Jedro

Pravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nične, ker niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa.

Tožnica je podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi. Specificirala je, kolikšne zneske, kdaj in na kakšen način je izročila tožencu, kdaj in zakaj je zahtevala njihovo vračilo, koliko in kdaj je toženec že vrnil, kolikšen znesek je ostal nevrnjen in od kdaj je toženec v zamudi z vračilom. Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izda zamudna sodba in se ugodi tožbenemu zahtevku, ki glasi: „Tožena stranka B. B. je dolžna tožeči stranki A. A. plačati znesek 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 224 EUR in stroške pritožbenega postopka v višini 280 EUR, vse v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zavrnilno zamudno sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo posojila v skupnem znesku 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 23017 do plačila ter za plačilo pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da toženec na pravilno vročeno tožbo s prilogami ni podal odgovora v zakonsko predpisanem roku 30 dni. Glede na trditveno podlago tožnice, ki je navedla, da je tožencu vtoževane zneske posodila v času trajanja zunajzakonske zveze je presodilo, da kljub pasivnosti toženca niso podani pogoji iz 318. člena ZPP1 za izdajo zamudne sodbe, ker je tožba neodpravljivo nesklepčna: Tožnica na podlagi neoblične in zato nične posojilne pogodbe med zunajzakonskima partnerjema ni upravičena do vračila vtoževanih zneskov (prvi odstavek 55. člena OZ2 v zvezi s 1. točko 47. člena ZN3 in 62. členom ZZZDR4), za povračilo po pravilih o neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 87. člena OZ) pa ni podala ustrezne trditvene podlage.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je v tožbenih navedbah le enkrat prišlo do napačnega zapisa o zunajzakonski zvezi, sicer pa je tožnica na več mestih pravilno navajala, da sta bila v času posojilnih pogodb s tožencem le par v partnerski zvezi. Tožba je kvečjemu nerazumljiva in bi moralo sodišče tožnico pozvati k popravi oziroma dopolnitvi. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izdalo zamudne sodbe oziroma tožnice vsaj pozvalo k odpravi nesklepčnosti. Tudi če je je ocenilo, da tožba na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ ni sklepčna, bi moralo tožnico skladno s tretjim odstavkom 318. člena ZPP vsaj pozvati k odpravi nesklepčnosti v določenem roku. Opozarja, da je v tožbi podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi, ko je navedla, da toženec vse do vložitve tožbe niti kasneje prejetih zneskov ni vrnil. Torej z njimi še razpolaga. Navedla je višino posojila, s čimer je opredelila tudi obseg toženčeve obogatitve. Če je sodišče ocenilo drugače, bi jo moralo pozvati k odpravi nesklepčnosti, ne pa zavrniti tožbenega zahtevka.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni podal odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče lahko z zamudno sodbo ugodi tožbenemu zahtevku, če so podani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP: 1. če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Če tožeča stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (tretji odstavek 318. člena ZPP). Ne glede na določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP).

6. Pritožbi je treba pritrditi, da je naziranje sodišča o (neodpravljivi) nesklepčnosti tožbe zmotno. Posledično je napačna odločitev o izdaji neprave zavrnilne zamudne sodbe.

7. Drži, da je tožnica večkrat navedla, da sta bila s tožencem v partnerski zvezi. Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med drugim navedla, da sta v obdobju od julija 2015 do avgusta 2017, ko mu je večkrat posodila različne zneske denarja, živela v zunajzakonski zvezi. Pravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nične, ker niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa. Po 1. točki prvega odstavka 47. člena ZN morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer so nične (48. člen ZN).

8. Kljub temu je glede na ugotovitve v točki 6 sodbe o tožbeni trditveni podlagi zmotna ocena in presoja o nesklepčnosti tožbe. Po prvem odstavku 87. člena OZ mora vsaka pogodbena stranka, če je pogodba nična, drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa drugače. 9. Pritrditi je treba pritožbi in ne sodišču prve stopnje, da je tožnica podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi. Specificirala je, sodišče pa je točki 6 povzelo, kolikšne zneske, kdaj in na kakšen način je izročila tožencu skupaj 3.250 EUR, kdaj in zakaj je zahtevala njihovo vračilo (avgust 2017), koliko in kdaj je toženec že vrnil (november 2017 – 250 EUR), kolikšen znesek je ostal nevrnjen in od kdaj je toženec v zamudi z vračilom (1. 11. 2017). Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ.

10. Toženec po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje navedenih trditev ni prerekal z odgovorom na tožbo, čeprav mu je bila tožba z opozorilom na možnost izdaje zamudne sodbe pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Podana je domneva, da toženec priznava vse navedene tožbene trditve, na katere se opira tožbeni zahtevek.

11. Tožbeni zahtevek za vračilo izročenih zneskov v skupni višini 3.000 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2017 naprej ne nasprotuje prisilnim predpisom (oporo ima v prvem odstavku 87. člena OZ) niti moralnim predpisom. Izpolnjen je nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, saj ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati.

12. Ker dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica (listine o nakazilih posameznih zneskov in SMS sporočila s toženčevimi obljubami, da bo prejete zneske vrnil), je podan tudi pogoj iz 4. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Tako se izkaže, da so podani vsi zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, s katero bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

13. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava in 318. člena ZPP zamudne sodbe ni izdalo. Zato je bilo treba ob povzetih odločilnih dejstvih pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se z izdajo zamudne sodbe tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

14. Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče odločilo še o pravdnih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je uspela s tožbo in pritožbo. Toženec ji mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP zato povrniti pravdne stroške postopka na prvi stopnji in stroške pritožbenega postopka. Odmerjeni so na stroškovnikih na list. št. 5 (za stroške na prvi stopnji v višini 224 EUR) in na list. št. 22 (za stroške pritožbenega postopka v višini 280 EUR). Obsegajo stroške odvetniškega zastopanja za sestavo vlog, materialne stroške in DDV. Odmerjeni so po OT5, po vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja ter v mejah postavljenega zahtevka (tožnica ni zahtevala povračila plačanih sodnih taks). Toženec mora odmerjene stroške plačati v roku 15 dni po prejemu te sodbe, sicer bo v zamudi in bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude naprej (313. člen ZPP in 378. člen OZ).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Zakon o notariatu, Uradni list RS, št. 13/1994 s spremembami. 4 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/04 s spremembami – uporaba na podlagi 303. in 305. člena DZ-Družinski zakonik, Uradni list RS, št. 15/2017 s spremembami. 5 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015.