Jedro

V zvezi z zavarovanjem zahtevkov tožnikov, utemeljevanih na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji je SEU C-287/22 potrebno upoštevati kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir in ga morajo kot takšnega upoštevati tudi nacionalna sodišča. Pravo EU je na tem področju v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oz. primarno in njegovo uporabo v 3a. členu nalaga tudi Ustava RS. Sodba SEU C - 287/22 in v njej sprejeta stališča, so upoštevna tudi v tej pravdi.

Finančni produkt in okoliščine iz zadeve C - 287/22 so v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde.

S spremembo ustaljene sodne prakse glede razlage pravnega standarda težko nadomestljive škode, v okviru predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa je možna evroskladna razlaga tega pravnega standarda in sicer tako, da je šteti, da je z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, izpolnjen pogoj (pravni standard) težko nadomestljive škode.

Izrek

I.Pritožbam tožnic se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 26. 3. 2024 in ta sklep razveljavilo, predlog tožnic za izdajo začasne odredbe z dne 8. 3. 2024 pa zavrnilo. Odločitev o stroških ugovornega postopka je pridržalo za končno odločbo.

2.Tožnice so v pritožbah uveljavljale pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena URS. Predlagale so, da se njihovim pritožbam ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da se predlogu tožnic za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7.Navajale so, da stališče sodišča prve stopnje, v katerem se je sklicevalo na dva sklepa Višjega sodišča v Celju, o potrebnosti restriktivne interpretacije pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, odstopa od stališč sodne prakse SEU in sodne prakse slovenskih sodišč. V slednji je uveljavljeno stališče, da je ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo. V skladu z načelom lojalne razlage prava EU je pravni standard težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nujno razlagati tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6 (1) in 7 (1) členu Direktive 93/13 in načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi C-287/22. V tovrstnih zadevah je tako pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22, to je a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni, b) da je zelo verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti in c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Pogoj težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ustaljena sodna praksa ob lojalni in evro skladni razlagi sodbe SEU razlaga tako, da je ta izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. To pa je mogoče doseči le, če lahko potrošnik vse svoje zahteve v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) zahtevka ali celo vložiti nove tožbe. Položaj, v katerem potrošniku to ni omogočeno, že sam povzroča različne negativne posledice, ki izpolnjujejo standard težko nadomestljive škode. Tožnice so v predlogu navajale in izkazale, da je prva tožnica po kreditni pogodbi prejela kredit v višini 64.652,41 EUR, do vključno 18. 2. 2024 pa je toženi stranki iz naslova rednih mesečnih obveznosti plačala skupno že 67.810,02 EUR. Torej je plačala 3.157,61 EUR več kot je prejela. To pa utemeljuje nujnost začasnega ukrepa. Takšna razlaga pravnega standarda težko nadomestljive škode izhaja tudi iz sklepov VSL II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024 in I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024. Tako so tožnice takšna dejstva, ki izkazujejo pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, navedle že v predlogu za izdajo začasne odredbe, kar pa pomeni, da je njihov predlog na tej podlagi utemeljen. Glede predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodna praksa poenotena glede stališča, da je zavarovanje nedenarne terjatve mogoče utemeljiti tudi ob upoštevanju tega pogoja. V zadnjih odločbah je sodna praksa, upoštevajoč razlago prava po sodbi SEU C-287/22, zavzela stališče, da vprašanje reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, niti nista pravno odločilna. Ker je sodišče prve stopnje presojalo tudi ta pogoj, pa pritožnice zatrjujejo, da so s svojimi v predlogu navedenimi dejstvi, da je toženka finančno močna stranka, kateri zadržano izplačevanje obrokov po kreditni pogodbi predstavlja le neznaten delež njenega poslovanja, na voljo pa ima tudi zavarovanje svoje terjatve (hipoteko), ki bi se v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka lahko znova aktiviralo, podala navedbe, ki omogočajo tehtanje neugodnih posledic zanjo in tožnice. Za tožnice namreč nadaljnje plačevanje mesečnih anuitet predstavlja veliko