Jedro

Solastnik ima pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na stvari tudi proti drugemu solastniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj opusti vsakršno poseganje v solastninsko pravico, ki jo imajo solastniki na nepremičnini, funkcionalnem zemljišču, parc. št. 224 k.o. ..., ki pripada stanovanjski stavbi .... še posebej pa, naj odstrani cvetlična korita, da bo omogočena hoja oz. prehod po pešpoti. Sodišče prve stopnje je tožencu še naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 14.400,00 SIT. Proti taki sodbi se je pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka ni aktvino legitimirana. Nekateri solastniki funkcionalnega zemljišča so, čeprav pogojno, soglašali s postavitvijo rož. Sodišče prve stopnje ni izvedlo ogleda na kraju samem, ki bi šele pokazal, ali gre za poseganje v solastninsko pravico. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki kot solastnici funkcionalnega zemljišča večstanovanjske hiše pravilno nudilo varstvo pred toženčevim motenjem na podlagi določbe 43. v zvezi s 1. odstavkom 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90). V prvostopnem postopku je toženec sprva ugovarjal aktivni materialni legitimaciji tožeče stranke, vendar je ta ugovor umaknil, potem ko je tožeča stranka predložila pogodbo o upravljanju, ki dokazuje, da je lastnica stanovanj v večstanovanjski hiši na naslovu ..... Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je toženec na funkcionalno zemljišče postavil dve betonski koriti za rože, na podlagi izpovedi priče A. S. pa, da so stanovalci to zemljišče ves čas uporabljali kot pešpot, da so postavitvi korit nasprotovali in so sedaj pri uporabi poti ovirani. Toženec je tako v nasprotju z določbo 15. člena ZTLR brez soglasja vseh solastnikov spremenil dotlejšnjo rabo oz. namembnost funkcionalnega zemljišča in s tem neutemeljeno vznemirjal ostale solastnike. Brez pomena je tako pritožbena navedba, da so nekateri solastniki dali pogojno soglasje k postavitvi rož, potrebno bi bilo namreč soglasje vseh solastnikov. Sodišče prve stopnje je tudi sicer ugotovilo vsa odločilna dejstva in sodišče druge stopnje ne najde razlogov za to, da bi podvomilo v njihovo pravilnost in da bi bilo potrebno dokazni postopek dopolniti z ogledom kraja. Toženec v pritožbi niti ni navedel nobenih novih dejstev, za ugotovitev katerih bi bila potrebna izvedba predlaganega dokaza. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo nobenega od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.