Jedro

Iz 5. člena razdelka B priloge 1 k Finančni in izravnalni pogodbi (FIP) izhaja, da so osebe nemške narodnosti osebe, ki jih je domovina štela kot take. Leta 1945 in 1946 so A.A. v Jugoslaviji šteli za osebo nemške narodnosti, saj tako izhaja tudi iz odločbe o podržavljenju Okrajne zaplembne komisije, na podlagi katere mu je bilo premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, ki je bila izdana na podlagi Odloka Avnoj o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino in potrjena s strani Okrožne zaplembne komisije v Ljubljani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ (toženka) je v izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodil pritožbi A. in odločbo Upravne enote Kranj št. 321-254/1992-424 z dne 3. 12. 2014 odpravil; ter v 2. točki zavrnil zahtevo za denacionalizacijo A.A. za podržavljeno premoženje, in sicer za odvzeto kmetijsko zemljišče, ki je bilo podržavljeno iz vl. št. 386 k.o. …, in sicer parc. št. 397 v izmeri 148 m2, del parc. št. 396 v izmeri 180 m2, del parc. št. 401/1 v izmeri 996 m2, del parc. št. 1294/1 v izmeri 3901 m2, del parc. št. 1296/1 v izmeri 61 m2, del parc. št. 1307 v izmeri 431 m2, del parc. št. 1311 v izmeri 28 m2, del parc. št. 1313 v izmeri 723 m2, del parc. št. 1314 v izmeri 90 m2, del parc. št. 1331/1 v izmeri 138 m2, ter za podržavljene objekte, ki so danes porušeni, in sicer za lovsko kočo na … na parc. št. 1331/1 k.o. …, žago z mlinom in stanovanjem ter rakami in jezom na parc. št. 1321 k.o. …, vodni rezervoar na podržavljeni parc. št. 1316/1 k.o. …, cvetličnjak na parc. št. 1298/3 k.o. …, pritlično zidano hišo na parc. št. 1030 k.o. …. V obrazložitvi je navedel, da je za v izreku navedeno premoženje prvostopni organ določil odškodnino v obveznicah v skupni višini 175.756,61 DEM. Premoženje je bilo podržavljeno na podlagi odloka Avnoj. Že prvostopni organ je ugotovil, da je bil A.A. v času podržavljenja premoženja jugoslovanski državljan, nakar je bil po vojni skupaj z družino prisilno izseljen s posestva … in najprej interniran v Maribor, nato pa je od aprila 1946 živel v Avstriji. V Avstriji naj bi v letu 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo, prav tako je imel prijavljeno stalno prebivališče. Meni, da je prvostopni organ napačno ugotovil, da v zadevi ni podan dejanskih stanj iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker A.A. na podlagi določb Finančne in izravnalne pogodbe (FIP) in na njeni podlagi izdanih predpisov, to je Zakona o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (UVEG), Zakona o prijavi škode in Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), ne bi mogel dobiti odškodnine za podržavljeno premoženje, ker A.A. ni bil avstrijski oziroma nemški državljan oziroma pripadnik nemške narodnosti, kar so morali biti pregnanci ali preseljenci, temveč je bil samo jugoslovanski državljan. Navaja, da je A.A. izpolnjeval pogoj pregnanca ali preseljenca, kot ga opredeljuje točka B priloge 1 k FIP, saj iz pisne dokumentacije o ugotavljanju državljanstva izhaja, da je bil v času pregona nemški državljan na preklic (tako imenovane zelene izkaznice), ter je bil pisan v seznam „Volksdeutscherjev“ na območju KNOO Preddvor, v letu 1946 pa z družino pregnan v Avstrijo. V Avstriji je imel na dan 1. 1. 1960, kot izhaja iz potrdila GZKONS_0132_2012, stalno prebivališče. Tudi premoženje je bilo A.A. podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, kot izhaja iz odločbe Okrajne zaplembne komisije v Kranju št. 503 z dne 27. 5. 1945, ki je bila izdana na podlagi Odloka Avnoj. Pripadnost narodnosti pa je treba gledati v „luči“ leta 1946 (pregon), in ne kot pravna naslednica apelira, v letu izdaje odločbe o državljanstvu 1997. 