Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke sodbi obeh sodišč spremenita tako, da mora toženka plačati tožeči stranki še zamudne obresti od glavnice 2,300.000 SIT za čas od 1.1.2002 do 5.5.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Dne 28.8.1993 se je takrat sedem let stara tožnica vozila s kolesom ob trgovini toženkine pravne prednice in pri tem udarila v počeno steklo, ki je segalo 15 cm čez vogal izložbenega okna. V tej pravdni zadevi je bilo o podlagi tožbenega zahtevka odločeno z vmesno sodbo. V nadaljnjem sojenju je sodišče odločalo o višini odškodninskega zahtevka in tožnici od zahtevanih 1,100.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 600.000 SIT, od zahtevanih 300.000 SIT za strah 200.000 SIT, od zahtevanih 2,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa ji je prisodilo vseh zahtevanih 300.000 SIT odškodnine. Zato je toženki naložilo, da mora plačati 2,300.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe, presežni tožbeni zahtevek za plačilo večje glavnice in določitev zgodnejšega teka zamudnih obresti pa je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je le delno ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo stroškovno odločitev, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev presežno zahtevanih 1,400.000 SIT in drugačno odločitev o začetku teka zamudnih obresti, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo sodb obeh sodišč. V razlogih obširno povzema razloge obeh sodišč o obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode in jih deloma tudi presega. Nadalje poudarja tožničino starost v času škodnega dogodka in predvideno trajanje telesnih in duševnih bolečin ter na široko opisuje tožničine omejitve življenjske aktivnosti na vseh področjih zaradi posledic poškodbe. Sodišči vseh teh okoliščin nista ustrezno ovrednotili. Pri izpodbijanju odločitve o začetku teka zamudnih obresti tožnica omenja načelno pravno mnenje iz junija 2002, ki bi ga po njenem stališču vrhovno sodišče moralo sprejeti najkasneje v letu 1995, polemizira z razlogi načelnega pravnega mnenja, opozarja, da je zasebna lastnina v sedanjem družbenem sistemu sveta stvar in da zato ne dovoli uporabe svojega premoženja brez ustrezne odmene.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Revizija je glede zavrnjene glavnice neutemeljena, glede začetka teka zamudnih obresti pa je le delno utemeljena.

Ker zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so v tej fazi postopka stranke in revizijsko sodišče vezani na tisto dejansko stanje, ki sta ga v razlogih svojih sodb ugotovili obe nižji sodišči. Revizijsko sodišče je zato upoštevalo le te razloge, ne pa tistih revizijskih trditev, ki presegajo dejansko podlago obeh sodb (na primer o šoku ob samem dogodku, obsežnejših nevšečnostih, obsežnejših omejitvah življenjske aktivnosti).

Dejanska podlaga za odločanje v tej zadevi so bile ugotovitve, da je sedemletna tožnica ob udarcu v počeno izložbeno steklo dobila raztrganino palca leve roke, defekt kože in kite iztegovalke palca leve roke in odprt medčlenčni sklep istega palca. V bolnišnici so izvedli operacijo v prevodni anasteziji zaradi imobilizacije medčlenčnega sklepa levega palca z žicama (31 dni) in imobilizacije palca z opornico (38 dni). Tožnico so dvakrat rentgensko slikali, nevšečna in boleča je bila kasnejša odstranitev žic in šivov, tožnica je opravila 14-dnevno fizioterapijo, 60 dni je bila oproščena telovadbe v prvem razredu osnovne šole. Telesne bolečine so prikazane kumulativno v obliki stalnih hudih bolečin en dan, stalnih zmernih 21 dni, stalnih lahkih 14 dni, občasnih lahkih 38 dni, od takrat in v bodoče pa bo trpela občasne lahke bolečine pri nadpovprečnih obremenitvah in udarcih. Za to obliko škode sta obe sodišči tožnici prisodili 600.000 SIT odškodnine.

Tožnica je ob samem škodnem dogodku prestala hud primaren strah, ki je trajal nekaj ur, zmeren sekundaren strah pa je trajal 38 dni. Za to obliko škode sta obe sodišči prisodili odškodnino v višini 200.000 SIT.

