Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo o odreditvi ekstradicijskega pripora je dovoljena.

Po prejemu prošnje za izročitev ekstradicijski pripor časovno ni omejen in lahko traja, če je bila prošnja zavrnjena, do odločitve sodišča druge stopnje, sicer pa do odločitve ministra za pravosodje o dovolitvi izročitve.

Za odreditev pripora v ekstradicijskem postopku predlog državnega tožilca ni potreben.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.I.S. se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 16.11.2004 na podlagi 3. odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega S.I.S. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor, v katerega mu je vštel čas od 9.10.2004 od 16. ure, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Odločil je, da pripor traja do izročitve tuji državi. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega S.I.S. na podlagi 1. in 4. odstavka 420. člena ZKP zaradi "zmotne uporabe materialnega prava" in "bistvene kršitve pravil postopka" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "reviziji" ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da odredi prekinitev trajanja pripora, ker je obdolženi S.I.S. v priporu že od 9.10.2004 od 16. ure dalje, kar je več kot 40 dni, kakor je določeno v 4. točki 16. člena Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS-MP, št. 22-104/1994, v nadaljevanju Konvencije). Podrejeno se zavzema, da Vrhovno sodišče "reviziji" ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da je pogoj za dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti kazenski postopek zoper obdolženca, saj jo je po 4. odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora samo, če je v teku kazenski postopek. Poudarja, da postopek izročitve, ki je v ZKP urejen v členih od 521 do 537, ni kazenski postopek, ampak poseben postopek, ki je namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo. Postopek izročitve se ne ukvarja z vprašanji, ki so povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja in o zadevi ne odloča meritorno, gre za posebno obliko mednarodnopravne pomoči in zato tega postopka po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni mogoče šteti za kazenski postopek. Zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna, saj je pogoj za njeno vložitev uveden kazenski postopek.

Odreditev pripora v ekstradicijskem postopku pomeni hud poseg v pravico do osebne svobode tistega, čigar izročitev se zahteva.

Strinjati se je treba sicer z vrhovnim državnim tožilcem, da je postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev poseben postopek. Vendar pa se v tem postopku glede ekstradicijskega pripora, ki ga odredi preiskovalni sodnik na podlagi prošnje tuje države za izročitev, smiselno uporabljajo določbe ZKP o priporu (glede obrazložitve pisnega sklepa, roka za pritožbo, ravnanja s priporniki, dolžnosti preiskovalnega sodnika, da obvesti o priporu, če tujec to zahteva, konzulat njegove države in podobno). Izdajo naloga, da se tujec pripre, določba 3. odstavka 524. člena ZKP navezuje na obstoj razlogov (pravilno bi bilo pogojev) za pripor iz 201. člena ZKP. Ko gre za postopek izročitve obdolženca tuji državi, je zadoščeno tudi pogoju, tudi v konkretni zadevi je tako, da zoper obdolženca v tuji državi teče kazenski postopek. Vseh določb, ki veljajo za pripor, odrejen v kazenskem postopku, in teče pred našim sodiščem, v postopku odločanja o ekstradicijskem priporu sicer ni mogoče (niti smiselno) uporabiti. Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča pri oceni dovoljenosti tega izrednega pravnega sredstva odločilnega pomena, da je položaj obdolženca v ekstradicijskem priporu v bistvenih značilnostih istoveten položaju obdolženca, priprtega v postopku, ki teče pred našim sodiščem. Na podlagi navedene razlage zato ugotavlja, da je zahteva zoper tako odločbo o odreditvi pripora dovoljena in jo je treba obravnavati po vsebini.

Stališče vložnika zahteve, da lahko ekstradicijski pripor glede na določbo 4. točke 16. člena Konvencije, ki se glede na določbi 8.in 153. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) uporablja neposredno, traja največ 40 dni od dneva pripora, je napačno.

V 1. odstavku 521. člena ZKP je v postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev predpisana subsidiarna uporaba tega zakona, če v mednarodni pogodbi ni določeno drugače. Po določbi 1. odstavka 28. člena bo Konvencija za tiste države, za katere velja, nadomestila določbe katerihkoli dvostranskih pogodb, konvencij ali sporazumov o izročitvi med katerimakoli dvema pogodbenicama. Zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa je zato treba presojati v luči določb navedene Konvencije, subsidiarno glede na določbe Pogodbe med FLR Jugoslavijo in Ljudsko Republiko Bolgarijo o vzajemni pravni pomoči z dne 23.3.1956 in šele nato na podlagi določb ZKP o odreditvi ekstradicijskega pripora.