2. Tožnica v tožbi navaja, da je pravna naslednica po denacionalizacijskemu upravičencu A.A.. Prereka stališče organa, da naj bi A.A. bil oseba nemške narodnosti in posledično upravičen do odškodnine od Republike Avstrije na podlagi določil FIP. Namreč po njenem stališču A.A. ni izpolnjeval pogoja statusa pregnanca, izseljenca ali preseljenca, kot to definira FIP. Organ se naslanja na spisno dokumentacijo ugotavljanja državljanstva, iz katere izhaja, da je bil v času pregona nemški državljan na preklic (zelena izkaznica), ter da je bil pisan v seznam “Volksdeutscherjev“. Toženka pa je prezrla, da je A.A. v postopku državljanstva izkazal oziroma ovrgel pravno domnevo nelojalnosti. V obrazložitvi odločbe o slovenskem državljanstvu z dne 4. 9. 1997 so uvodoma povzeta dejstva, na katerih je bila sprejeta prvotna negativna odločitev o državljanstvu. Na ta dejstva se sklicuje drugostopni organ, seznam Volksdeutscherjev ter zeleno karto. Vendar bi moral organ vsekakor ugotoviti dejstva, na podlagi katerih je bila izdana odločba o državljanstvu z dne 4. 9. 1997, ki je edina pravnomočna, in na podlagi katere je bilo ugotovljeno, da je bil A.A. državljan Republike Slovenije na presečni dan 28. 8. 1945 ter vse do svoje smrti; da je bil „Volksdeutscher“ in da je bil imetnik zelene karte, še ne pomeni, da je bil nemške narodnosti. V postopku izdaje odločbe z dne 4. 9. 1997 je bil A.A. zaslišan, takrat je pojasnil tudi vse razloge in okoliščine vpisa v seznam ter pojasnil svoje delovanje v času okupacije. V zaslišanju je izkazal, da je bil lojalen ter da je vaščanom Preddvora ves čas pomagal, pomagal pa je tudi partizanom. Odločba se sklicuje na tolmačenje profesorja dr. B.B. iz Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je bil vpis v Kärtner Volksbund načelno prostovoljen, vendar pa so se v razmerah množičnega izganjanja Slovencev in drugih groženj za tiste, ki se ne bi vpisali, prijavila v omenjeno društvo oziroma organizacijo velika večina prebivalstva Spodnje Štajerske, Gorenjske in Mežiške doline. Tudi ni bil imetnik rdeče članske izkaznice, kot so bili Nemci po narodnosti, temveč zelene, ki so jo dobili začasni člani, osebe, ki po narodnosti niso bili Nemci. Dobil je zeleno člansko izkaznico in nemško državljanstvo na preklic, ki je po letu 1945 prenehala. Organ bi moral ugotoviti, kar je tudi „v luči“ leta 1946, da Karl Palm nikoli ni bil nemške narodnosti. Narodnost je neka čustvena, intimna povezava posameznika z določeno družbeno skupino, določenih narodom, z določeno državo kot določajo tudi določila FIP. A.A. se na podlagi teh določil nikoli ni štel za osebo nemške narodnosti, niti ga drugi niso videli kot osebo nemške narodnosti. Bil je sin slovenske matere ter je živel pri svojem dedu in bi vzgajan v slovenskem duhu, obiskoval slovenske šole. Tožnica predlaga zaslišanje dveh zgodovinarjev, C.C. in D.D.. Po osvoboditvi je bil A.A. črtan iz volilnega imenika, vendar se je na to odločitev pritožil, pritožbi je priložil tudi priporočilo krajevnega narodnoosvobodilnega odbora Preddvor, njegovi pritožbi pa je bilo ugodeno in ugotovljeno, da zoper njega ni nobenih konkretnih očitkov, ki bi bili podani po 4. členu Zakona o volilnih imenikih, ki je določal, kdo po zakonu ni smel imeti volilne pravice. Oseba nemške narodnosti nikakor ni mogla pridobiti volilne pravice, zaradi česar bi to dejstvo moral upoštevati tudi drugostopni organ. A.A. je svoje potomce vzgajal v duhu pripadnosti slovenske narodnosti in z njimi govoril slovensko in tudi pokopan je želel biti v Sloveniji. V zvezi s tem predlaga, da se jo zasliši. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločitev kot prvostopni organ oziroma podredno odpravo in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker je ugotovil, da so podane okoliščine, ki jih določa drugi odstavek 10. člen ZDen. Drugi odstavek 10. člena Zden vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v 9. - 15. členu ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Navedena določba torej izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravice dobiti odškodnino od tuje države. Tudi FIP in izvedbeni akti so lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.