Funkcionalne posledice poškodbe se kažejo v nepregibnosti medčlenčnega sklepa levega palca z nekoliko omejenim odmikom, v oslabljeni mišični moči palca za 1/3 in v motenosti finega prijema in stika s palcem. Tožnica mora vlagati več naporov v šoli pri tehničnem pouku, pri igrah z žogo, plezanju po drogu in vrvi, doma pa pri uporabi drobnih in krhkih predmetov. Več naporov mora vlagati v trening rokometa. Po ugotovitvah izvedenca je po zavarovalniški tabeli pri tožnici izkazana 10% invalidnost, kar pomeni, da je zmotna tožničina revizijska opredelitev o 10% zmanjšanju življenjske aktivnosti. Tožničin oče je v svoji izpovedi poudarjal predvsem otrokove težave pri likovnem pouku in športnem udejstvovanju. Tožnica je desničarka. Zaradi ugotovljenih omejitev trpi duševne bolečine. Za to obliko škode sta ji obe sodišči prisodili 1,200.000 SIT odškodnine.

Vsa zahtevana odškodnina 300.000 SIT je tožnici prisojena za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker ji je poškodba pustila pet centimetrov dolgo in 0,3 centimetra široko brazgotino na hrbtni strani poškodovanega palca, na sredini je deformiran noht palca, nekoliko tanjši pa je tudi končni členek palca.

Merila za prisojo pravične denarne odškodnine o konkretizaciji in individualizaciji škode ter primerjavi s prisojo odškodnine v primerljivih odškodninskih zadevah vsebujeta 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89), ki ga je treba v tej zadevi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči ta merila materialnopravno pravilno uporabili, upoštevali ves dejansko ugotovljeni obseg škode in ustrezno ovrednotili tožničine individualne značilnosti, zlasti njeno mladost in predvideno trajanje bodočih bolečin. Prisojena odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi skupna odškodnina 2,300.000 SIT je ustrezno uvrščena v siceršnjo prisojo odškodnine za podobne poškodbe prstov na roki in sodi med višje odškodnine za tako škodo. Zato revizija v tem delu ni utemeljena.

Tožničini pooblaščenci so že v številnih revizijah želeli doseči, da se določi začetek teka zamudnih obresti od prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pred izdajo prvostopenjske sodbe. Po sprejemu načelnega pravnega mnenja v juniju 2002 so v revizijah že večkrat polemizirali z razlogi tega mnenja. Na svoje ugovore so dobili odgovor že v več revizijskih odločbah. Zato v tej zadevi odgovor ne bo obsežen. Revizijsko sodišče le na kratko pojasnjuje, da je bilo treba zaradi spremenjenih ekonomskih in drugih razmer takratno ustaljeno sodno prakso glede začetka teka zamudnih obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe spremeniti, vendar tako, da se bo nanašala na nedoločen krog oškodovancev in da bo veljala za vse oškodovance hkrati. Zato in na podlagi zakonodajnih sprememb je v načelnem pravnem mnenju določen datum 1.1.2002 kot časovni okvir za spremembo sodne prakse.

Tožničino nasprotovanje razlogom tega mnenja ni utemeljeno. Čeprav so razlogi njenih pooblaščencev v sedanji reviziji delno že nekoliko drugačni, ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča, ker so presplošni (o pomenu zasebne lastnine), vsaj delno zmotni (o jasni ločitvi zamudnih obresti in temeljne obrestne mere), pa tudi neprimerni (o sodniških plačah).

V obravnavani zadevi je glede začetka teka zamudnih obresti od prisojene denarne odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna le odločitev, ki upošteva razloge načelnega pravnega mnenja in v njem postavljene časovne okvire. Tožnici torej gredo od prisojene glavnice poleg zakonskih zamudnih obresti od dneva prvostopenjske sodbe (6.5.2002) le še zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 5.5.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ne pa tudi za obdobje pred navedenim datumom. Prisoja zamudnih obresti tudi za zgodnejše zahtevano obdobje bi spravila v neenakopraven položaj druge oškodovance, tožnica pa bi bila favorizirana.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe. Tožnica je uspela le z neznatnim delom revizijsko izpodbijanega dela sodbe. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP ter drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora tožnica sama kriti svoje revizijske stroške.