zapustnika ni več skrbela za stanovanjsko hišo. Po mnenju toženih strank prvostopenjska sodba vsebuje prepričljive in logične razloge v zvezi z zatrjevanimi napakami volje. Po oceni tožene stranke, sodišče ni mešalo med tožbenimi zatrjevanji v okviru groženj, v okviru zmote in v okviru prevare. Prav tako je po mnenju tožene stranke zmotno stališče pritožbe, da bi naj šlo pri sklepanju sporazuma med dediči za ponovljeno odločanje o zapuščini zapustnika, torej o pravnem poslu, ki je že obstajal. Tudi ni res, da naj bi obstajala dva notarska zapisa o isti stvari. Da je bil sporazum med dediči z dne 5. 9. 2017 sklenjen in potrjen na notarskem zapisu notarke mag. Z. B. v ..., je sledilo dejstvu, ker se je z njim tožnica odpovedala upravičenju iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju - gre za zapovedano obličnost po drugem odstavku 51. člena in 53. člena OZ. Nedopustna je tudi pritožbena trditev, da sodišče ni spregledalo celotne trditvene podlage tožeče stranke, ki jo je podala v pisnih vlogah in na ustnem naroku. Po oceni tožene stranke je bila sicer trditvena podlaga tožeče stranke neustrezna, nekonkretizirana in pavšalna tudi po intervenciji sodišča, saj je tožeča stranka ves čas ostajala v okviru splošnih očitkov in občutkov o napačni volji pri tožnici, ki pa jih ta sama ob zaslišanju, sploh ni potrdila, ampak je nasprotno izpovedala, da je sporazum podpisala samovoljno, da pa bi naj potem ugotovila, da do tega denarja ne bo prišla. Da naj bi bila toženca nelikvidna, tožeča stranka ni zatrjevala, pa tudi sicer to ni resnično. Tožnica je sama izpovedala, da ji je notarka Zlatka Brečko pojasnila, kaj podpisuje in da je to tudi razumela. Sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh tistih tožbenih navedb, ki so se nanašale na pravno pomembne trditve, povezane z zatrjevanimi napakami volje. Toženi poudarjata, da odvetnik tožencev ni v ničemer prepričeval tožnice, pač pa je le zapisal vsebino dogovora med dediči, ki je bila s strani tožnice jasno izražena in nato tudi večkrat potrjena. Tožena stranka vztraja, da je imela tožnica nedvomno na voljo zadosti časa in priložnosti, da poda svoje stališče glede dogovorjenega sporazuma. Povsem izmišljene in potrebam pritožbe prirejene so pritožbene trditve tožeče stranke, da ni bila njena prava in resnična volja, da gre na sestanek k odvetniku tožencev. Tja je kot pričo celo pripeljala R. P., glede na to, da je skrivala identiteto svojega pooblaščenca, je dajala občutek, da deluje pogajalsko spretno, nikakor pa ne prestrašeno. Na sestanku ni ničesar podpisala ali se čemerkoli zavezala. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da bi naj bi bila tožnica pod prisilo psihične grožnje, da ji bosta toženca vzela premoženje, to je zapuščino, so povsem izmišljene in iztrgane iz konteksta. Izmišljene so tudi pritožbene trditve, da bi naj tožnica in priča P. potrdili fizične pritiske nad tožnico. Tega ni mogoče razbrati niti iz zapisnika z dne 15. 11. 2019, niti iz katerekoli vsaj posrednih izpovedb oziroma dokazov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da obveznost plačevati račune oziroma položnice v zvezi z nepremičnino ne more predstavljati nedopustne grožnje, ker je to normalna posledica koriščenja določene nepremičnine. Tožnica je imela dovolj časa, da odstopi od dogovora in ne podpiše sporazuma med dediči pri notarki Z. B. v ... oziroma predlaga njegove spremembe. Tožnica je sporazum podpisala namreč šele pri notarki dne 5. 9. 2017. Nejasna so tudi pritožbena stališča o bojazljivosti, nebogljenosti in netrdnosti tožnice. V postopku sklepanja sporazuma med dediči te lastnosti ni izkazovala, končno pa niti pri notarki, niti na sodišču ne. Da ni bila sama, je s sabo vodila tudi pričo P., sicer pa naj bi imela tudi svojega pravnega svetovalca K. Sodišče prve stopnje pri ravnanju tožnice ni moglo prepoznati bojazljivosti, in je tudi ni spregledalo. Na kakšen način bi naj tožnica na naroku dne 15. 11. 2019 izkazovala svojo labilno osebnost prav tako ni pojasnjeno. Tožeča stranka v pritožbi tudi neresnično in očitno ter tendenciozno navaja, da naj bi bile že na glavni obravnavi prisotne grožnje in posmeh toženca do tožnice. Tožena stranka tudi nasprotuje pritožbenim stališčem o ničnosti sporazuma med dediči z dne 5. 9. 