Jedro

Tožnik še vedno sam opravlja večino osnovnih življenjskih potreb, ne pa vseh, čeprav s težavo in s pomočjo ortopedskih pripomočkov (pri hoji) in z večjimi težavami (pri hranjenju). Zato so bili zaradi ugotovljenih sposobnostih pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od določenega dne dalje, zato ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 12. 2013 in iste opr. št. z dne 26. 3. 2014 ter se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 30. 9. 2013, o višini katerega bo odločeno s posebno odločbo, ter da mu je toženec dolžan povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče napačno ugotavlja, da lahko vso hrano, ki je pripravljena pravilno, poje sam, brez pomoči druge osebe, napačno pa ocenjuje tudi, da je lahko hrana pripravljena na več načinov. Tožnikova mati je izpovedala, da tožnik lahko je le z žlico, da hrane ne more razrezati, kar je izpovedal tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je izpovedbama dalo premajhno težo in odločilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000 in z vzpostavljeno novejšo sodno prakso, kot npr. v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 264/2012 z dne 23. 8. 2012, da se tožnica, ki ni zmožna sama razrezati že pripravljene hrane, ne more hraniti samostojno in je zato upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Meni, da je zaključek sodišča, da se je tožnik sposoben samostojno prehranjevati oz. hraniti, zmoten in protispisen, saj tožnik ni zmožen samostojno rezati pripravljene hrane in samostojno je le z žlico. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje tudi zmotno in protispisno ugotovilo s tem, ko je zaključilo, da je tožnik prišel v sodno dvorano s pomočjo bergle. Tožnik je prišel v sodno dvorano s pomočjo bergel, vendar mu je pri tem pomagala mati, ki ga je fizično podpirala in ga spremljala. Tožnikova mati je zaslišana kot priča tudi izpovedala, da tožnik ne more nikamor sam, tožnik pa je izpovedal, da niti v kopalnico ne more sam in da brez staršev ne more ničesar in da mu mama pomaga pri vseh opravilih, torej tudi pri hranjenju in hoji. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnikovega očima A.A. in še posebej za imenovanje predlaganega izvedenca medicinske stroke, saj je izvedba predlaganih dokazov nujno potrebna. Sodišče je dokazna predloga zavrnilo kot nepotrebna na podlagi napačnega in protispisnega zaključka, da dejansko stanje ni sporno in da tožnik določena opravila opravlja še sam. Tožnik je pojasnil in v postopku zatrjeval, da ne zmore nobenih osnovnih življenjskih potreb zadovoljiti oz. opraviti samostojno, kar je potrdila tudi njegova mati, zaslišana kot priča in kar bi potrdil tudi njegov očim in neodvisni izvedenec medicinske stroke ob pregledu medicinske dokumentacije in osebnem pregledu tožnika. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožnika do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Eno temeljnih načel pravnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP, ki je neposredni izraz pravice enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek. Stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Sodišče pa je to pravico iz nepravilnih in arbitrarnih razlogov kršilo. Iz zdravniškega potrdila z dne 1. 10. 2013 in zdravniškega potrdila ZD B. z dne 6. 12. 2013 je razvidno, da je zaradi narave bolezni v posledici poškodbe potreben tožnikov stalen nadzor in pomoč pri vseh aktivnostih za opravljanje vseh življenjskih potreb. Sodišče praktično ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagal tožnik. S tem mu je dejansko onemogočilo sodelovati v postopku, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti, pravico do izjave ter do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče pa je kršilo tudi določbo 287. člena ZPP, posledica česar je nezakonita in nepravilna sodba. Splošno znano dejstvo je, da v medicinskih izvidih ne piše vedno vse, pri čemer pa v konkretnem primeru tudi ni jasno, zakaj je sodišče zaključilo, da iz izvidov ne izhaja, da je tožnik inkontinenten in da se s pomočjo tehničnih pripomočkov ne bi mogel gibati v stanovanju in izven njega. Da je tožnik inkontinenten izhaja že iz mnenja Invalidske komisije I. stopnje, kar dokazuje, da ni nujno in potrebno, da je vse vpisano v izvide. Za ugoditev tožbenemu zahtevku tudi ni potrebna popolna inkontinenca na urin in blato, pri čemer je tožnik pojasnil, da na stranišče ne more sam. Meni, da je sodišče na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotovilo, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za dodelitev dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih opravil. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni prišlo do očitanih kršitev.

Tožnik v pritožbi vztraja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A.A. in postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Če bi bila ta kršitev podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb ZPP po prvem odstavku 339. člena zakona v zvezi z 8. členom ZPP.