finančno in duševno breme. Iz takšnih trditev izhaja izkazanost pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Razlaga pogojev, ki jo je dalo sodišče prve stopnje, je izvotlila razlago prava SEU iz odločbe C-287/22, ki v danem primeru predstavlja formalni pravni vir "erga omnes". Sodišče bi moralo posamezne pogoje za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ razlagati lojalno sodni praksi SEU in upoštevati načelo avtonomnosti, v skladu s katerim se pravo EU razlaga in uporablja izključno v skladu s pravili prava EU, neodvisno od nacionalnega ali mednarodnega prava. Pri razlagi prava EU ima pomembno vlogo zlasti sodna praksa SEU. Razlaga prava unije, ki jo SEU poda v svojih sodbah, velja erga omnes. Pravice posameznikov (potrošnikov), ki jih zanje ustvarja pravo EU, so v prvi vrsti dolžna varovati nacionalna sodišča. Da je predlog za izdajo začasne odredbe tožnic utemeljen v celoti, sicer potrjuje tudi zahteva za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva z dne 18. 11. 2024, ki jo prilagajo pritožbi.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnice že trditveno niso uspele izkazati niti pogoja iz druge, niti pogoje iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri tem je tudi pravilno utemeljenost predlagane začasne odredbe presojalo z vidika nacionalnega prava, skladno s katerim pa pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Pritožbene nasprotne trditve, še zlasti, da je izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe potrebno presojati z neposredno uporabo stališč v sodbi SEU C-287/22, ki ni bila izdana v primerljivem dejanskem stanju, so pravno zmotne. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju z izpodbijanim sklepom ponovno presodilo navedbe tožnic v predlogu za izdajo začasne odredbe in je na podlagi zaključkov, da tožnice v predlogu niso navedle zadostne dejstvene podlage, ki bi utemeljevala zaključek o izkazanosti pogojev iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, izkazanost enega od njiju pa je ob izkazanosti verjetnosti terjatve (po prvem odstavku 272. člena ZIZ) nujen pogoj za izdajo začasne odredbe, ugovoru toženke ugodilo in izdani sklep o začasni odredbi razveljavilo, predlog tožnic za izdajo predlagane začasne odredbe pa zavrnilo. Izkazanosti verjetnosti terjatve tožnic v predlogu zato ni ponovno presojalo. Presojo izkazanosti pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe v konkretni zadevi, kjer so tožnice (upnice) predlagale zavarovanje z začasno odredbo v zvezi s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki jo je kot potrošnica sklenila s toženko v švicarskih frankih prva tožnica, notarskega zapisa in sporazuma o zavarovanju terjatve po kreditni pogodbi, neveljavnost vknjižbe hipoteke in njen izbris ter plačilo 25.323,69 EUR, je sodišče prve stopnje presojalo po določbah 272. člena ZIZ. V zvezi s predpostavko iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je zavzelo stališče, da navedbe tožnic o omajanem premoženjskem položaju prve tožnice oziroma omajanem premoženjskem položaju tožnic zaradi zmanjšanja premoženja kot posledice izpolnjevanja s kreditno pogodbo prevzetih obveznosti, ob zahtevani restriktivnosti razlage pravnega standarda "težko nadomestljive škode", te ne izkazujejo. Te pa tudi ne izkazujejo navedbe tožnic o nevarnosti morebitnih novih stroškov zaradi sodnih postopkov za vračilo preplačil in duševne obremenitve tožnic zaradi morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih, saj jih v ta pravni standard ni mogoče umestiti. Neugodne posledice za tožnice in z njimi povezana stališča iz sodbe SEU C-287/22 se presojajo v okviru izkazanosti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Teh pa tožnice tudi niso izkazale, ker niso zatrjevale dejstev v zvezi s toženko, ki bi omogočala tehtanje neugodnosti posledic ne/izdane izdane začasne odredbe za tožnice in toženko v smislu te alineje.

6.Stališča sodne prakse, še zlasti višjih sodišč, glede pogojev za izdajo t.i. regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF, pomena sodbe SEU C-287/22 in njeno upoštevnost v okviru zakonskih pogojev, ki jih za ureditvene začasne odredbe določa ZIZ in na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 uveljavljena sodna praksa, so bila do nedavnega različna in neenotna. V zadnjem obdobju pa so se ta (večinsko) poenotila. V zvezi s potrebnostjo predlaganih ukrepov zavarovanja za dosego namena zavarovanja (3. in 273. člen ZIZ) pa je bila v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, na katero se sklicuje v pritožbi tudi pritožnica, sprejeta tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 10/2025, s katero je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena.

