Jedro

Izpodbijani akt, ki ga je sprejel občinski svet na podlagi svojih pooblastil, je akt poslovanja, s katerim se planira bodočo proračunsko porabo in torej ne gre za akt iz 2. člena ZUS-1, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeče stranke so pri tem sodišču dne 17. 7. 2017 vložile tožbo zoper Sklep o potrditvi dokumenta identifikacije investicijskega projekta (DIIP) št. 351-056/2017-DIIP, ki ga je v zvezi z investicijskim projektom "Ureditev starega mestnega jedra-Kastre v Ajdovščini" na svoji 24. redni seji dne 29. 6. 2017 sprejel Občinski svet Občine Ajdovščina na podlagi; Zakona o javnih financah, Uredbe o dokumentih razvojnega načrtovanja in postopkih za pripravo predloga državnega proračuna ter Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ. S potrjenim dokumentom identifikacije investicijskega projekta (DIIP) št. 351-056/2017-DIIP je bila opredeljena naložba ureditve starega jedra - Kastre v Ajdovščini (točka 1. izreka), tako da se je v načrtovani razvojni projekt občine uvrstila nova naložba (točka 2 izreka), odobrila izvedba investicije (točka 3 izreka) ter določila potrebna finančna sredstva za realizacijo investicije, v dveh fazah po tekočih cenah z vključenim DDV (točka 4 izreka) ter določili viri financiranja (točka 5 izreka).

2. Tožeče stranke s tožbo izpodbijajo navedeni Sklep o potrditvi dokumenta DIIP št. 351-056/2017-DIIP z dne 29. 6. 2017 (v nadaljevanju izpodbijani akt). V tožbi navajajo, da se izpodbijani upravni akt nanaša na ureditev starega mestnega jedra, ki ga je občinski organ poimenoval "Kastra v Ajdovščini". V sklepu in dokumentu (DIIP) so navedene številne spremembe na tem območju, katerih izvedba bo posegla v pravice tožečih strank, še zlasti pa v te pravice posega sprememba prometne ureditve (zapora območja za promet in onemogočanje parkiranja na Lavričevem trgu). Tožeče stranke so lastnice nepremičnin, ki mejijo na Lavričev trg in nimajo drugega parkirnega mesta kot na Lavričevem trgu, oziroma drugega dostopa kot preko območja, ki je zajeto v izpodbijanem upravnem aktu. S spremembo dosedanjega prometnega režima bo brez dvoma omejena lastninska pravica tožečih strank, saj bo prebivalcem tega območja otežena uporaba njihovih nepremičnin, poslovnim subjektom oziroma lastnikom poslovnih prostorov pa onemogočeno ekonomsko izkoriščanje teh nepremičnin. Nedvomno gre za poseg v lastninsko pravico zaščiteno v 33. in 67. členu Ustave RS, torej za prikrito razlastitev tožečih strank. V obravnavanem primeru gre tudi za poseg v pridobljene pravice. Predvideni poseg predstavlja arbitrarno odločitev, s katero se krši načelo zaupanja v pravo. Omejitev ali odvzem lastninske pravice je namreč možna le pod pogoji, ki jih določa zakon, zakonske podlage za zgoraj opisano razlastitev pa ni. Iz izpodbijanega akta pa predvsem ne izhaja kakšen namen s spremembo razvojnega plana zasleduje občina oziroma in ali je sprememba dejansko v skladu z javnim interesom.

3. Izpodbijani sklep je prikrit posamični upravni akt, ki razlašča tožeče stranke, saj je usmerjen proti določenim lastnikom objektov na tem območju, ki so konkretno določeni oziroma določljivi.

4. Toženi stranki nadalje očitajo, da je s sprejemom izpodbijanega akta poseženo tudi v ustavno pravico tožečih strank do sodelovanja v upravljanju javnih zadev iz člena 44 Ustave RS, saj jim ni bilo omogočeno, da bi sodelovale pri oblikovanju bodoče ureditve trga, s čemer so bili kršeni temelji demokratičnega sistema. Tožeče stranke menijo, da je bil izpodbijani akt sprejet nezakonito, s kršitvijo zakonskih in ustavnih določb zato sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi in ji povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje postopek sprejema izpodbijanega Sklepa o potrditvi dokumenta identifikacije investicijskega projekta (DIIP), ki ga je v zvezi z investicijskim projektom sprejel svet Občine Ajdovščin. Izpodbijani akt je akt poslovanja občine, potreben za pripravo občinskega proračuna ter prevzemanje obveznosti v njegovo breme, torej njegovo izvrševanje. Izpodbijani pravni akt je tožena stranka izdala v okviru svojega poslovanja zaradi opravljanja svoje dejavnosti, to je razpolaganja in upravljanja s svojim premoženjem. V skladu z določili prvega odstavka 51. člena Zakona o javnih financah lahko neposredni uporabniki prevzemajo obveznosti s pogodbami, ki zahtevajo plačilo v prihodnjih letih, če so za ta namen že planirana sredstva v proračunu tekočega leta. Ocena investicije, ki izhaja iz DIIP je podlaga za pripravo oziroma morebiten rebalans proračuna, s katerim se zagotovi ustrezna finančna sredstva za izvedbo investicije. DIIP je po svoji naravi zgolj strokovni dokument, namenjen potrebnim postopkom za izvrševanje proračuna in prevzemanju obveznosti v breme proračuna. Izpodbijani akt tako ni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže. K točki I izreka:

6. Tožba ni dovoljena.

7. Iz tožbe tožečih strank izhaja, da vlagajo tožbo zoper izpodbijani akt kot posamičen akt na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožečih strank (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V tožbi tožniki zatrjujejo, da naj bi bil izpodbijani akt nezakonit zaradi tega, ker posega v njihovo ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, v postopku sprejemanja pa naj bi jim bile kršene ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS.