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo za odločitev v sporu niso odločilni ali, da je neko dejstvo že dokazano z drugimi dokazi.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj je zavrnilo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke in za zaslišanje priče A.A.. Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev sprejelo obe mnenji invalidskih komisij, ki sta temeljili na zbrani medicinski dokumentaciji in tudi na izvidih osebnega pregleda. Med medicinsko dokumentacijo, predloženimi izvidi in izvedenimi dokazi ni bilo nobenih razhajanj.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in njegove mame in vpogledalo v dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnik dne 30. 9. 2013 podal predlog za uvedbo novega postopka za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ki mu je predložil zdravniško potrdilo psihiatra z dne 31. 1. 2012. V potrdilu je med drugim navedeno, da tožnik prejema tudi peroralno medikamentozno terapijo, za katero je potreben stalen nadzor in pomoč svojcev, tudi spremstvo, ki je delno vezano na posledice prometne nesreče. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnikov predlog najprej dne 26. 11. 2014 obravnaval zdravnik izvedenec. Ta je po opravljenem osebnem pregledu in preučitvi medicinske dokumentacije izrecno menil, da je pri zavarovancu sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar to poslabšanje ni tolikšno, da bi utemeljevalo potrebo po pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih opravil. Zdravnik izvedenec je med drugim navedel, da zavarovanec, sedaj tožnik, prihaja sam zaradi ocene potrebe po pomoči in postrežbi in da je povedal, da ima težave z glavo. Navaja bolečine v levi rami, hrbtenici, vratu, skratka v vseh poškodovanih delih. Povzel pa je tudi navedbe v obrazcu ZPIZ ... z dne 30. 9. 2013 in izvid psihiatra z dne 31. 1. 2012. Zdravnik izvedenec je med drugim zapisal, da se tožnik zdravi zaradi maničnega tipa shizoafektivne motnje in da se je stanje poslabšalo po prometni poškodbi s hudo poškodbo glave in levega brahialnega pleteža. Na osebnem pregledu pa je zdravnik posameznik ugotovil, da je pri tožniku gibljivost in groba moč spodnjih udov ohranjena ter tudi, da je samostojno pokreten, le da je hoja nekoliko upočasnjena. Osebni zdravnik je tudi zapisal, da tožnik prihaja sam zaradi potrebe po pomoči in postrežbi. Glede hranjenja pa je ugotovil, da se tožnik s pripravljeno in postreženo hrano še samostojno hrani.

V pritožbenem postopku je zadevo obravnavala še invalidska komisija II. stopnje, ki je bila po preučitvi medicinske dokumentacije enakega mnenja kot pred tem zdravnik posameznik, torej da je pri tožniku od 11. 3. 2009 dalje obstajala potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb.

V sodnem postopku je sodišče zaslišalo tožnikovo mater in tožnika, za katerega je zapisalo, da je prišel v sodno dvorano s pomočjo bergle in v spremstvu matere. Tudi sam tožnik je izpovedal, da pri hoji uporablja berglo, hoduljo, sicer pa se premika malo, zunaj skoraj nič. Glede hranjenja je izpovedal, da je sam, večinoma redke stvari ter pripravljeno in razrezano hrano. Smiselno enako je izpovedala njegova mati, da ga z žlico ne hrani.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca, ker je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za presojo zakonitosti obeh izpodbijanih odločb toženca ter za zaključek, da je toženec pravilno odločil, ko je tožniku priznal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, saj ni izkazano stanje po prvem odstavku 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2). S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da morajo biti za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb izkazana vsa stanja, navedena v prvem odstavku citirane določbe zakona, kar za konkretno zadevo pomeni tudi nezmožnost samostojnega gibanja v stanovanju in izven njega kljub posebnim prizadevanjem in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, torej bergel ipd. in da se ne more samostojno hraniti.

Po prvem odstavku 101. členu ZPIZ-2 je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkih ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opraviti drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Pomeni, da se tudi v primeru, če je ugotovljena potreba po stalnem nadzoru, ta nanaša le na dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Sklep o kriterijih in merilih, kdaj je psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo (Ur. l. RS, št. 50/00) na podlagi spoznanj strokovnih institucij s področja psihiatrije natančno definira, kdaj je šteti, da težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Med te kriterije pa nedvomno ne sodi zgolj kontrola jemanja določene terapije in tudi pri tožniku ni ugotovljene potrebe po stalnem nadzorstvu v smislu citiranega sklepa.

Ker je tožnik v spornem obdobju še večino osnovnih življenjskih potreb, ne pa vseh, čeprav s težavo in s pomočjo ortopedskih pripomočkov (pri hoji) in z večjimi težavami (pri hranjenju) še vedno opravljal sam, so bili zaradi ugotovljenih sposobnostih pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Po oceni pritožbenega sodišča je zato prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo pravilno razsodilo. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče tožniku ni omogočilo sodelovanja v postopku in da je kršilo načelo kontradiktornosti ter pravico do izjave ter s tem pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.