2017 in to kljub dejstvu, da posebnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka v tej smeri tožeča stranka ni postavila. Pri sklenitvi sporazuma med dediči ni šlo za ponovno razpolaganje z zapuščino, pač pa za pravni posel, s katerim so se dediči sporazumeli o pravni usodi pogodbe o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu notarke K. G. v ..., opr. št. SV 964/2016 z dne 7. 12. 2016. Upravičenjem iz te pogodbe se je tožnica odpovedala tako, da bodo nepremičnine in premičnine, ki so bile predmet navedene pogodbe, spadale v zapuščino. V zameno za odpoved pravicam iz te pogodbe so se pa pogodbeniki dogovorili, da bosta toženca kot dediča po zapustniku M. Z. tožnici solidarno izplačala znesek 15.000,00 EUR. Gre za pravno veljaven pogodben dogovor, ki je bil tudi potrjen z notarskim zapisom sporazuma med dediči z dne 5. 9. 2017 in kot priloga je pripojena tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju o notarskem zapisu, SV 964/2016 z dne 7. 12. 2016, tako da ni resnična pritožbena trditev, da je bil kakršnikoli pravni posel zamolčan ali neupošteven. Tožnica se je upravičenj iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju odpovedala v zameno za denarno odmeno, s čemer bi nepremičnine in premičnine postale del zapuščine. Drugačen poseg v pogodbo o dosmrtnem preživljanju namreč ni bil mogoč, saj je bil preživljanec to je zapustnik že pokojni. Sicer se je tako z izpodbijanim sporazumom veljavno odpovedala upravičenjem iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zato nikakor ni mogoče govoriti o ničnosti. Tudi sicer se tako pravdni temelj, kot tožbeni zahtevek glasita na izpodbijanje zaradi napak volje, saj je tožeča stranka postavila izpodbojni zahtevek neutemeljeno in tudi pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb ZPP, ker sodišče ni zaslišalo priče K. G., ni podana. O čem bi bila ta priča ključna, tožeča stranka ne pojasni. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga pojasnilo. Toženi stranki predlagata, da se pritožba zavrne in priglašata pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, ki jo vidi pritožba v tem, da naj toženca na prvi narok za glavno obravnavo ne bi pristopila oziroma bi naj na obravnavo zamudila. Iz razpravnega zapisnika z dne 15. 11. 2019 ni mogoče ugotoviti to, kar v zvezi z odsotnostjo oziroma zamudo navaja tožeča stranka v pritožbi. Iz razpravnega zapisnika je razvidno, da so ob oklicu zadeve pristopili tožnica osebno in pooblaščenka, za toženi stranki pa toženca osebno in pa odvetnik, to je pooblaščenec.1 Tako sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi uporabilo sankcije iz 282. člena ZPP, kot to navaja neutemeljeno pritožnica.

7. Pritožbene triditve, da sta toženca z zapuščino že razpolagala takoj po smrti zapustnika in da odnašata stvari, niso predmet tega pravdnega postopka in kaj takšnega v postopku na prvi stopnji tudi ni bilo zatrjevano in tožeča stranka ne pojasni kako je takšno ravnanje tožencev v vzročni zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje pa tožeča stranka ni uspela dokazati, da je pravni posel, katerega razveljavitev zahteva, sklenila z napakami volje na njeni strani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ta pravni posel ni bil sklenjen pod vplivom grožnje, bistvene zmote ali prevare, prav tako ni ugotovilo v okviru tožbenih trditev tožeče stranke ničnosti pri sklepanju izpodbijanega pravnega posla. O labilnostni osebnosti tožnice se sodišče prve stopnje ni moglo prepričati na naroku samem in kaj takšnega iz zapisnika o glavni obravnavi tudi ne izhaja. O čem naj bi bil notarski zapis sklenjen pri notarki Z. B. ničen, ker naj bi bil v nasprotju z Ustavo in prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, iz obrazložitve pritožbe ne izhaja, kajti ne iz tožbenih trditev in ne iz same vsebine izpodbijanega pravnega posla ne izhaja, da je bil ta posel sklenjen v nasprotju z Ustavo in prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Tožeča stranka v pritožbi in tudi v postopku na prvi stopnji ni substancirala takšnih tožbenih trditev, kot jih sedaj v pritožbi izpostavlja. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Resnične pa so navedbe tožeče stranke, da je VSC s sklepom Cp 84/2018, sklep o dedovanju zapuščinskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da mora zapuščinsko sodišče na zapuščinski obravnavi slediti jasno izraženi volji dedičev, da bi lahko zapisalo in ugotovilo sklenjen dedni sporazum v sklep o dedovanju.

