Jedro

Po odločbi senata se smejo na glavni obravnavi prebrati zapisniki o prejšnjem zaslišanju prič, ki so oproščene dolžnosti pričanja (236. člen ZKP), če so zaslišane osebe umrle. Zapisnike o njihovih izpovedbah sodišče ne izloči iz spisov in sme nanje opreti svojo odločbo.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno odločbo kršen 3. odstavek v zvezi s 1. točko 1. odstavka 340. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 23.04.1996 zavrnilo predlog zagovornika obtoženega P.B. ml. za izločitev iz spisov izpovedbe privilegirane priče P.B. st. in izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino, ki se na to pričevanje opira. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz spisa izločilo zapisnik o izpovedbi navedene privilegirane priče in izvedensko mnenje omenjenega inštituta. Odločilo je tudi, da se izločeni zapisniki in izvedensko mnenje zapreta v poseben ovitek in shranita pri preiskovalnem sodniku ločen od drugih spisov.

Zoper ta pravnomočen sklep je vrhovni državni tožilec dr. Z.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi podaja podrobno razlago procesnih določb, pomembnih pri presoji izpodbijane pravnomočne odločitve, ki je po vložnikovem mnenju napačna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno odločbo kršen 3. odstavek 340. člena ZKP.

Obdolženi P.B. ml., ki mu je bila zahteva za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obtoženi P.B. ml. je bil z obtožnico Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 03.08.1995 obtožen kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ-77, ki naj bi ga storil s tem, da je hudo telesno poškodoval svojega očeta P.B. st. Dejanska podlaga obtožnice je temeljila tudi na izpovedbi oškodovanca, ki jo je ta podal na zaslišanju v preiskavi dne 13.03.1995. leta potem, ko je bil pravilno opozorjen, da mu zoper sina po 236. členu ZKP ni treba pričati.

Oškodovanec P.B. st. je dne 24.10.1995, torej še preden se je dne 12.03.1996. leta začela glavna obravnava, umrl. Na glavni obravnavi je sodišče določilo izvedenca medicinske stroke, ki naj bi pomagal razjasniti nekatera vprašanja v zvezi z oškodovančevo poškodbo. Na glavni obravnavi dne 23.04.1996 je obdolženčev zagovornik predlagal, naj se iz spisa izločita izpovedba privilegirane priče in izvedensko mnenje, ki se je opiralo na izpovedbo te priče, ker da to zahteva določba 340. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je predlog zavrnilo, višje sodišče pa je pritrdilo zagovornikovi pritožbi, saj je menilo, da je treba v procesnem položaju, ko privilegirana priča ni bila vabljena na glavno obravnavo, ker je med tem umrla, uporabiti 3. odstavek 340. člena ZKP.

Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da je tako pravno naziranje v izpodbijani pravnomočni odločbi napačno. Občna seja Vrhovnega sodišča je v načelnem pravnem mnenju dne 26.06.2002, ki je po 2. odstavku 110. člena Zakona o sodiščih (ZS) obvezno za senate Vrhovnega sodišča, glede 3. odstavka v zvezi s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP sprejelo razlago, ki je nasprotna tisti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Iz tega načelnega pravnega mnenja je razvidno, da se, če so zaslišane osebe umrle, smejo po odločbi senata na glavni obravnavi prebrati zapisniki o prejšnjem zaslišanju prič, ki so oproščene dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP), da zapisnikov o izpovedbah privilegiranih prič sodišče iz spisov ne izloči in sme nanje opreti svojo odločbo.

Po 3. odstavku 340. člena ZKP se zapisniki o prejšnjem zaslišanju oseb, ki so oproščene dolžnosti pričevanja (236. člen), ne smejo prebrati, če te osebe sploh niso bile povabljene na glavno obravnavo ali če so na glavni obravnavi izjavile, da nočejo pričati. Ko je končan dokazni postopek, odloči senat, da se ti zapisniki izločijo iz spisov in shranijo posebej (83. člen). Po pravnomočnosti sklepa se izločeni zapisniki in obvestila zaprejo v poseben ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih shrani ločeno od drugih spisov, ter jih ni dovoljeno pregledovati in ne uporabljati v postopku.

Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, ko v zahtevi navaja, da neposredno izvajanje dokazov, ki je temeljni pogoj za kontradiktorni postopek, na glavni obravnavi ni vselej mogoče. V 340. členu ZKP zakon predpisuje nekatera odstopanja od tega pravila, tako da določa dve ravni izjem. Prvo, ki jo vzpostavlja z močjo zakona (1. in 2. točka 1. odstavka, pri čemer zajema tudi primere, ko je zaslišani umrl), in drugo (2. odstavek), ko sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere tudi, če ta ni navzoča, ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne.

Obravnavani procesni položaj iz 3. odstavka 340. člena ZKP je treba razlagati v povezavi s 1. odstavkom iste določbe. O kršitvi načela kontradiktornosti, kot jo pojmuje zakon, na kar utemeljeno v zahtevi izpostavlja vrhovni državni tožilec, bi bilo mogoče govoriti samo takrat, ko bi lahko sodišče izpeljalo kontradiktorni postopek, pa tega ni storilo. Ni pa mogoče enačiti procesnega položaja, ko zaslišana oseba sploh ni bila povabljena na glavno obravnavo, čeprav je takšno možnost sodišče imelo, s situacijo, ko taka priča sploh ni mogla biti povabljena in tudi ni mogla pristopiti na glavno obravnavo, ker je medtem umrla.

Pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja po 236. členu ZKP je določeno v korist naštetih oseb in ne obdolženca. Obdolženec ne more zahtevati, da sodišče ne zasliši priče, za katero veljajo določbe o fakultativni oprostitvi dolžnosti pričevanja, če se je ta pravni dobroti odrekla, prav tako pa ne more doseči njenega pričevanja, če se je priča poslužila te svoje pravice. Če bi bile dolžne pričati, bi te osebe zaradi tesnih družinskih vezi, v konkretnem primeru gre za sorodstveno razmerje med očetom in sinom, lahko prišle v položaj, da bi morale izpovedovati v škodo obdolženca, na katerega jih veže to razmerje. Taka zakonska ureditev je razumljiva in kakor poudarja vrhovni državni tožilec, je kulturno in civilizacijsko utemeljena, saj določenega kroga oseb ne sili, da bi pričale, če same presodijo, da bi s tem prišle v kakršnokoli stisko ali težavo. Sodišče, ki vodi postopek, je te osebe dolžno poučiti, da niso dolžne pričati, vsakokrat preden jih zasliši ali brž ko zve za njihovo razmerje do obdolženca. Če se poslužijo pravne dobrote, priče tudi niso dolžne obrazlagati, zakaj so se tako odločile.

Določba 236. člena ZKP pomeni izjemo od pravila splošne dolžnosti pričevanja, predpisane v 234. členu ZKP, izjeme pa je treba ozko razlagati. Zato je ni mogoče širiti preko tistega, kar je zakon izrecno predpisal, kajti če bi zakonodajalec hotel, da bi učinkovala širše, bi to tudi moral povedati.

Za pravilno razlago določbe 3. odstavka 340. člena ZKP je odločilnega pomena tudi odgovor na vprašanje, kako na dokazno veljavo že podane izpovedbe vpliva smrt osebe, ki je oproščena dolžnosti pričevanja. Zahteva utemeljeno navaja, da je v pravnem redu mogoče najti številne primere, ko smrt perpetuira situacijo, v kateri je nastopila. To pravilo velja tudi v ZKP, saj so v njem primeri, ko je hotel zakonodajalec položaj urediti drugače, izrecno navedeni, na primer 55. člen in 6. odstavek 60. člena ZKP.

Če je privilegirana priča podala svojo izpovedbo in je umrla, še preden jo je bilo mogoče povabiti na glavno obravnavo, in ravno tak je obravnavani primer, je za nastali položaj treba šteti, da velja za naprej. Ugovor, da ima privilegirana priča možnost, da se tudi kasneje, ko se je že enkrat odrekla pravni dobroti, le-te posluži in da zato sodišče zapisnika o izpovedbi umrle privilegirane priče ne sme prebrati in nanjo opreti svoje odločbe, je treba zavrniti. Ni namreč mogoče najti kakršnegakoli tehtnega razloga, zakaj in na podlagi česa bi pravni red vzpostavil fikcijo, da se je po smrti upravičenca njegova volja spremenila, kaj šele, da bi kot pravno relevantno upošteval zgolj možnost, da se njegova volja lahko spremeni. V skladu s pravno naravo instituta je zato stališče, da je v primeru, ko priča za življenje ni imela nobenih pomislekov, da bi pričala proti bližnji osebi, v konkretnem primeru P.B. st. proti sinu P.B. ml., ni nobene podlage, da bi njegove interese, na katerih temelji ta pravna dobrota, po njegovi smrti ex lege varoval pravni red.

V prid stališču, izraženem v zahtevi, govorijo tudi procesne določbe, ki predpisujejo, kateri podatki in dokazi iz predhodnega postopka in pod kakšnimi pogoji lahko razširijo svoj vpliv na glavno obravnavo in s tem na odločanje o glavni stvari. Po 1. odstavku 166. člena tako lahko preiskovalni sodnik pristojnega sodišča opravi pred izdajo sklepa o preiskavi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Določba 2. odstavka 167. člena ZKP med dokazi, ki jih je treba zbrati v preiskavi, navaja tudi tiste, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti. V tem pogledu je zaslišanje priče, za katero je podana realna nevarnost, da bo umrla, še preden bo lahko zaslišana na glavni obravnavi, naravnost šolski primer.

Zapisnik o izpovedbi take priče, pri čemer privilegirana priča ni v ničemer izjema, se sme po 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP po odločbi senata prebrati tudi v primeru, ko je zaslišana oseba umrla. Vložniku zahteve je zato treba pritrditi, da si določbe 3. odstavka 340. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da se za privilegirane priče določba 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP sploh ne bi mogla uporabiti.

Glede na navedene razloge je treba ugotoviti, da se smejo po odločbi senata na glavni obravnavi prebrati zapisniki o prejšnjem zaslišanju prič, ki so oproščene dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP), če so zaslišane osebe umrle. Zapisnike o izpovedbah teh prič sodišče iz spisov ne izloči in sme nanje opreti svojo odločbo.

S tem da je sodišče s pravnomočnim sklepom iz spisov izločilo izpovedbo privilegirane priče, obdolženčevega očeta P.B. st. in izvedensko mnenje Inštituta za sodno medicino, ki se na to pričevanja opira, je kršilo določbo 3. odstavka v zvezi s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti, vložena v obdolženčevo škodo, utemeljena, zato je v skladu z 2. odstavkom 426. člena ZKP ugotovilo, da je bil z izpodbijano pravnomočno odločbo prekršen 3. odstavek v zvezi s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP.