Jedro

Za zastaranja pravice do izterjave globe je relevanten datum izvršljivosti odločbe o prekršku od katere je začel teči petletni relativni oziroma desetletni absolutni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), kot prvostopenjski davčni organ začela davčno izvršbo z rubežem denarnih prejemkov, ki jih dolžnica prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu, za izterjavo davčnega dolga v višini 400,00 EUR glavnice in stroškov v višini 10,00 EUR, iz naslova globe na podlagi izvršilnega naslova sklepa št. 7100-960/2009-5 z dne 28. 5. 2009, ki ga je izdal Tržni inšpektorat Republike Slovenije in ki je postal izvršljiv dne 2. 8. 2011. 2. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe in izvršilne naslove, denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe in omejitve pri davčni izvršbi.

3. Tožnica je vložila pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa in sicer se sklicuje na zastaranje davčne obveznosti, saj se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena postala pravnomočna.

4. V pritožbenem postopku je tožena stranka pritrdila odločitvi prvostopenjskega davčnega organa in je pritožbo zoper opomin pred izvršbo z dne 13. 12. 2016, zavrgla (1. točka izreka). Sklep o davčni izvršbi z dne 12. 1. 2017 je spremenila v 1. točki izreka v drugem odstavku 1. alinee v navedbi vrste in opravilne številke izvršilnega naslova tako, da se v tem delu pravilno glasi: "odločba o prekršku opr. št. 7100-960/2009-5-31004", v preostalem delu je sklep potrdila in pritožbo zavrnila. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da je dne 12. 12. 2013 FURS izdal opomin pred izvršbo št. DT 4933-329091/2013-3 zoper tožnico, iz katerega izhaja, da je bila tožnica pozvana k plačilu globe v višini 400,00 EUR v 8 dneh od dneva prejema opomina ter opozorjena, da se mora tako v zvezi z neporavnano denarno obveznostjo kot, če je denarna obveznost delno ali v celoti poravnala, obrniti na predlagatelja izvršbe v nadaljevanju, da bo v primeru v kolikor se v 8-dnevnem roku na ta opomin ne bo odzvala, na podlagi 143. člena v zvezi s 156. členom ZDavP-2 zoper njo začel postopek davčne izvršbe, pri čemer bo morala plačati tudi stroške postopka davčne izvršbe.

5. Tožnica je vložila pritožbo zoper navedeni opomin, v katerem je uveljavljala zastaranje izvršitve sankcije. Drugostopenjski organ je ugotovil, da pritožba zoper opomin ni dovoljena. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 13. člena ZDavP-2 organ prve stopnje z izdanim opominom obvešča zavezance o stanju njihovih neplačanih zapadlih davčnih obveznosti, izdajo opomina pred izvršbo pa določbe ZDavP-2 ne predvidevajo kot obvezni del postopka pred začetkom izterjave. Izdaja opomina za davčni organ namreč ni obvezujoča, temveč gre za seznanitev zavezanca o njegovih neplačanih davčnih obveznostih, z opozorilom, da plača zapadle obveznosti in se na ta način izogne davčni izvršbi in nujnim stroškom. Drugostopenjski organ pojasni, da je v prvem odstavku 157. člena ZDavP-2 določeno, da je dovoljena pritožba zoper sklep o izvršbi kot upravni akt, ki je bil izdan na prvi stopnji.

6. Pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi dne 12. 1. 2017 pa je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na določbe prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, da začne davčni organ zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanih rokih, davčno izvršbo. Na podlagi drugega odstavka istega člena začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, čigar izrek mora vsebovati vse kar določa 151. člen ZDavP-2. Drugostopenjski organ ugotavlja, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi vsebuje vse sestavine, ki jih določa citirana določba 151. člena ZDavP-2. Nepravilno je navedena le vrsta in opravilna številka izvršilnega naslova, zato je drugostopenjski organ popravil v 2. točki odločbe navedene številke.

7. Po vpogledu v podatke Agencije Republike Slovenije za javno pravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) je drugostopenjski organ ugotovil, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 238/2014 začet postopek osebnega stečaja z dne 1. 4. 2014 nad premoženjem tožnice. Stečajni postopek se je zaključil z izdanim sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 1238/2014 z dne 11. 11. 2016, ki je postal pravnomočen 1. 12. 2016. V postopku osebnega stečaja je tožnica podala tudi predlog za odpust obveznosti, kateremu je bilo ugodeno s sklepom navedenega sodišča z dne 20. 10. 2016. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je obveznost pritožnice (globa), ki je predmet izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi nastala pred začetkom stečajnega postopka in sicer z dnem pravnomočnosti odločbe o prekršku Tržnega inšpektorata RS opr. št. 7100-960/2009-5-31004 z dne 28. 5. 2009, ki je postala pravnomočna dne 30. 6. 2011. Pritožbeni organ dodaja, da je v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. Odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP in tudi ne za terjatev iz naslova globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom izrečenih v postopku o prekršku. Globa, ki se v predmetnem postopku izterjuje, tako spada v skupino terjatev na katere odpust obveznosti v nobenem primeru ne učinkuje, zato je organ prve stopnje z namenom njene izterjave ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

