Jedro

Tožnik je z novim kreditom poravnal svoji obveznosti po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008. S tem je kot dolžnik po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008 izpolnil svoji obveznosti vrniti oba kredita, zato je njegova obveznost kreditojemalca s tem prenehala, hkrati pa sta prenehali tudi obveznosti obeh tožencev kot zastaviteljev . Za nove obveznosti, ki jih je tožnik prevzel s sklenitvijo kreditnih pogodb z dne 29. 1. 2010 in nato še 11. 2. 2011, toženca, ki sta kot zastavitelja nastopala pri pogodbah z dne 21. 1. 2008, nista bila zavezana za njihovo izpolnitev.

Odločanje o privolitvi (soglasju) za odsvojitev premoženja otrok spada v upravni postopek pred pristojnim centrom za socialno delo, ne pa v sodno pristojnost.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek. Drugi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo denarnih zneskov 98.097,50 EUR in 93.174,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2012 do plačila, je prvo sodišče zavrnilo.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločbo tako, da ugodi tožbenim zahtevkom po vrsti, podrejeno pa, da odločbo prvega sodišča razveljavi in mu vrne zadevo v novo odločanje. Navaja, da določila 111. člena ZZZDR niso relevantna za ta spor, saj gre zgolj za vprašanje realizacije posla, ki je bil sklenjen med pravdnimi strankami. Tožnik je izkazal pravni interes za primarni in prvi podredni zahtevek. Ker ne gre za vprašanje odobritve pravnega posla, je podana sodna pristojnost. Center za socialno delo nima nobene vloge pri realizaciji sklenjenega posla. Nerazumljivo je razlogovanje prvega sodišča, da je šlo pri najetju kreditov in njihovem plačilu za darilo. Že iz samih pogodb o kreditih in zastavnih pogodb izhaja, da sta se toženca zavedala, da bosta morala tožnika razbremeniti stroškov kreditov. Center za socialno delo je odobril sklenjene pogodbe v letu 2008 in predvidel poplačilo kreditov v celoti, zato je razlogovanje sodišča o darilu nerazumljivo. Zmotna je ugotovitev, da je za poplačilo stroškov s krediti, ki jih je imel tožnik, potrebna odobritev centra za socialno delo. Iz odločbe z dne 30. 1. 2008 izhaja, da je center za socialno delo soglašal s poplačilom kreditov, ki jih je tožnik najel za nakup točk za toženca pod pogojem, da se najeta kredita namenita za nakup teh točk. Nejasno je razlogovanje sodišča, da je bila odobritev CSD pogojna. Razlogi izpodbijane odločbe, da tožbeni zahtevek na pogodbeni podlagi ni utemeljen, so nejasni in se v tem delu sklep in sodba ne moreta preizkusiti. Glede poslovodstva brez naročila je prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je s sklenitvijo kreditne pogodbe z dne 29. 1.2010 preprečil, da bi se realizirali zastavni pogodbi na točke tožencev. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zatrjevane razmere niso predstavljale skrajne sile. Prav tako je zmotna ugotovitev, da ni podano dejansko stanje, ki narekuje uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek, pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi drugega podrednega tožbenega zahtevka, delno sicer iz drugih materialnopravnih razlogov. Glede zavrženja tožbe pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvega sodišča, da gre v tem delu za spor, ki po vsebini sodi v pristojnost upravnega organa. Napačno je tožnikovo stališče, da gre v tem sporu za vprašanje realizacije posla. Tožnik je bil kreditojemalec po pogodbah o kreditu z dne 21. 1. 2008 in s tem dolžnik v razmerju do banke. Toženca nista bila ne poroka ne dolžnika, ampak le zastavitelja. Njuna obveznost zastaviteljev je bila le v tem, da bi morala, če dolžnik (tožnik) ne bi plačal kreditov, trpeti (prisilno) prodajo njunega zastavljenega premoženja.

6. Glede na soglasje CSD po odločbi z dne 30. 1. 2008 (A8) bi lahko bili obveznosti tožnika po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008 ob njuni zapadlosti (21. 1. 2010) poravnani iz zastavljenega premoženja tožencev (do višine zneskov najetih kreditov – odločba v prilogi A8), morebitni preostali del pa bi moral poravnati tožnik. Do tega ni prišlo, ker je tožnik ob zapadlosti teh kreditov sklenil novi kreditni pogodbi (29. 1. 2010, nato pa še 11. 2. 2011) in s tem novim kreditom poravnal svoji obveznosti po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008. S tem je kot dolžnik po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008 tožnik izpolnil svoji obveznosti vrniti oba kredita, zato je njegova obveznost kreditojemalca s tem prenehala, hkrati pa sta prenehali tudi obveznosti obeh tožencev kot zastaviteljev (270. člen OZ). Za nove obveznosti, ki jih je tožnik prevzel s sklenitvijo kreditnih pogodb z dne 29. 1. 2010 in nato še 11. 2. 2011, toženca nista bila zavezana za njihovo izpolnitev.

7. S tem, ko tožnik želi doseči, da mu toženca dovolita prodajo njunih točk skladov za plačilo obveznosti tožnika po kreditni pogodbi z dne 11. 2. 2011 (primarni tožbeni zahtevek) oziroma, da ima tožnik pravico prodati te točke tožencev zaradi plačila tožnikovih obveznosti iz te kreditne pogodbe (prvi podredni tožbeni zahtevek), tožnik dejansko želi zaobiti določbe 111. člena ZZZDR, da bi po sodni poti dosegel odsvojitev premoženja tožencev brez privolitve CSD. Odločanje o privolitvi (soglasju) za odsvojitev premoženja otrok spada v upravni postopek pred pristojnim centrom za socialno delo (111. člen ZZZDR), ne pa v sodno pristojnost. Odločitev o zavrženju tožbe v navedenem delu je zato pravilna (drugi odstavek 18. člena ZPP).

8. Pritožbene navedbe, da toženca nista prerekala tožnikovih navedb „o sklenitvi in vsebini predmetnega posla“ so nerazumljive, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja. Toženca se nista zavezala poplačati kreditov, ki ju je najel tožnik. Iz dokaznih listin, ki jih je predložil tožnik, kaj takega ne izhaja. Trditve o pogodbeni podlagi vtoževanih terjatev po drugem podrednem tožbenem zahtevku so neutemeljene že zato, ker toženca v ničemer nista zavezanca v zvezi s kreditno pogodbo z dne 11. 2. 2011. Iz kreditnih pogodb z dne 21. 1. 2008 in pogodb o zastavi izhaja, da sta bila toženca le zastavitelja, ne pa tudi dolžnika. Nepomembno je, kako si tožnik razlaga, zakaj naj bi bila toženca zavezana k plačilu, saj njuna domnevna obveznost iz predloženih listin ne izhaja. Bistveno je, da je bil kot kreditojemalec po kreditnih pogodbah in pogodbah o zastavi določen le tožnik. Toženca se nista z nobenim pravnim poslom zavezala plačati najetih kreditov.

9. O poslovodstvu brez naročila ni mogoče govoriti že zato, ker se tožnik z najetjem novega kredita v letu 2010 oziroma v letu 2011 ni lotil tujega posla. Oba kredita iz leta 2008 je bil v razmerju do banke dolžan poravnati sam, ker je v kreditnih pogodbah nastopal kot kreditojemalec. Šlo je za poplačilo njegovih kreditnih obveznosti, ne pa kreditnih obveznosti tožencev. Iz teh razlogov tudi ni mogoče govoriti o tožnikovem ravnanju v skrajni sili v smislu 138. člena OZ, niti o obstoju okoliščin, ki bi narekovale uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).