Jedro

Skupna lastnina zakoncev o premoženje zakoncev je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Predmet tega premoženja je tudi lastninska pravica na nepremičnini, ki nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Ta nastane z izpolnitvijo okoliščin na podlagi zakona, v skupnosti zakoncev in v trenutku nastanka premoženja. Prvi pogoj za njen nastanek je torej obstoj zakonske zveze, v okviru katere zakonca vsak zase ali s skupnim delom ustvarjata premoženje na neposreden ali posreden način.

Zakon predvideva nastanek skupne lastnine tudi v pravno priznani skupnosti zunajzakonskih partnerjev (12. člen ZZZDR), saj je ta zlasti v premoženjskih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Vendar pa tožnica, na kateri je breme, da v zadevi priskrbi ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (7. člen ZPP), tožbe ni uveljavljala na tej dejanski podlagi, prvostopenjsko sodišče pa je v skladu z razpravnim načelom niti ni smelo presojati. Enako velja tudi glede revizijskih očitkov o gradnji na tuji nepremičnini.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbama prve in druge toženke ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnica je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti: – prvi toženki P. d. d.d. 2.264,29 EUR stroškov pravdnega in revizijskega postopka; – drugi toženki Republiki Sloveniji 847,77 EUR stroškov pravdnega postopka; v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je izvršba na 1/2 stanovanjske hiše in delavnice, ki stojita na parc. št. 782/1, vl. št. 580 k.o. ... in nista vpisani v zemljiški knjigi, nedopustna. Ocenilo je, da nepremičnina spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža J. S., vsakega z deležem do 1/2. Neodplačan dolg, ki je predmet izvršilnega postopka in izvira iz najetega kredita, pa je bil porabljen za delovanje obrti in ne za osebne potrebe zakoncev, zato tožnica zanj ne odgovarja.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je prva toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka, ali razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka z obrestmi. Navaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je J. S. nepremičnino prejel od svojih staršev kot darilo leta 1975 ter z lastnimi sredstvi in delom, brez finančne in fizične pomoči tožnice zgradil delavnico in stanovanjsko hišo, kasnejša gradbena dela pa sta tožnica in J. S. izvajala kot partnerja pred poroko. V bistvenem opozarja, da sta nižji sodišči materialnopravno zmotno opredelili delavnico in hišo kot skupno premoženje zakoncev. Gradnja je potekala in bila končana v času pred sklenitvijo zakonske zveze leta 1988. Tožnica je vlagala v hišo, ko sta bila z J. S. že par, vendar še nista živela skupaj. Nista bila ne zakonca ne zunajzakonska partnerja, temveč zgolj dve fizični osebi. Tožnica je tako kvečjemu gradila na tujem svetu oziroma vlagala v tujo nepremičnino, vendar pa dejstev o tej na izviren način pridobljeni lastninski pravici ni zatrjevala. Sporazum o priznanju deleža, ki je sklenjen šele po napotitvi tožnice na pravdo za potrebe pravde in z namenom oškodovanja upnikov, je fiktivna pogodba, v nasprotju z moralo in zato nična. Sodišči prve in druge stopnje se do teh navedb nista opredelili in s tem zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka. Gre za sporazum o deležih in ne za pravni posel o pridobitvi lastninske pravice na izviren način na podlagi zakona. Priznanje (so)lastninske pravice in deleža na njej je možno le, če pravica obstaja. Glede vprašanja narave dolga opozarja, da je toženka o tem podala v postopku jasne navedbe, a pritožbeno sodišče na ta sklop navedb ni odgovorilo. Pritožbeno sodišče je zmotno ugotovilo, da je bilo posojilo porabljeno za potrebe obrti in ne za tekoče potrebe družine. Podjetje J. S. je bilo vir dohodkov za družino S., J. S. pa je kot fizična oseba (porok) in ne kot nosilec obrti jamčil za dolg podjetja. Posojilo je bilo namenjeno izključno za izboljšanje njegovega premoženjskega stanja in premoženjskega položaja družine. Navaja še, da je J. S. ustanovil podjetje v času trajanja zakonske zveze, zato je podjetje predstavljalo skupno premoženje zakoncev. Za obveznosti, ki izvirajo iz podjetja kot skupnega premoženja zakoncev, pa odgovarjata zakonca nerazdelno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tretji lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet (t.i. izločitvena tožba) uspe, če vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami). Temelj za uveljavljanje izločitvene tožbe je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe. Tožnica, ki s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi, da izvršba na 1/2 stanovanjske hiše in delavnice, ki stojita na parc. št. 782/1, vl. št. 580 k.o. L., ni dopustna, svoj zahtevek utemeljuje s tem, da sta bili delavnica in hiša pridobljeni v času trajanja zakonske zveze in je v gradnjo le-teh vlagala finančna sredstva. Dejanska podlaga zahtevka so torej trditve o pridobitvi skupne lastnine v premoženjski skupnosti zakoncev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Na originaren način pridobljena lastninska pravica pa ima prednost pred zastavno pravico upnikov, saj sta upnika pravico do poplačila terjatve pridobila z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku in se zato ne moreta sklicevati na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je J. S. nepremičnino prejel od svojih staršev kot darilo leta 1975, v celoti zgradil delavnico in hišo z lastnimi sredstvi in delom, brez finančne in fizične pomoči tožnice ter da je bila tožnica takrat mlado dekle brez dohodkov). Stanovanjska hiša in delavnica sta zgrajeni na nepremičnini parc. št. 782/1, vpisani v vl. št. 580 k.o. ..., ki jo je tožničin mož J. S. dobil v dar od svojih staršev in je v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik predmetne nepremičnine. Tožnica in njen mož sta se poročila leta 1988 in sta še vedno poročena. Ugotovljeno je, da tožnica v delavnico ni vlagala, sodelovala pa je pri gradnji hiše z vlaganjem denarnih sredstev (najela je kredit, prispevala svoje dohodke, pomagali so ji starši) in z delom, tako da je bila hiša zgrajena s skupnimi močmi obeh partnerjev. Tako hiša kot delavnica, razen fasade, sta bili leta 1988, ko sta se tožnica in J. S. poročila, že zgrajena. Tožnica je od moža zahtevala ureditev njunega razmerja v zvezi z določitvijo deležev na nepremičnini, a je v svojih prizadevanjih uspela šele, ko je prišlo do izvršilnega postopka. Dne 25.11.1999 sta sklenila sporazum o višini deleža zakoncev na skupnem premoženju v obliki notarskega zapisa, s katerim je J. S. tožnici priznal solastninsko pravico do ? na stanovanjski hiši in delavnici.