V 525. členu ZKP je urejen t.i. začasni ekstradicijski pripor, glede katerega se v skladu z 8. in 153. členom Ustave uporablja določba 4. točke 16. člena Konvencije. To konvencijsko določbo je treba razlagati tako, da postavlja zgornjo, še dopustno mejo trajanja pripora (štirideset dni), medtem ko prepušča presoji pristojnega organa zaprošene države, ali bo pripor odpravil že s pretekom osemnajstih dni ali pa bo glede na okoliščine konkretnega primera, določil daljši rok. Če država prositeljica v tem času zaprošeni državi ne pošlje prošnje za izročitev priprtega obdolženca, se ta izpusti. Če pa v roku, ki ga je določilo naše sodišče, ki ne sme biti daljši od štirideset dni, pošlje tako prošnjo, preiskovalni sodnik v skladu s 3. odstavkom 524. člena ZKP preizkusi pogoje za odreditev pripora. V takem procesnem položaju ne gre več za začasni pripor, ki ga ureja omenjena določba, pač pa za klasični ekstradicijski pripor. Takega položaja pa Konvencija pobliže ne ureja. Prav tako tudi ne navedena bilateralna pogodba med FLR Jugoslavijo in Bolgarijo, ki v 1. odstavku 74. člena določa zgolj to, da je zaprošena država dolžna, če so izpolnjeni pogoji za izročitev po tej pogodbi, po prejemu prošnje izvesti vse potrebne ukrepe, da se zahtevana oseba izsledi in če je potrebno, da se jo takoj tudi pripre. Zato je odreditev pripora na podlagi določbe 3. odstavka 524. člena ZKP, potem ko je sodišče ugotovilo, da so za to podani vsi pogoji iz 201. člena ZKP, zakonita.

Izpodbijani pravnomočni sklep tudi ni nerazumljiv zaradi prvotne očitne napake, ki jo je preiskovalni sodnik nato lastnoročno popravil (da bi pri tem ravnal v nasprotju z določbo 365. člena v zvezi s 405. členom ZKP, zahteva niti ne zatrjuje), ko je pripor zoper obdolženca odredil sklicujoč se na 1. točko 2. (namesto 1.) odstavka 201. člena ZKP.

Glede ekstradicijskega pripora se ne uporabljajo samo tiste določbe o priporu, ki so v nasprotju z njegovo naravo ali so v tem XXXI.

poglavju ZKP drugače urejene. Po prejemu prošnje za izročitev ekstradicijski pripor časovno ni omejen in lahko traja, če je bila prošnja zavrnjena, do odločitve sodišča druge stopnje, sicer pa do odločitve ministra za pravosodje o dovolitvi izročitve. Seveda pa mora sodišče v takem primeru postopati posebno hitro. Pravnomočni sklep, v katerem je določeno, da pripor traja do izročitve obdolženca tuji državi, zato ni nezakonit. Vložnik zatrjuje, da preiskovalni sodnik po prejemu prošnje Republike Bolgarije za izročitev obdolženega S.I.S. pred odreditvijo pripora ni zaslišal, kar pa je protispisno. Na enak očitek v pritožbi je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje, ko je navedlo, da je obdolženca pred odreditvijo pripora po 3. odstavku 524. člena ZKP preiskovalni sodnik zaslišal dne 16.11.2004. Točna je navedba v zahtevi, da državni tožilec ni podal predloga za odreditev pripora zoper obdolženca, vendar pa v tem pogledu postopkovna kršitev ni podana, saj za odreditev pripora v ekstradicijskem postopku predlog državnega tožilca ni potreben. Na vsebinsko enake očitke je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje in se na to utemeljitev sklicuje tudi Vrhovno sodišče. Kolikor pa vložnik navaja, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti, saj da še nikoli ni bil obsojen, da v Republiki Sloveniji ni osumljen storitve kateregakoli kaznivega dejanja, da zato ni nobene potrebe, da bi sodišče zoper obdolženca odredilo pripor ter da ne obstajajo priporni razlogi, vložnik ponuja lastno presojo okoliščin, pomembnih pri oceni obsojenčeve begosumnosti. V nasprotju z ugotovitvami sodišča tudi navaja, da obdolženec ni vedel, da zoper njega v Republiki Bolgariji teče kazenski postopek. S temi navedbami vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Z navedbo, da odreditev pripora zoper obdolženca ni nujna, obsojenčev zagovornik v zahtevi izpodbija tudi obstoj pogoja neogibnosti pripora za potek ekstradicijskega postopka. Te svoje navedbe pobliže ne opredeli, tako da njene utemeljenosti tudi ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega S.I.S., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.