Jedro

Razlog za zamudo z vložitvijo odgovora na tožbo je bil v tem, da je bila oseba, na katero se je gluh in funkcionalno nepismen toženec obrnil po pomoč zaradi nerazumevanja sodnega pisanja, prezasedena in mu pisanja ni obrazložila takoj, nato pa je na zadevo pozabila. Toženec je tako izkazal, da je razlog za njegovo zamudo v ravnanju tretje osebe, za katero ne odgovarja. Ker se je toženec za pomoč obrnil na osebo na Društvu gluhih in naglušnih X, kamor se je po pomoč obrnil vedno, so nerelevatne trditve, da bi za pomoč moral zaprositi drugega tolmača.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavilo zamudno sodbo P 89/2015 z dne 14. 1. 2016 ter odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) v pritožbi uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dopolnitev izvedenskega mnenja in izpoved izvedenke nista odpravila nejasnosti, nasprotij in pomanjkljivosti, na katere je opozarjala tožnica, zato bi sodišče moralo angažirati novega izvedenca, ki bi imel ustrezno strokovno znanje, česar tolmač za slovenski znakovni jezik nima. Argumenti tožnice za trditev, da je toženec zagotovo razumel pravni pouk, so bili, da ima toženec bogate izkušnje s postopki na sodišču, da zna brati in pisati, da ni umsko zaostala oseba, da je sposoben izredno dobro komunicirati in je celo delegat upravnega in nadzornega odbora področnega slovenskega društva gluhih in naglušnih v Zvezi društev gluhih in naglušnih. Izvedenka v svojem mnenju, dopolnitvi mnenja, niti na zaslišanju ni odgovorila na trditev, da ima toženec bogate izkušnje s postopki na sodišču. Ker sklep o tem nima razlogov, je obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenka tudi ni odgovorila na argumente tožnice, da toženec glede na svojo aktivnost gotovo spada med dobre bralce, zaradi česar bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca. V sklepu ni razlogov o tem, kako opravljanje funkcij vpliva na toženčevo razumevanje sodnega pisanja s preprosto vsebino. Toženec si je organiziral ljubezensko zvezo z XX iz tuje države, kar potrjuje njegovo izjemno dobro komunikacijsko sposobnost. Preizkus razumljivosti predmetnega poziva, ki ga je izvedenka opravila pri šestih naključno izbranih odraslih gluhih osebah, nima nobene zveze s sposobnostjo razumevanja toženca. Poleg tega je bil dodatni preizkus razumljivosti poziva opravljen v času, ko so toženca že zadele posledice zamude, zato ni verodostojen. Zmoten je zaključek sodišča, da toženec ni razumel povedi, da mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve. Kot pravilno ugotavlja sklep, so z aktivnostjo zamudile tretje osebe, ki jih je toženec izbral za strokovno pomoč. Gre za zamudo s strani tretjih oseb, ki pa v nobenem primeru ni opravičljiva, zaradi česar je sodišče prve stopnje materialnopravno določbo 116. člena ZPP zmotno uporabilo. A. A., ki ji je toženec pisanje prinesel na društvo, je povedala, da je bila odsotna od 19. 12. 2015 do 22. 12. 2015, zamolčala pa je dejstvo, ki ga je tožnica izvedela šele sedaj, ko je pregledovala spletno stran DGN X, da sta bila s tožencem 19. 12. 2015 skupaj na izletu. Toženec se ne more izgovarjati na razloge, ki so na strani njegovega pomočnika, ki si ga je sam izbral. Poleg tega je splošno znano, da gluhi na leto dobijo 30 vavčerjev za tolmače, kar pomeni, da bi po prejemu pisanja lahko poklical katerega koli tolmača za pomoč.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 116. členu določa, da sodišče stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje1. Vzrok je opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je njej primerilo. Stranki ni mogoče pripisati bremena za krivdno ravnanje tretjih oseb, pri čemer je stranka tista, ki nosi dokazno breme za izkaz razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