8. Sodišče glede na podano trditveno podlago tožeče stranke ni mešalo med tem kaj je tožnica zatrjevala v okviru groženj, kaj v okviru zmote in kaj v okviru prevare. Pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo dejstvo, da je šlo za prevaro, kar se izkaže s tem, da sta toženca takoj, ko sta izvedela, da je zapustnik sklenil s tožnico pogodbo o dosmrtnem preživljanju dne 17. 12. 2016 in še oporoko za primer smrti, ki jo je sestavil pri notarki K. G. v ... in pri njej določil, da ½ nepremičnin po smrti prepusti tožnici, so nejasne pritožbene navedbe in iz njih ne izhaja pravna posledica, da je šlo za prevaro. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je odvetnik prepričeval toženca, da s tožnico sklenejo sporazum med dediči. Ni šlo za ponovno odločanje o zapuščini zapustnika, šlo je za novo sklenjen pravni posel in tožeča stranka ne pojasni, zakaj dva notarska zapisa o isti stvari ne moreta obstajati. Najprej je tožeča stranka sklenila s pokojnim pogodbo o dosmrtnem preživljanju, nato pa je z drugimi strankami to je z dediči po pokojnem, sklenila in podpisala sporazum pri notarki B. v ..., ki ima drugačno vsebino kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, tako da ne gre za dva notarska zapisa o isti stvari.

9. Nadalje so neutemeljene pritožbene trditve, da se je dokazni postopek omejeval le na grožnje, ne pa tudi na druge zatrjevane napake volje: zmoto, strah in prisiljenja oziroma prevaro. Sodišče ni izvajalo dokazni postopek samo glede resnosti groženj, temveč je ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s celotno zatrjevano tožbeno podlago tožeče stranke. Iz točke 12. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče v zadevi presojalo pravno relevantna sporna dejstva in sicer ali je tožnica sklenila pod vplivom grožnje ali zmote oziroma prisile notarski zapis potrditve sporazuma med dediči z dne 5. 9. 2017, zapisan v notarski pisarni pod opr. št. SV 416/2017, notarke mag. Z. B. v ... . Sodišče prve stopnje se je najprej ukvarjalo s tožbenimi trditvami o tem, da naj bi bila tožnica prevarana pri sklepanju pravnega posla. Sodišče se je v zvezi s prevaro opredelilo do tožbenih trditev, da ne more šteti za prevaro ali grožnjo, če sta toženca tožnico seznanila z dejstvom, da če bo živela v hiši, bo morala plačati vse stroške in neplačane račune, saj je to dejanska okoliščina, ki drži. Tožnica tako ni dokazala, da je sklenila pravni posel, ker je bila prevarana. Teorija, kot sodna praksa zastopata stališče, da je prevara kvalificirana oblika zmote, za razliko od zmote po 46. členu OZ pa gre pri prevari za naklepno ravnanje. Da bi prevarana stranka uspela z zahtevkom za razveljavitev sporazuma mora dokazati, da je nasprotna stranka ravnala z naklepom, napeljati jo k sklenitvi pogodbe2. Da bi toženi stranki ravnali z naklepom in naj bi naklepno napeljali tožnico k sklenitvi sedaj izpodbijane pogodbe, iz tožbenih trditev tožeče stranke in tudi ne iz dejanskega stanja, ugotovljenega s strani sodišča prve stopnje, to ne izhaja. Glede trditev o grožnji in o zmoti, pa je sodišče prve stopnje tožečo stranko po določbi člena 285 ZPP pozvalo na dopolnitev njenih navedb. Sodišče prve stopnje je pozvalo tožečo stranko, da podrobneje opredeli psihične pritiske, ki naj bi jih bila deležna, ter na kakšen način. Na to je tožeča stranka navedla, da so bili psihični pritiski s strani tožene stranke na tožnico, vse dokler je tožnica prebivala v nepremičnini na K., še preden je šla k odvetniku. Na njo sta pritiskala oba toženca ter ji grozila, da če ne bo šla k odvetniku, sledi sporazum med dediči, ki so ga napravili, kričala sta, da bo tožnica požrla hišo otrokom, tožnica pa je bila pod