8. Zatrjevanje tožeče stranke, da ima izpodbijani akt naravo javnopravnega oblastvenega posamičnega akta izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije ni utemeljeno. V zadevi ni sporno, da je bil izpodbijani upravni akt sprejet v skladu z določbami Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF) zaradi spremembe načrta razvojnih programov (v nadaljevanju NRP) tožene stranke v skladu z Uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (v nadaljevanju Uredba), ki jo je na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZJF sprejel minister pristojen za finance. Uredba v 1. alineji prvega odstavka 10. člena določa, da je potrebno v fazi načrtovane investicije oziroma pred odločitvijo o investiciji (predhodno oziroma ex-ante vrednotenje) izdelati dokument identifikacije investicijskega projekta (v nadaljevanju DIIP) katerega vsebina je podrobneje določena v 11. členu Uredbe. Ostale določbe Uredbe urejajo podrobnejši postopek sprejema, metodologijo ter namen kateremu služi ta postopek, postopek obravnave različnih variant ter njihovo vrednotenje in ocenjevanje posamezne investicije oziroma celotnega investicijskega projekta. Določila 24. člena Uredbe v tretjem in četrtem odstavku pri tem izrecno predpisujejo, da je temeljni dokument za uvrstitev projekta v načrt razvojnih programov DIIP, s katerim se med drugim določi izhodiščna vrednost projekta. Izhodiščna vrednost se lahko spremeni na podlagi s sklepom potrjene predinvesticijske zasnove ali investicijskega programa ali njegove spremembe. Pri načrtovanju se od začetka izvedbe projekt v proračunski evidenci vodi v stanju priprave in so zanj na proračunskih postavkah že načrtovane pravice porabe. Iz navedenega izhaja, da je DIIP, ki je bil potrjen z izpodbijanim aktom namenjen predhodnemu vrednotenju nameravane investicije. DIIP vsebuje podatke, potrebne za določitev investicijske namere in njihovih funkcionalnih zahtev, ki jih bo morala investicija izpolnjevati. DIIP vsebuje opise tehničnih in drugih prvin predlaganih rešitev in je podlaga za odločanje o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije oziroma nadaljevanju investicije (11. člen Uredbe). DIIP je tako po svoji naravi strokovni dokument, namenjen potrebnim postopkom za izvrševanje proračuna in prevzemanje obveznosti v breme proračuna. Njegova vsebina in njegov namen ni urejanje konkretnih pravic in pravnih razmerij, ampak služi kot podlaga nadaljnjim postopkom za izvrševanje občinskega proračuna. Izpodbijani akt, ki ga je sprejel občinski svet na podlagi svojih pooblastil je tako po mnenju sodišča akt poslovanja s katerim se planira bodočo proračunsko porabo in torej ne gre za akt iz 2. člena ZUS-1, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu.

9. Izpodbijani akt in DIIP pa tudi nimata pravne narave konkretnega posamičnega upravnega akta, saj z njima ni bilo neposredno odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožečih strank s področja upravnega prava. Izpodbijani akt tožene stranke tako nima glede na navedeno nobenih pravnih posledic za tožeče stranke, v posledici tega tožeče stranke ne izkazujejo zatrjevane kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine. Tožeče stranke tudi ne izkazujejo kršitve 24. člena Ustave RS, ki ureja sodelovanje pri upravljanju javnih zadev in po katerem ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) občani v občinah odločajo o zadevah lokalne samouprave preko svetov, sestavljenih iz članov, ki jih volijo svobodno in tajno na podlagi neposredne, enake in splošne volilne pravice, ter neposredno-na svojih zborih, z referendumom ter preko ljudske iniciative. Uresničevanje sodelovanja občanov pri odločanju o zadevah lokalne samouprave preko ljudske iniciative ureja 93. člena Statuta Občine Ajdovščina po katerem so imele tožeče stranke v skladu s prvim in tretjim odstavkom pravico zahtevati razveljavitev odločitev Občinskega sveta, ki jo je sprejel z izpodbijanim aktom. Drugo in četrta tožeča stranka v tožbi izpostavljata, da sta članici civilne iniciative proti zaprtju Lavričevega trga in starega mestnega jedra, vendar v tožbi ne zatrjujeta niti izkazujeta, da bi to pravico poskušali uresničevati na predpisan način oziroma, da jim je bila s strani tožene stranke ta pravica kršena.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožečih strank zavrnilo iz razlogov 4. in 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki II izreka:

11. Sodišče je zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, saj v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.