6. Toženec je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje trdil, da je gluh in vročenega poziva za odgovor na tožbo ni razumel, zaradi česar je odšel po pomoč k A. A. na Društvo gluhih in naglušnih X, da mu pisanje razloži. Ker je bila A. A. prezasedena, mu tožbe ni obrazložila takoj, nato pa je zaradi prednovoletnih obveznosti nanjo pozabila in toženec je rok za vložitev odgovora na tožbo zamudil. 7. Toženec ima v skladu z določili 10. in 11. člena Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika pravico biti informiran v prilagojeni tehniki. Zaradi ugotovitve, ali je razumel pisni sodni poziv na odgovor na tožbo, je sodišče prve stopnje za izvedenko postavilo strokovnjakinjo za slovenski znakovni jezik, ki je tudi tolmačka za ta jezik. Izdelala je pisno izvedensko mnenje z dopolnitvijo, bila pa je tudi zaslišana. V pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 117 - 120) je izvedenka ugotovila, da toženec sodnega poziva ni razumel. Strokovno je obrazložila, zakaj ne. Opravila je tudi preizkus razumevanja s šestimi naključno izbranimi gluhimi osebami, starimi med 33 in 65 let, ki je pokazal, da štiri osebe, ki so bile, tako kot toženec, gluhe od rojstva, poziva sodišča niso razumele. S tem je izvedenka pravilnost svoje ugotovitve o toženčevem nerazumevanju še dodatno potrdila.

8. Pritožbeni očitek, da se izvedenka ni opredelila, kako so na toženčeve sposobnosti razumeti poziv vplivale njegove izkušnje s postopki na sodišču, ni utemeljen. Iz pisnega mnenja na list. št. 58 izhaja, da dejstvo, da je bil toženec že večkrat udeležen v sodnih postopkih, ne pripomore k boljšemu razumevanju sodnih vsebin, če bi jih moral toženec, za katerega je ugotovila, da je funkcionalno nepismen, sam prebrati. Na naroku dne 16. 4. 2019 je izvedenka na vprašanje pooblaščenca tožnice odgovorila, da predhodne izkušnje v sodnih postopkih pri razumevanju pomagajo. Vendar pa navedeno ne potrjuje tožničine teze, da je tudi toženec zaradi prejšnjih izkušenj razumel poziv sodišča. V nepravdnem postopku ni prejel enakega poziva za odgovor, kot ga je prejel v pravdnem postopku. Toženec je izkazano slab bralec, zato to, da je že sodeloval v pravdnem postopku, ne prevaga in ne dokazuje, da je razumel poziv za odgovor na tožbo, brez da bi mu kdo obrazložil v pozivu zapisano. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca (254. člen ZPP), za kar se pritožba neutemeljeno zavzema. Pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti preizkusa izvedenke, ki je preverila, ali tudi naključno izbrane gluhe osebe razumejo sodni poziv o dolžnosti odgovora na tožbo v roku 30 dni in posledicah opustitve le-tega, ni utemeljeno. Izvedenka je z navedenim preizkusom zgolj še dodatno potrdila pravilnost svoje ugotovitve, ki jo je najprej temeljila le na razgovoru s tožencem.

9. Prav tako pritožba neutemeljeno izpodbija usposobljenost izvedenke za podajo mnenja. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu I Cp 706/2018 z dne 29. 8. 2018, je izbira ustreznega izvedenca v rokah sodišča, pri čemer sodišče na podlagi 243. člena ZPP presodi, izvedenec katere stroke je potreben za nadomestitev specialnega strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga. Postavljena izvedenka je tolmačka za znakovni jezik. Ob tolmačenju si je pridobila dolgoletne izkušnje glede razumevanja gluhih, zato je strokovnjak na tem področju.