8. V zvezi z ugovorom zastaranja je drugostopenjski organ tožnici pojasnil, da se v skladu s prvim odstavkom 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena postala pravnomočna Drugostopenjski organ je nadalje obrazložil, da je z začetkom postopka zaradi insolventnosti dne 1. 4. 2014 nastala pravna ovira za dovolitev izvršbe, kar pomeni, da se sankcije v času trajanja stečajnega postopka (v konkretnem primeru od dne 1. 4. 2014 do dne 1. 12. 2016) ne morejo izvrševati, posledično pa to tudi pomeni, da zastaranje v skladu z določbo drugega odstavka 44. člena ZP-1 v tem času ne teče oziroma je prekinjeno in se lahko nadaljuje šele, ko je stečajni postopek pravnomočno končan.

9. V skladu z navedenim je zastaranje pravice do začetka izvrševanja sankcije v predmetni zadevi začelo teči s pravnomočnostjo izvršilnega naslova in sicer dne 30. 6. 2011 in je teklo z zgoraj pojasnjenim pretrganjem zastaranja vse do dne 1. 4. 2014, ko je bilo zastaranje zaradi začetka stečajnega postopka prekinjeno. Za začetek izvrševanja sankcije pa je treba šteti tudi trenutek izdaje sklepa o davčni izvršbi. V času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi dne 12. 1. 2017, ki je bil tožniku vročen dne 16. 1. 2017 in je bil izdan v štiriletnem absolutnem zastaralnem roku iz tretjega odstavka 44. člena ZP-1, tako zastaranje pravice do izvršitve terjane globe, še ni nastopilo.

10. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri ponavlja pritožbene ugovore glede zastaranja in vztraja, da je izvršitev sankcije oziroma globe v konkretnem primeru zastarana in je zamujen tako subjektivni rok (dve leti) kot tudi objektivni rok (štiri leta), torej zamujen rok za veljavni začetek postopka davčne izvršbe, vsled česar je izpodbijani sklep o davčni izvršbi nepravilen in nezakonit. Tožnica uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ko drugostopenjski organ povzema prvostopenjsko odločbo, katera bi naj bila izdana pravočasno. Dejstvo je, da vsa predhodna dejanja prvostopenjskega organa niso merila na izvršitev odločbe, temveč je določitev uklonilnega zapora po sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. PRuz 1127/2011 z dne 30. 8. 2011 in druga nadaljnja dejanja zgolj določala alternativne načine, ki nadomeščajo plačilo globe in torej ne merijo izvršitev same odločbe v smislu plačila oziroma izterjave globe. Tožnica se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 235/2014 in sicer, da zakonska določba, ki določa, kdaj se sankcije smejo začeti izvrševati pomeni, da v roku štirih let po pravnomočnosti izvršilnega naslova ni več mogoče izdati sklepa o davčni izvršbi. Sklep o davčni izvršbi pa je bil izdan po štiriletnem zastaralnem roku dne 13. 1. 2017. Prav tako tožnica meni, da je izpodbijani sklep naslovnega organa ni izvršljiv in se ga sploh ne da preizkusiti, ker niti ne predstavlja sklepa o davčni izvršbi, saj je v izreku citiranega sklepa določeno zgolj o tem, da se ugovor zastaranja, ki ga je podala tožnica zavrne, sled česar izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in so ti nejasni oziroma so med seboj v nasprotju. Dalje tožnica uveljavlja kršitve določb materialnega prava in predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in postopek davčne izvršbe zoper tožnico v celoti ustavi. Tožnica priglaša tudi stroške postopka.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih aktov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2 in ZP-1. Sodišče pritrjuje tudi razlogom, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbene ugovore, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

14. Glede poprave prvostopenjskega sklepa, se drugostopenjski davčni organ v obrazložitvi odločbe pravilno sklicuje na določilo 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). S tem, ko je popravil izrek prvostopenjskega sklepa tako, da vsebuje pravilno navedbo izvršilnega naslova (številko izvršilnega naslova), organ ni spremenil odločitve v škodo tožnice, saj obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka, ostaja nespremenjena.

15. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska globe na podlagi izvršljive odločbe o prekršku št. 7100-960/2009-5 z dne 28. 5. 2009, ki jo je izdal Tržni inšpektorat RS. Slednji je kot predlagatelj izvršbe na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 davčnemu organu poslal dne 12. 12. 2013 predlog za izterjavo denarne terjatve, na podlagi obravnavane odločbe o prekršku kot izvršilnega naslova.

