Jedro

Ker je bilo v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi glede na okoliščine konkretnega primera morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 sta izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravljeni in dokončna odločba zakonito spremenjena tako, da je tožniku pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zakonito priznana od 1. 12. 2016 dalje.

Ker je bila zahteva za nepravo obnovo postopka vložena 21. 11. 2016 sprememba dokončne odločbe v skladu s 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 učinkuje od 1. 12. 2016 dalje in ima tožnik od tedaj dalje pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2017 in št. ... z dne 6. 6. 2017 (I. tč. izreka). Odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 3. 2016 je spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 12. 2016 dalje (II. tč. izreka). Zavrnilo je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine že od 31. 10. 2015 do 30. 11. 2016 (III. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe dolžna tožniku izdati odločbo o odmeri, višini in izplačevanju 20 % starostne pokojnine (IV. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne 299,86 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. tč. izreka). Presodilo je, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo upravnega postopka, končanega z odločbo z dne 14. 3. 2016, ki jo je spremenilo, tožniku priznalo pravico do izplačevanja 20 % starostne pokojnine od 1. 12. 2016 dalje, v preostalem pa zahtevek za izplačilo tudi od 31. 10. 2015 do 30. 11. 2016 zavrnilo.

2. Tožena stranka izpodbija ugoditveni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri zavrnitve celotnega, tudi stroškovnega tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je zmotno uporabilo 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2), saj v konkretnem primeru ni uporabljiv. Ker tožnik v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku ni izpolnjeval pogoja za upokojitev po splošnih predpisih, mu ni bilo mogoče priznati pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine po 3. odstavku 38. člena ZPIZ-2. Sodba opr. št. VIII Ips 24/2017 z dne 7. 3. 2017 ne more vplivati na odločitev v tožnikovi zadevi, saj sodna praksa ni formalni pravni vir in ne zavezuje niti sodišč. Ena sama sodba ne predstavlja materialnega prava. Ne pomeni niti ustaljene sodne prakse. Učinkuje le med konkretnima strankama. V sodbi revizijskega sodišča, na kateri prvostopenjsko sodišče gradi svojo odločitev ni šlo za vprašanje neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2, temveč drugačno interpretacijo 3. odstavka 38. člena ZPIZ-2, kot v obravnavanem pravnomočno končanem postopku, zato je zahteva z dne 24. 11. 2016 utemeljeno zavrnjena.

Tudi sicer je sprememba dokončne odločbe ter priznanje pravice do izplačila 20 % pokojnine od 1. 12. 2016 dalje, nezakonita. Odločitev je v nasprotju s 183. členom ZPIZ-2, saj bi o pravici moralo biti odločeno na dan, ko je tožnik izpolnil pogoje po 399. členu ZPIZ-2. Ker je pravica do izplačila priznana od 1. 12. 2016 dalje se pokojninska doba in starost ugotavljajo na ta datum.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev prvostopenjske sodbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenega razloga in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijani ugoditveni del sodbe je utemeljen z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na toženkino izvajanje dodaja le še naslednje.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

6. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi z dne 9. 10. 2017 in 6. 6. 2017 o zavrnitvi predloga na razveljavitev odločbe z dne 14. 3. 2016 in priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine. Gre za spor o t. i. nepravi obnovi upravnega postopka zaradi predlagane razveljavitve dokončne zavrnilne odločbe o izplačevanju 20 % starostne pokojnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožba niti ne prereka izhaja, da tožnik ob vložitvi zahteve dne 30. 10. 2015 sicer res ni izpolnjeval splošnih pogojev za starostno pokojnino po 27. členu ZPIZ-2. Do dneva uveljavitve pravice za izplačevanje 20 % starostne pokojnine je dopolnil 51 let in 3 mesece starosti ter 38 let, 1 mesec in 29 dni pokojninske dobe, vključno z zavarovalno dobo s povečanjem. Od 1. 7. 1983 je zasedal delovno mesto s statusom pooblaščene uradne osebe na ministrstvu A.. Tedaj je torej izpolnjeval pogoje po prehodni določbi 399. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnih predpisih. Prav slednje dejstvo pa je edino odločilno za pozitivno odločitev o tožbenem zahtevku, saj v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku materialne določbe zakona, ki bi moralne biti, sploh niso bile, oz. niso bile pravilno uporabljene.