7.Tako se je v zadnjem obdobju uveljavilo (večinsko) usklajeno stališče1 , ki ga zaradi strokovne prepričljivosti sprejema in zastopa tudi pritožbeno sodišče. To pa je, da je v zvezi z zavarovanjem zahtevkov tožnikov, utemeljevanih na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji (katerih materijo ureja Direktiva Sveta 93/13 EGS z dne 15. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah - v nadaljevanju Direktiva 93/13, ki je bila v nacionalno pravo implementirana predvsem preko ZVPot, sedaj ZVPot-1), odločbo SEU C-287/22, s katero je to podalo razlago Direktive 93/13 (torej razlago evropskega prava), potrebno upoštevati kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir in ga morajo kot takšnega upoštevati tudi nacionalna sodišča. Pravo EU je na tem področju v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oz. primarno in njegovo uporabo v 3a. členu nalaga tudi Ustava RS. Sodba SEU C - 287/22 in v njej sprejeta stališča, so upoštevna tudi v tej pravdi. Sodba je bila sprejeta v postopku predhodnega odločanja, ki ga je sprožilo sodišče v Varšavi v zvezi s tožbo potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je imela valutno klavzulo v CHF. Tožnika sta v postopku predlagala odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Novo tožbo (za povrnitev med postopkom plačanih obrokov) bi morala vložiti (tudi) v primeru, če bi postopku na prvi stopnji sledil pritožbeni postopek, ker postopkovna pravila poljskega prava ne določajo možnosti razširitve obsega tožbe na prvi stopnji. Tudi po pravilih ZPP (184. člen) lahko tožnik tožbo spremeni (poveča obstoječi zahtevek) do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Če izvajanje sporne pogodbe ne bi bilo začasno zadržano (in bi prvotožnica še naprej toženki plačevala obroke), bi morala prva tožnica glede plačil, izvršenih po zaključku sojenja na prvi stopnji in tekom eventualnega pritožbenega postopka, vložiti novo tožbo. Finančni produkt in okoliščine iz zadeve C - 287/22 so torej v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde2 .

8.Postopek zavarovanja z začasnimi odredbami ureja ZIZ. Tega področja pravo EU ne ureja. Zato se nacionalno pravo na podlagi načela postopkovne avtonomije3 uporabi tako, da morajo nacionalna pravna sredstva biti ustrezna in učinkovita ter zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov (čl. 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13). Tudi za začasne ukrepe pa velja, da morajo sodišča upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki) in razlagati nacionalne določbe tako, da so v skladu s pravom EU (načelo lojalne razlage). Če predpisi, razlaga ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotuje pravu EU, vključno z razlagami slednjega s strani SEU, pa mora nacionalno sodišče (po načelu lojalne oziroma evroskladne razlage) v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pravom in cilji prava EU.

9.Že sodba SEU C-287/22 sama v uvodu vsebinske presoje opozarja na nekatera temeljna načela evropskega prava varstva potrošnikov, ki so glede na načelo primarnosti in supremacije evropskega prava tudi zavezujoči del slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji; dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. tč.). V navedeni sodbi je SEU tudi pojasnilo, da ureditev varstva, ki je potrošnikom zagotovljena z Direktivo 93/13, v nacionalni zakonodaji ne more spremeniti vsebine tega varstva (tč. 39); da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (56. tč.) in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13 (57. tč.). Zaključek v navedeni sodbi je, da Direktiva 93/13 in načelo učinkovitosti (varstva potrošnikov) nasprotujeta nacionalni sodni praksi, s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov (odlog plačevanja) potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.

10.SEU je v zadevi C 287/22 za sprejetje ustreznih začasnih ukrepov izpostavilo sledeče pogoje (tč. 60):

a)da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni;

b)da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

c)da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

11.Določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo regulacijskih začasnih odredb in v zvezi z njimi uveljavljena sodna praksa, omogočajo uresničitev zahteve o "obstoju zadostnih indicev, da so sporni pogoji nepošteni" oziroma evrolojalno razlago le-te v okviru pogoja verjetne izkazanosti terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) . Gramatikalna razlaga zakonskega besedila ob upoštevanju sodne prakse, ki se je razvila v zvezi z regulacijskimi začasnimi odredbami v katerih ni bilo prisotnega elementa evropskega potrošniškega prava in ki je izdajo takšnih začasnih odredb pogojevala (ob izkazanosti verjetnosti terjatve) z izkazanostjo katerega od pogojev iz druge ali tretje alineje drugega odstavka

