Jedro

Tožnikovo zdravstveno stanje se je najpozneje do konca maja 2008 dovolj ustalilo, da je tožnik lahko izvedel za obseg svoje škode, zato je tedaj začelo teči tudi zastaranje odškodninskega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 12.900,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, hkrati pa je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 2.558,56 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče brez toženkinega predloga v ponovljenem postopku ne bi smelo zaslišati izvedenke, poleg tega pa jo je tudi napačno razumelo. Med pisnim izvedenskim mnenjem in ustno dopolnitvijo so bistvena nasprotja, prav tako med izvedenskim mnenjem in tožnikovo zdravstveno dokumentacijo. Ravno sprememba vodilne diagnoze v maju 2008 je dokaz, da se tožnikova duševna motnja takrat še ni ustalila. Sicer pa tožnik tega ni mogel vedeti, ker psihiater pacientu ne pove, da se njegovo stanje nikoli ne bo izboljšalo. Subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ se uporablja samo, ko gre za telesno okvaro, ne pa pri posttravmatski stresni motnji. Izvedenka je neupravičeno negativno ocenila tožnikov izostanek s pregleda v januarju 2008. Ni upoštevala, da je tožnik zaradi posledic poškodbe pač pozabljiv. Tožnik sam ve, da psihološko testiranje ni zdravilno, zato ga je odklonil. Šele konec leta 2010 je ugotovil, da je nadaljnje zdravljenje odveč. Tožnik se pred poškodbo ni nikoli zdravil zaradi duševnih težav. Za zastaranje njegove odškodninske terjatve bi moralo sodišče uporabiti petletni objektivni rok. Sodišče je nekritično sledilo izvedenki. Predlaga, naj mnenje ponovno dopolni in se sooči s tožnikovim terapevtom dr. D. Ž., ki najbolje ve, kdaj se je tožnikovo duševno stanje stabiliziralo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi ponavlja in dodatno razčlenjuje svoje trditve, ki jih je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede na izid dokazovanja v ponovljenem postopku ne more biti nobenega dvoma več, da se je tožnikovo zdravstveno stanje najpozneje do konca maja 2008 dovolj ustalilo, da je tožnik lahko izvedel za obseg svoje škode, zato je tedaj začelo teči tudi zastaranje odškodninskega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju tega dejstva pravilno oprlo predvsem na izvid in mnenje izvedenke. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče izvedenke ne bi smelo zaslišati, ker toženka tega ni (posebej) predlagala. Po prvem odstavku 253. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) poda izvedenec svoj izvid in mnenje praviloma ustno na obravnavi in ne zgolj pisno. Navsezadnje je sodišče prve stopnje izvedenko po razveljavitvi prejšnje sodbe moralo zaslišati, upoštevaje prvi odstavek 362. člena ZPP in napotke pritožbenega sodišča. 7. Izvedenka je pravilno povzela podatke iz tožnikove zdravstvene dokumentacije in jih v svojem mnenju skrbno in prepričljivo ocenila. Tudi domnevnega nasprotja med izvedenkinim pisnim in ustnim mnenjem ni. Zaslišanje tožnikovega izbranega psihiatra dr. D. Ž. pa ni bilo potrebno, saj je tožnik na zadnjem naroku izrecno izjavil, da ne želi izpodbiti mnenja izvedenke. Tožnik, ki se je potemtakem z njenim mnenjem strinjal, mu zdaj v pritožbi neupravičeno nasprotuje. Mnenje izvedenke je namreč povsem jasno, strokovno pretehtano in prepričljivo.

8. Brez podlage pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče izvedenko napačno razumelo. Spremembe vodilne diagnoze v maju 2008, ki jo posebej izpostavlja pritožba, si pač ni mogoče razlagati drugače, kot da so se takrat tiste tožnikove duševne težave, ki so bile posledica obravnavane nezgode, že umaknile drugi duševni motnji, za katero toženka ne odgovarja. Pritožbena trditev, da je tožnik šele konec leta 2010 ugotovil, da ne more več pričakovati bistvenega izboljšanja ali poslabšanja svojega zdravstvenega stanja, je v nasprotju z njegovo prejšnjo trditvijo, da je to spoznal konec leta 2008. Tožnik očitno prilagaja svoje trditve, zato mu sodišče ne verjame. Poleg tega se od oškodovanca pri ugotavljanju in predvidevanju dokončnosti posledic škodnega dogodka zahteva ustrezna skrbnost. Tožnik se, posebej glede na svojo izobrazbo in poklicne izkušnje, tej zahtevi ne more izogniti. Nesprejemljivo je tožnikovo pojasnilo, da je na naročeni pregled v januarju 2008 pozabil priti zaradi spominskih motenj, ki naj bi bile posledica obravnavane nezgode. Kot je sam izpovedal, je namreč prav v tistem času opravil zahteven izpit iz klinične psihologije, česar ob zatrjevanih spominskih motnjah gotovo ne bi zmogel. Če bi bile njegove duševne težave res tako hude, kot poskuša prikazati v pritožbi, potem bi se pregleda zanesljivo udeležil in tudi predlaganega psihološkega testiranja ne bi zavrnil. Res je, da takšno testiranje ne zdravi, je pa brez dvoma njegov izid lahko podlaga za natančnejšo diagnozo in nadaljnje zdravljenje.

9. Sodišče prve stopnje torej v ponovljenem postopku ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva. Pravilno je zaključilo, da je bilo tožniku najpozneje konec maja 2008 že jasno, da je njegovo stanje dokončno. Pri presoji, kdaj je začelo teži zastaranje tožnikove odškodninske terjatve, je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Materialnopravno povsem zgrešeno je pritožbeno stališče, da za tožnikov primer lahko velja le daljši objektivni zastaralni rok. Tožnik namreč kljub svojim duševnim težavam ni bil neprišteven oziroma nesposoben dojeti obseg svoje škode ter ugotoviti njenega povzročitelja, zato je zastaranje nastopilo po izteku triletnega subjektivnega roka. Sicer pa je pritožbena trditev o domnevno drugačni sodni praksi ostala nedokazana.

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

11. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s pritožbo propadel, do povračila teh stroškov ni upravičen.