10. Pritožbeni očitek, da izvedenka v svojem mnenju ni odgovorila na trditev tožnice, kako je na toženčevo sposobnost razumevanja vplivala okoliščina, da je delegat upravnega in nadzornega odbora področnega odbora slovenskega društva gluhih in naglušnih v Zvezi društev gluhih in naglušnih, s čimer je tožnica izkazovala, da je toženec dober bralec, ni utemeljen. Izvedenka je prepričljivo obrazložila, da je toženec slab bralec in da je funkcionalno nepismen. Tožnica je imela možnost izvedenko zaslišati tudi glede te okoliščine na ustnem zaslišanju, vendar tega ni storila. Tako je tožencu uspelo dokazati, da je slab bralec. O tem kakšen bralec je toženec, se je opredelilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve, zato očitek pritožbe, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopolnitve mnenja izvedenke in njenega ustnega zaslišanja ugotovilo, da toženec vsebine poziva za odgovor na tožbo ni razumel. Ker je bilo mnenje izvedenke strokovno obrazloženo, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo. Zato pritožbena graja zaključka, da toženec ni razumel poziva za odgovor na tožbo in pravnega pouka, ne vzdrži. Prav tako pravilnosti navedenega zaključka ne omajajo navedbe tožnice o tem, kako si je toženec ustvaril novo ljubezensko zvezo.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je razlog za zamudo z vložitvijo odgovora na tožbo v tem, da je bila A. A., na katero se je toženec po prejemu sodnega poziva obrnil po pomoč zaradi nerazumevanja sodnega pisanja, prezasedena in mu pisanja ni obrazložila takoj, zaradi prednovoletnih obveznosti pa je na zadevo pozabila. Toženec je tako v dokaznem postopku izkazal, da je razlog njegove zamude ravnanje tretje osebe. Ker toženec za ravnanje tretje osebe ne odgovarja2, je sodišče prve stopnje predlogu za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno ugodilo in očitek pritožbe o zmotni uporabi materialnopravnega določila 116. člena ZPP ni upravičen. Vse pritožbene navedbe, ki krivdo za ravnanje A. A. pripisujejo tožencu, so materialnopravno zmotne. Pritožbene navedbe, da je bila A. A. 19. 12. 2015 na izletu s tožencem, o čemer je pritožnica priložila fotografijo s spletne strani DGN X, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj tožnica ni navedla, zakaj teh fotografij s spletne strani brez svoje krivde ni predložila do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa te navedbe za odločitev v zadevi tudi relevantne niso, saj zgolj srečanje toženca z A. A. na izletu krivde za zamudo s tolmačenjem ne izključuje. Glede na to, da se je toženec za pomoč obrnil na A. A. na Društvu gluhih in naglušnih X, kamor se je po pomoč, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vedno obrnil, so nerelevatne pritožbene trditve, da bi za pomoč moral zaprositi drugega tolmača. 13. Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so po obrazloženem jasni in razumljivi, kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

14. Institut zamudne sodbe je sredstvo za pospešitev pravdnega postopka in predstavlja sankcijo za toženčevo pasivnost. V obravnavanem primeru je bilo v postopku ugotovljeno, da je do zamude toženca prišlo zaradi krivdnega ravnanja tretje osebe, za katerega toženec ne odgovarja, zaradi česar je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Izdano zamudno sodbo, ki predstavlja sankcijo za toženčevo pasivnost v postopku, je zato sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo. Z ugoditvijo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje bo tako uresničena ustavna zahteva do pravice stranke (toženca) do izjave3 in sodna odločba ne bo le posledica (nezakrivljene) zamude stranke, s čimer bo vzpostavljeno ravnotežje med ciljem zagotovitve sodnega varstva pravemu upravičencu na eni strani in ciljem pospešitve postopka na drugi strani.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, se pridrži za končno odločbo.

1 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV, 2005, stran 478 2 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV, 2005, stran 487 3 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV, 2005, stran 472, 473