Materialnopravna podlaga za rešitev zadeve

8. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. S 1. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 je toženec pooblaščen, da razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, s katero je kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Gre za inštitut neprave obnove postopka, končanega z dokončno upravno odločbo. Postopek je mogoče uvesti na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti v 10-ih letih od vročitve odločbe (2. odstavek), v obnovitvenem postopku izdana odločba pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oz. od prvega dne naslednjega meseca po njeni izdaji, če je postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odstavek).

Kršitev materialne določbe zakona iz 1. odstavka 183. člena ZPIZ-2 je zagotovo podana, če jasna določba, ki bi morala biti, zaradi napačne interpretacije ni bila uporabljena. V obravnavani zadevi se kršitev nanaša na tedaj veljavni 3. odstavek 38. člena ZPIZ-2, po katerem so bili zavarovanci, ki so ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine ostali zavarovani v nespremenjenem obsegu, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve upravičeni do izplačila 20 % predčasne ali starostne pokojnine do katere bi bili upravičeni na dan njene uveljavitve. Pravica do izplačevanja 20 % predčasne ali starostne pokojnine ni bila pogojevana z izpolnjevanjem pogojev iz 27. ali 29. člena ZPIZ-2, kot neutemeljeno vztraja tožena stranka. Takšna omejitev je uzakonjena šele v 39.a členu novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2B), ki velja in se uporablja od 1. 1. 2016 dalje in v predmetni zadevi ni uporabljiva.

Pomeni, da je ob pravilni uporabi relevantnih določb ZPIZ-2 pravico do izplačevanja 20 % starostne ali predčasne pokojnine pred 1. 1. 2016 bilo potrebno priznati tudi zavarovancem, ki so izpolnili pogoje po posebnih predpisih (npr. Zakonu o policiji) v skladu s 399. členom ZPIZ-2. 9. Ker je bilo v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi glede na okoliščine konkretnega primera morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) sta izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravljeni in dokončna odločba z dne 14. 3. 2016 zakonito spremenjena tako, da je tožniku pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zakonito priznana od 1. 12. 2016 dalje. Ker je bila zahteva za nepravo obnovo postopka vložena 21. 11. 2016 sprememba dokončne odločbe v skladu s 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 učinkuje od 1. 12. 2016 dalje in ima tožnik od tedaj dalje pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine, kot je pravilno razsojeno z izpodbijanim delom sodbe.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Iz vseh predhodno navedenih razlogov torej pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, kot zmotno meni tožena stranka. Zmotno je nadalje tudi toženkino stališče, da pravica do izplačevanja 20 % starostne pokojnine ne bi smela biti priznana od 1. 12. 2016 dalje, temveč kvečjemu od dneva ko je tožnik izpolnil pogoje po 399. členu ZPIZ-2, oz. najkasneje od izdaje odločbe 14. 3. 2016. Kot predhodno že poudarjeno, sprememba dokončne odločbe učinkuje od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi, zato gre tožniku pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zagotovo od 1. 12. 2016 dalje.

Sicer pa je z izpodbijano IV. tč. izreka sodbe tožena stranka eksplicitno zavezana, da izda posebno odločbo o odmeri, višini in izplačevanju 20 % starostne pokojnine. Ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP-a bo ob pravilni uporabi materialnega prava dolžna sama ugotavljati izpolnitev pogojev, relevantnih za priznanje pravice do starostne pokojnine po 399. členu ZPIZ-2 in denarno dajatev tudi zakonito odmeriti. Pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

11. Enako velja glede pritožbenega očitka, da naj bi sodišče kot razlog za odločanje po 183. členu ZPIZ-2 uporabilo sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2017 z dne 7. 3. 2017. V 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je izrecno poudarjeno, da za uporabo 183. člena ZPIZ-2 ni odločilna sodba revizijskega sodišča. Bistvena je dejanska presoja, da je v tožnikovem primeru prišlo do kršitve 38. člena v zvezi z 399. členom ZPIZ- 2. Sicer pa je v sodni praksi5 dejansko zavzeto povsem jasno stališče, da zavračanje izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancem iz prehodne določbe 399. člena ZPIZ-2 ni bilo zakonito, saj 3. odstavek 38. člena ZPIZ-2 ni določal, da bi bilo mogoče pravico priznati le zavarovancem, ki so izpolnjevali pogoje iz 27. ali 29. člena ZPIZ-2. 12. Zaradi vsega obrazloženega in ker niti pritožbeno izvajanje, nanašajoče se na stroškovni izrek sodbe, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. V skladu s 155. členom ZPP je pritožbeno sodišče hkrati sklenilo, da trpi tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo saj z njim ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 102/2015. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004. 5 Npr. sodba VIII Ips 24/2007; Psp 199/2016; Psp 291/2018 in druge.