16. Po določbi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 je v primeru, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (za kar gre v obravnavani zadevi), izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse v določbi 151. člena ZDavP-2 predpisane sestavine. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2, prav tako je davčni organ upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati, ker je ta postal pravnomočen in izvršljiv dne 2. 8. 2011 (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

17. Glede ugovora zastaranja sodišče pojasni, da se v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZP-1 izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (relativni zastaralni rok). Odločba o prekršku je postala pravnomočna dne 30. 6. 2011 in od tega datuma teče zastaralni rok. Sklepa o uklonilnem zaporu z dne 30. 8. 2011 in o družbeno koristnem delu z dne 31. 5. 2013, sta bila izrečena v relativnem zastaralnem roku. Zastaranje pa ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati (drugi odstavek 44. člena ZP-1).

18. Kot je pravilno obrazložil drugostopenjski organ so vsa uradna dejanja, ki so obravnavani zadevi merila na izvršitev sankcije (kot je sklep o uklonilnem zaporu z dne 30. 8. 2011, sklep o družbeno koristnem delu z dne 31. 5. 2013), pretrgale tek zastaranja. Prav tako je bilo zastaranje pretrgano z objavo oklica o začetku osebnega stečaja nad tožnico dne 1. 4. 2014 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, do pravnomočnosti zaključka stečajnega postopka dne 1. 12. 2016, v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZP-1, v zvezi s 131. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V času trajanja stečajnega postopka zastaranje ni teklo in je začelo ponovno teči šele po pravnomočnosti stečajnega postopka.

19. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let (absolutni rok) od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena postala pravnomočna (drugi odstavek 44. člena ZP-1). ZP-1 po navedenem določa le relativni in absolutni rok za začetek postopka izvršbe. Navedena roka torej določata, da se sankcije ne smejo začeti izvrševati po teh rokih, vendar so se sankcije v obravnavanem primeru že začele izvrševati. Zastaralnih rokov za dokončanje v predpisanem roku začetega izvršilnega postopka, ZP-1 ne določa. 20. Poleg tega za izvršitev glob ne velja štiriletni (absolutni) zastaralni rok, saj ZP-1 v četrtem odstavku 44. člena določa, da globe ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo (ZDavP-2), drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja. Navedena določba je bila sprejeta z novelo ZP-1H in se uporablja od 14. 6. 2013. Po določbi 30. člena navedene novele se uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene, tako tudi za obravnavano globo.

21. Zakon, ki ureja davčno izvršbo, torej ZDavP-2 pa zastaranje pravice do izterjave davka ureja v določbah 125. in 126. člena ZDavP-2, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavani, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (146. člen ZDavP-2). Na podlagi določbe tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

22. Za zastaranja pravice do izterjave sporne globe je relevanten datum izvršljivosti odločbe o prekršku (dne 2. 8. 2011) od katere je začel teči petletni relativni oziroma desetletni absolutni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2. Predlagatelj izvršbe je davčnemu organu že dne 12. 12. 2013 poslal predlog za izterjavo obravnavane globe, v relativnem zastaralnem roku. V času od 1. 4. 2014 do 1. 12. 2016 je bilo zastaranje pretrgano zaradi teka stečajnega postopka nad premoženjem dolžnice. Sklep o davčni izvršbi tožnikovih denarnih obveznosti (globa za prekrške) je bil izdan dne 12. 1. 2017, torej znotraj zastaralnega roka iz 125. oziroma 126. člena ZDavP-2, ob upoštevanju pretrganja teka zastaralnih rokov, kot je zgoraj obrazloženo.

23. Glede na navedeno ni potekel rok za začetek izvrševanja sankcije po 44. členu ZP-1, kot tudi ne rok za dokončanje izvršbe po zgoraj citiranih določbah ZDavP-2, zato tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da je nastopilo zastaranje pravice do izterjave izrečene sankcije za prekršek (globe).

24. Glede ugovora tožnice, da je terjatev globe nastala pred začetkom stečajnega postopka in da odpust obveznosti v stečajnem postopku učinkuje na terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, pa je drugostopenjski organ pravilno obrazložil, da odpust obveznosti ne učinkuje za terjatve iz naslova globe, izrečene v postopku o prekršku (3. točka drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP).

25. V zvezi z predlogom tožeče stranke po zaslišanju, sodišče pripominja, da glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker tožeča stranka v svojem predlogu ni konkretizirala svoje zahteve do te mere, da bi navedla katero pravno relevantno dejstvo, bi se z zaslišanjem dokazovalo in glede česa bi jo naj sodišče zaslišalo oziroma katera sporna dejstva bi bilo še potrebno z zaslišanjem razčistiti. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

26. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

27. Glede na navedeno je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je upravni akt na zakon utemeljen.