Jedro

Ker vozilo ni bilo uporabljeno v prometu, neodvisno od vprašanja ali je še mirovalo ali se je samodejno že začelo premikati, obravnavanega dogodka ni bilo mogoče šteti za prometno nesrečo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je od tožene stranke zahteval odškodnino na podlagi odgovornosti tožene stranke iz obveznega zavarovanja v prometu in podrejeno iz naslova AO-plus zavarovanja, ker naj bi mu škoda nastala pri uporabi motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči in je posledica funkcionalne povezanosti z motornim vozilom kot nevarno stvarjo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.050.000 nekdanjih SIT, zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve procesnega prava. Navaja, da se sodišče v sodbi sklicuje na predpis (ZVCP 2004), ki v času nesreče še ni veljal. Sodišči prve in druge stopnje se nista opredelili do vprašanja ali je sporni dogodek šteti za prometno nesrečo ali ne, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je ob pravilni uporabi materialnega prava moč nedvomno zaključiti, da je konkretni dogodek predstavljal prometno nesrečo. Vzrok za poškodovanje tožnika je iskati v obratovanju z vozilom in ne zgolj v pripenjanju tovora na priklopnik. Ker ima odprtje elastične priponke vzrok v samem premikanju vozila po cesti, pokriva pojem funkcionalnosti in uporabe vozila tudi nadaljnje škodljivo dejstvo. Pojasnjuje še, kaj sodna praksa šteje med dejanja, ki pomenijo uporabo motornega vozila in se sklicuje na judikat II Ips 117/2002. Dodaja, da je ugoditi njegovemu eventualno postavljenemu tožbenemu zahtevku, saj je višje sodišče soglašalo, da je tožnika šteti za voznika. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj sodbi sodišč prve (drugi odstavek na strani 5 in prvi odstavek na strani 6 obrazložitve) in druge stopnje (drugi odstavek na strani 3 obrazložitve) vsebujeta razloge, zakaj škodnega dogodka ni šteti za prometno nesrečo. Prav tako sta se obe sodišči pri utemeljevanju svoje odločitve sklicevali na pravilen materialnopravni predpis (Zakon o varnosti v cestnem prometu, objavljen v Uradnem listu RS leta 1998 s spremembami in dopolnitvami)

7. Materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki jih na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da: si je tožnik sposodil osebno vozilo R4, last J. P., ki je bilo zavarovano pri toženi stranki po pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti ZAO-51/97 in pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus; da je do nezgode prišlo, ko je tožnik na lahek priklopnik natovarjal lesena vrata, pri čemer je bilo vozilo v prostem teku z zategnjeno ročno zavoro, tožnik pa je stal bočno ob priklopniku; da se je vozilo začelo premikati, kar je tožnik začutil in poskušal zaustaviti vozilo, pri čemer se je odpela elastična priponka ter ga poškodovala.

8. Kot sta to pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP; Uradni list RS, št. 70/94 z dopolnitvami) krije škodo tretjim, ki so poškodovani zaradi delovanja zavarovanega vozila (15. člen). Ker tožnika ni šteti za tretjo osebo, ki bi bila krita z obveznim zavarovanjem, tožbeni zahtevek na tej pravni podlagi ni utemeljen.

9. Prav tako pa tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi AO-plus zavarovanja. Splošni pogoji zavarovanja upravičenca do odškodnine določajo kot osebo, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči. To pomeni, da je za nastop zavarovalnega primera treba presoditi ali se je zgodila prometna nesreča in ne ali je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z uporabo vozila, kot to zmotno navaja revident. V prvem odstavku 19. člena ZVCP je določeno, da je prometna nesreča nesreča na javni cesti in nekategorizirani cesti, ki je dana v uporabo za cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej ena ali več oseb umrlo, bilo telesno poškodovanih ali je nastala materialna škoda. Brez posebnih razlagalnih naporov je jasno, kakšen je smisel in pomen pridevnika "prometni/a". Nesreče, ki jih zajema zavarovalno kritje torej niso kakršnekoli in katerekoli (poljedelske, delovne, lovske), temveč samo prometne, se pravi tiste, do katerih pride pri uporabi vozila v cestnem prometu(1). Ker vozilo v tem primeru ni bilo uporabljeno v prometu, neodvisno od vprašanja ali je še mirovalo ali se je samodejno že začelo premikati, obravnavanega dogodka ni bilo mogoče šteti za prometno nesrečo. Za nerelevantno se izkaže revizijsko naziranje, da je škodni dogodek v povezavi s funkcionalno rabo avtomobila kot nevarno stvarjo, saj je za presojo nastanka zavarovalnega primera pomembno vprašanje podanosti prometne nesreče in ne vprašanje rabe (obratovanja) motornega vozila, na tolmačenje katerega se nanaša tudi v reviziji izpostavljen primer II Ips 117/2002. 10. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VS RS II Ips 408/2005 z dne 16.5.2007.