Revident utemeljeno opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo o originarni pridobitvi lastninske pravice. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR). Predmet tega premoženja je tudi lastninska pravica na nepremičnini, ki nastopa kot skupna lastnina zakoncev (tj. lastninska pravica obeh zakoncev skupaj v nedoločenih deležih). Ta nastane z izpolnitvijo okoliščin na podlagi zakona, v skupnosti zakoncev in v trenutku nastanka premoženja. Prvi pogoj za njen nastanek je torej obstoj zakonske zveze, v okviru katere zakonca vsak zase ali s skupnim delom ustvarjata premoženje na neposreden ali posreden način. Ugotovljena dejstva, da sta bili tako delavnica kot hiša leta 1988, ko sta se tožnica in J. S. poročila, že zgrajena in da tožnica v delavnico sploh ni vlagala, ne dajejo ustrezne podlage za sklep, da nepremičnini predstavljata skupno premoženje zakoncev. Novo nastalo premoženje namreč ni bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, temveč pred njeno sklenitvijo, ko je bila tožnica zgolj partnerka J. S., delavnico pa je J. S. zgradil sam, brez tožničine pomoči. Zakon predvideva nastanek skupne lastnine tudi v pravno priznani skupnosti zunajzakonskih partnerjev (12. člen ZZZDR), saj je ta zlasti v premoženjskih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Vendar pa tožnica, na kateri je breme, da v zadevi priskrbi ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (7. člen ZPP), tožbe ni uveljavljala na tej dejanski podlagi, prvostopenjsko sodišče pa je v skladu z razpravnim načelom niti ni smelo presojati. Enako velja tudi glede revizijskih očitkov o gradnji na tuji nepremičnini. V času gradnje je veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami, v nadaljevanju ZTLR), pred njegovo uveljavitvijo dne 1.9.1980 pa Obči državljanski zakonik. Vlaganja v tujo nepremičnino so imela stvarnopravne posledice samo v posebej določenih primerih. Možna je bila pridobitev solastninske pravice na tuji stvari s spojitvijo (23. člen ZTLR) ali z gradnjo na tujem zemljišču (paragraf 418 ODZ in 24. do 26. člen ZTLR). Vendar pa tožnica ni zatrjevala pridobitve solastninske pravice, temveč skupne lastnine, in tudi ne dejstev, ki bi utemeljevala katerega od navedenih pridobitnih načinov.