psihičnim pritiskom nemočna in neuka in se ni zavedela posledic. Sodišče prve stopnje je na podlagi same izpovedbe tožnice zaključilo, da tožnica ni bila pod vplivom grožnje, prav tako tudi ne spravljena v zmoto ali pod prisilo, da bi podpisala pogodbo oziroma notarski zapis pri notarki Z. B. Tako se te navedbe, niso izkazale za utemeljene. Tožnica je namreč povedala sama v svojem zaslišanju, da je pogodbo pri odvetniku D. in pri notarki podpisala samovoljno, potem pa je ugotovila, da do tega denarja ne bo prišla in ker so ji potem grozili, da je vse kar je ostalo le pufi, da bo morala to ona poravnati, na kakšen drug način pa ji niso grozili. Podrobneje je tudi povedala, da je pri notarki vedela kaj podpisuje, to je, da se odpoveduje polovici hiše, v zameno pa ji plačajo 15.000,00 EUR. Tožnica ni bila nič zmedena. Prav tako je dejala, da se je iz hiše samovoljno izselila, ker je ugotovila, da tu ne more bivati. Nadalje je potrdila navedbe, da ni šlo v istem dnevu za podpis pogodbe pri odvetniku in kasneje takoj pri notarju, ampak je bil kakšen teden ali 10 dni časa za premislek in je listino dobila iz rok odvetnika D., ko je bila pri njih drugič. Notarka ji je pojasnila, kaj podpisuje in je to tudi razumela. Tudi notarka B. je prepričljivo izpovedala, da je notarsko listino, ki se nahaja v prilogi A 5 spisa, sestavila in pogledala, da jo je dobila samo v potrditev in so se ob tej listini vsedli, sama jo je prebrala in je pojasnila pravne posledice in je izrecno vprašala glede tega, ali je listina izraz njihove volje in so to stranke s podpisom potrdile. Tudi priča P. ni potrdila navedb tožeče stranke, kot jih sedaj v pritožbi navaja glede groženj in prisile. Priča je samo izpovedala, da je tožnica rekla, da jo je strah, da ne bo dobila denarja. Priča P. ustrahovanj s strani tožencev ni potrdil, povedal je, da je M. rekel, da če vzame 15.000,00 EUR, da ji toliko dasta, če pa ne, ji bosta pa ona vse pustila in bo morala plačati vse ″pufe″, ki jih je imel pokojni. Prav tako je notarka izpovedala, da na naroku ni zaznala, da bi kdo od prisotnih na tožnico pritiskal, ji grozil ali jo ustrahoval in v kolikor bi bile podane takšne okoliščine, bi takoj prenehala s postopkom. Tožnica, na kateri je bilo dokazno breme tako, ni s potrebno stopnjo prepričljivosti (zanesljivosti) uspela dokazati, da sta ji toženca z grožnjami povzročila utemeljen strah, zaradi katerega naj bi nato pri notarju podpisala; še prej pa pri odvetniku sklenila pogodbo. Tožeča stranka ni zatrjevala, da sta jo toženca prisilila k sklenitvi pogodbe in zato sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov, da naj bi bila pogodba pri notarki sklenjena pod silo ali pod prisilo in zato sodišče prve stopnje pravilno, ni uporabilo sankcije iz 45. člena OZ.3 Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da toženka ni podpisala pravnega posla v zmoti, v smislu pravnega pojma iz prvega odstavka 46. člena OZ, saj se mora zmota nanašati na okoliščine zaradi katerih je podpisala pogodbo pri notarki, kar tožnica ni potrdila. Ni potrdila, da je sklenila pravni posel v zmoti, tudi priči P. je pojasnila, da jo je strah le-to, da denarja ne bo nikoli dobila. Tako se iz same vsebine njene izjave izkaže, da tožnica ni bila v zmoti o vsebini posla, katerega je sklenila in podpisala pri notarki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno v točki 16. obrazložitve sodbe zaključilo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključuje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bil notarski zapis notarke Z. B. sklenjen pod silo, zvijačo ali pod prisilo ali, da so jo spravili v zmoto, saj je tudi tožnica sama povedala, da je vedela, kako in kaj podpisuje, prav tako so dejstvo, pojasnitve in zavedanje o zadevi potrdile tudi posebej zaslišane priče Z. B., ki je pojasnila postopek potrjevanja, ter tudi oba toženca in tudi priča R. P., ki je spremljal tožnico. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo grožnje glede stroškov, da le-te ne predstavljajo takšne grožnje zaradi katerih bi bila tožnica v strahu in bi potem podpisala sporazum pri notarki. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sta toženca izražala grožnje in posmeh na glavni obravnavi, kajti vse zatrjevano glede izpodbojnosti pravnega posla se mora nanašati na čas in trenutek sklenitve pravnega posla, kasnejša dejanja tožencev ne morejo vplivati na voljo sklenitve pravnega posla druge pogodbene stranke, ob sami sklenitvi.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da so toženci, njun odvetnik in notarka mag. Z. B. ponovno razpolagali z zapuščino med istimi strankama, istimi dediči in da je zato nastopila ničnost. O sami zapuščini, o njenem obsegu in o dedičih, o njihovih dednih deležih ter o upoštevanju že sklenjenih poravnav glede odpovedi dedovanja, bo to presojalo zapuščinsko sodišče, ki že vodi zapuščinski postopek po pokojnem zapustniku, kot je to razvidno iz sklepa VSC Cp 84/2018 v zvezi s pritožbo dedinje L. J. zoper sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Šentjurju D 151/2017 z dne 19. 12. 2017. Po tem sklepu VSC, bo moralo zapuščinsko sodišče razlagati vsebino sporazuma z dne 5. 9. 2017, napotilo sodišča druge stopnje je v tem, da bo sodišče prve stopnje moralo presojati ali je postal sporazum o njihovi skupni volji del sklepa o dedovanju oziroma in bo vanj povzet, ker ima le na ta način učinek sodne poravnave. Zato se tožeča stranka v pritožbi ne more sklicevati na nemoralnost in s tem na ničnost sklenjenega sporazuma pri notarki B. 11. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev ZPP, ker ni zaslišalo ključne priče K. G. iz ..., ker bi se na podlagi njene izpovedbe lahko prepričalo o trditvah tožnice. Glede zavrnitve tega dokaznega predloga se je sodišče opredelilo v točki 4. obrazložitve in je zapisalo, da v postopku ni zaslišalo priče K. G., saj je bila priča predlagana v zvezi z dejstvi sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter oporoke, kar pa za odločitev v konkretni zadevi razveljavitve teh poslov, ni relevantno. Tožeča stranka tudi v pritožbi ne pojasni kako bi lahko ta priča potrdila tožničine trditve o sklepanju naslednjega pravnega posla to je sporazuma pri notarki Brečkotovi dne 5. 9. 2017, kajti te pritožbene navedbe so ostale na pavšalni ravni in tudi iz pritožbe ne izhaja, kaj bi ta priča vedela povedati o okoliščinah sklepanja drugega, sedaj izpodbijanega pravnega posla. Zato sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

12. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo obeh očitanih kršitev določb pravdnega postopka, kot je obrazloženo zgoraj, ni pa storilo tudi tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Toženi stranki sta podali obrazložen odgovor na pritožbo tožeče stranke in sta zato upravičeni do povračila nagrade, to je odvetniških stroškov za sestavo odgovora. Toženi stranki sta priglasili odvetniške stroške za odgovor na pritožbo po tar. št. 21 v višini 625 točk, vse povečano za 10 %, za zastopanje dveh strank. Temu je potrebno dodati še dejanske izdatke, to je 2 % od storitev, kar vse skupaj ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znaša 513,31 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Glej l. št. 57 - 65 spisa. 2 Tako tudi VSL sodba II Cp 2478/2015 z dne 18. 10. 2015. 3 Tako tudi sodba VSL I Cp 97/2015 in VSL sodba II Cp 181/2016 z dne 6. 7. 2016.