6. V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Raicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 pa je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

7. Tožnica ugovarja, da A.A. ni imel pravice pridobiti odškodnine na podlagi FIP, ker ni izpolnjeval pogoja pregnanca, izseljenca ali priseljenca, kot to definira FIP. Ni bil avstrijski ali nemški državljan oziroma oseba nemške narodnosti. V prilogi 1 razdelku B, členih 4 in 5 je določeno, da so nemški državljani osebe, ki lahko nemško državljanstvo verodostojno izkažejo na osnovi od nemških organov izdane ali izdaji namenjene javne listine, avstrijski državljani pa osebe, ki posedujejo avstrijsko državljanstvo. Osebe nemške narodnosti pa so v smislu te pogodbe osebe, ki se v njihovi domovini na osnovi določenih značilnosti kot so izvor, vzgoja, jezik, kultura štejejo za pripadnike nemške narodnostne skupine. Tožnica ugovarja, da organ statusa osebe nemške narodnosti ni mogel utemeljiti zgolj na dokumentaciji – zeleni izkaznici, ki je pomenila, da je bil A.A. nemški državljan na preklic, in vpisu v seznam Volksdeutscherjev. Sodišče utemeljevanju upravnega organa sledi. Namreč že iz citiranega 5. člena razdelka B priloge 1 k FIP izhaja, da so osebe nemške narodnosti osebe, ki jih je domovina štela kot take. Leta 45 in 46 pa so A.A. v Jugoslaviji šteli za osebo nemške narodnosti, saj tako izhaja tudi iz odločbe o podržavljenju Okrajne zaplembne komisije v Kranju št. 503 z dne 27. 8. 1945, na podlagi katere mu je bilo premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, izdana je bila na podlagi Odloka Avnoj o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino in potrjena s strani Okrožne zaplembne komisije v Ljubljani št. 13/55 z dne 13. 2. 1946. V tej pa je zapisano, da je vpisan v seznam Volksdeutscherjev. Da ga v domovini ne bi šteli za osebo nemške narodnosti, saj je to izrecno zapisano v zaplembni odločbi, ne prepriča tudi zatrjevanje v zvezi s postopkom vpisa v volilni imenik v letu 1945, niti dejstva v zvezi z ugotavljanjem lojalnosti v postopku izdaje odločbe o državljanstvu z dne 4. 9. 1997. V zvezi s postopkom lojalnosti gre za dokazovanje dejstev, ki so se sicer zgodila v spornem obdobju oziroma med drugo svetovno vojno, vendar glede na današnjo presojo vprašanja lojalnosti, vprašanje ali pa se je A.A. lahko štel za osebo nemške narodnosti v smislu določb FIP in to dejstvo izkazoval pri avstrijskih organih, ko so odločali o odškodovanju kot pravno relevantno po FIP za pridobitev odškodnine, pa je odločilno za presojo, kot izhaja iz obrazložitve organa, relevantna je presoja tega dejstva v luči leta 1946. Ni tudi res, da se je upravni organ oprl zgolj na zeleno izkaznico in vpis v seznam Volksdeutscherjev, saj je navedel tudi odločbo o podržavljenju. Dejstvo, da so A.A. šteli v domovini za osebo nemške narodnosti, ne glede na to, kakšen odnos je sam imel do Slovenije in kakšen je bil njegov izvor (iz upravnega spisa izhaja, da je bil oče Nemec), vzgoja, jezik, kultura, bi ga, ob drugih pogojih, ki jih tožnica v tožbi ne problematizira (dejstvo, da je bil leta 1946 v Avstrijo izgnan; da je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji; ter da je bil tudi avstrijski državljan od leta 14. 10. 1949, torej pred podpisom FIP), opravičevalo, da bi za podržavljeno premoženje v Avstriji na podlagi FIP in izvedbenih predpisov zahteval odškodovanje za v Jugoslaviji podržavljeno premoženje.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Glavne obravnave sodišče ni opravilo ter ni zaslišalo predlaganih prič – zgodovinarjev in same tožnice, ker je menilo, da je toženka svoj dokazni sklep sprejela na popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

9. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.