4, pa tudi predpostavke iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ

5 in pogoja reverzibilnosti

, pa neposredno ne omogoča zaključkov, ki izhajajo iz sodbe C-287/22. To še posebej velja za predpostavki iz tretje alineje drugega odstavka ter tretjega odstavka 272. člena ZIZ, ki upniku nalagata izkazovanje, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku oziroma, da bo upnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodba SEU C-287/22 namreč ne nalaga upoštevanja posledic, ki bi lahko zaradi predlaganih začasnih ukrepov nastale nasprotni stranki. O tem sploh ne govori. Enako velja za pogoj reverzibilnosti, ki ga slovenska sodna praksa (tudi neenotno) izpeljuje iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97. Tudi z uporabo drugih metod razlage pri navedenih predpostavkah ni mogoče priti do zaključkov, ki izhajajo iz sodbe SEU, načelo lojalne (evroskladne) razlage pa ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.

7. S spremembo ustaljene sodne prakse glede razlage pravnega standarda težko nadomestljive škode

8, v okviru predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa je možna evroskladna razlaga tega pravnega standarda in sicer tako, da je šteti, da je z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, izpolnjen pogoj (pravni standard) težko nadomestljive škode. Glede na razlago sodbe C-287/22 (točke 48 do 52), kaj pomeni uresničitev polnega učinka meritorne odločbe, je z lojalno razlago te sodbe mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v konkretnem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno in ki že sam po sebi vključuje različne negativne posledice na premoženjskem in nepremoženjskem področju, ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode.

13.Zgoraj navedeno tako pomeni, da ob lojalni razlagi, kot jo nalaga sodba SEU C-287/22, pogoje za izdajo začasne odredbe z odložitvijo plačevanja obrokov predstavljajo a) verjetnost obstoja terjatve na ničnost pogodbe ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov in b) kadar je le z odločitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev

9, v pomenu, kot je obrazložen zgoraj.

14.Glede na predstavljeno se tako izkažejo kot pravno neodločilna razlogovanja sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)izkazanostjo pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ tožnic v predlogu. Utemeljene pa se izkažejo pritožbene trditve tožnic, da je v tem specifičnem potrošniškem sporu sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo v duhu nacionalne zakonodaje ne da bi pri tem upoštevalo pravo EU, zavezujočo odločbo SEU in načelo lojalne razlage ter s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

15.Kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru toženke zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je po predlogu tožnic že izdalo predlagano začasno odredbo. Zato takšna, sicer materialnopravna zmotna presoja (ne)izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe tožnic v predlogu po drugem odstavku 272. člena ZIZ pomeni odločitev o ugoditvi ugovornim razlogom toženke o neizkazanosti navedenih pogojev. Zato zaključek o utemeljenosti pritožb tožnic glede materialnopravne (ne)pravilnosti presoje narekuje ugoditev pritožbam in razveljavitev izpodbijanega sklepa. V novem sojenju bo tako sodišče prve stopnje moralo razen ponovne presoje tovrstnih ugovornih trditev toženke, presoditi tudi utemeljenost preostalih ugovornih razlogov toženke, česar sedaj ni.

16.Odločitev o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje (3. točka 165. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Sklepi VSL I Cp 764/2024, II Cp 728/2024, II Cp 1219/2024, I Cp 1222/2024, I Cp 1780/2024, II Cp 1675/2024, II Cp 1364/2024 in drugi, sklepa VSM I Cp 900/2024 (tč. 16 obrazložitve) in I Cp 874/2024 (tč. 17 obrazložitve).

2Tako tudi v sklepih VSL I Cp 764/2024, II Cp 1600/2024, II Cp 1890/24 in drugih.

3M. Avbelj, Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija, Pravosodni bilten št. 2/2016.

4Sodna praksa sicer glede teh ni bila enotna.

5Sodna praksa tudi glede tega pogoja ni bila enotna.

6Tega je sodna praksa upoštevala na podlagi izpeljave iz sodbe Up-275/97.

7Sodba SEU C 262/88, C 105/03, C-282/10, C 176/12.

8Kar je v skladu z zahtevo po lojalni razlagi, kot izhaja tudi iz odločbe C-287/22.

9VS RS v sklepu II Ip 10/2025, tč. 28.