Ob tem zaključku vprašanji, ali je sklenjeni sporazum med zakoncema veljaven ali ne, in kakšna je pravna narava dolga, katerega poplačilo se zahteva v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine (ali gre za dolg enega od zakoncev ali za skupen dolg zakoncev), pravno nista več pomembni. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z v zvezi s tem zatrjevanimi procesnimi kršitvami in tudi ne z ostalo revizijsko grajo materialnega prava. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbama obeh tožencev ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP). Izpodbijano sodbo je spremenilo tudi glede pritožbe druge toženke, saj sta toženki enotni sospornici in mora biti meritorna odločitev enaka za obe, vložitev revizije pa je aktivno in koristno dejanje, ki učinkuje tudi za drugo toženko, ki revizije ni vložila.

Ugoditev reviziji in sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče je pri tem kot vrednost spora upoštevalo 3.500.000,00 SIT (sedaj 14.605,24 EUR), ki jo je tožnica navedla v tožbi. Tožnica, ki v pravdi ni uspela, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženkama povrniti stroške postopka na prvi in drugi stopnji, prvi toženki pa tudi stroške revizijskega postopka. Revizijsko sodišče je toženkama priznalo stroške sestave odgovora na tožbo, zastopanja na narokih in materialne stroške, prvi toženki pa še stroške sestave pripravljalne vloge, pritožbe in revizije ter stroške sodne takse za odgovor na tožbo in pritožbo (podrobnejša odmera je razvidna iz stroškovnikov na straneh 44, 97, 111 in 138 ter 48 spisa). Stroški prve toženke, to jo 3448 točk ob upoštevanju 20% davka na dodano vrednost in vrednosti točke 0,459 na dan odločanja ter 365,13 EUR sodnih taks, znašajo 2.264,29 EUR, druge toženke v višini 1847 točk pa 847,77 EUR. Sodišče toženkama ni priznalo stroškov konferenc in posvetov s stranko, obvestil stranki, končnega poročila stranki in pregleda listin, saj so te storitve zajete v ostalih storitvah, za katere jima je sodišče stroške priznalo. Prvi toženki tudi ni priznalo stroška sodne takse za revizijo, saj ni izkazala, da je takso plačala in da ji je ta strošek dejansko nastal. Iz enakega razloga drugi toženki ni priznalo ptt stroškov, slednji pa tudi ne gredo stroški sestave odgovora na ustavno pritožbo, saj je stranka upravičena le do povračila stroškov v zvezi s konkretnim pravdnim postopkom, ne pa tudi stroškov postopka, ki je tekel pred ustavnim sodiščem. Tožnica je dolžna stroške plačati v petnajst dnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).