Jedro

Zavarovalna vsota je enaka škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi uničenja stroja, pri čemer je dogovorjena zavarovalna vsota tudi ustrezala resnični (tržni) vrednosti zavarovane stvari.

Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati prometne (knjigovodske) vrednosti stroja (z upoštevanjem amortizacije ter fizičnega in funkcionalnega zastaranja), ki jo je opravil sodni izvedenec A.J.. Resnična vrednost stroja je bila namreč v konkretnem primeru enaka njegovi tržni vrednosti, saj je tožeča stranka uspela za stroj doseči prodajno ceno v višini 55.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka I izreka) in v izreku o pravdnih stroških (točka II izreka) spremeni tako, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki še znesek 24.501,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2013 do plačila ter še 2.612,37 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Tožena stranka mora v 15-ih dneh plačati tožeči stranki tudi 1.405,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki znesek 10.310,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2013 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 199,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni, vključno s stroškovno posledico. V pritožbi opozarja, da v konkretnem primeru zavarovalna vsota ni bila nižja od resnične vrednosti zavarovane stvari. Zavarovalna vsota je bila enaka višini dogovorjene kupnine. Zavarovalna vsota je bila enaka fakturirani vrednosti, to je kupnini v višini 55.000,00 EUR. Tožeča stranka je namreč našla kupca, ki je glede na svoj interes sprejel ceno za stroj v višini 55.000,00 EUR, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka bi za stroj torej iztržila omenjeno kupnino in je za takšen interes v smislu 949. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) tudi zavarovala omenjeni stroj in plačala zavarovalno premijo. Cenitev izvedenca A.J. ni uporabna, saj je izvedenec upošteval zgolj knjigovodsko vrednost stroja, ne pa njegove tržne vrednosti.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje glede na (pravilno) ugotovljena pravno pomembna dejstva zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka pri toženi stranki zavarovala rabljeni stroj I. za čas med prevozom iz H. v B. V tej zvezi sta pravdni stranki na podlagi zavarovalne police št. 1 pred uničenjem ali poškodbo zavarovali omenjeni stroj za zavarovalno vsoto 55.000,00 EUR (z 1 % odbitno franšizo), ki je bila enaka fakturirani vrednosti stroja. Tožeča stranka je namreč omenjeni stroj pred tem prodala kupcu iz B. za ceno 55.000,00 EUR (račun v prilogi B3)(1). Med prevozom (pri nakladanju dne 3.1.2013) je bil omenjeni stroj popolnoma uničen.

Splošno načelo je, da zavarovalna vsota ne sme biti večja od škode, ki jo je stranka pretrpela (drugi odstavek 949. člena OZ). Tožeča stranka je sporni stroj prodala za kupnino 55.000,00 EUR, ki bi jo tudi prejela, če bi omenjeni stroj pravilno (brez poškodb) izročila kupcu v S. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ugotovilo, da je tožeča stranka našla kupca za omenjeni stroj in dosegla svoj interes, to je, da je stroj prodala za ceno 55.000,00 EUR. Svojo pogodbeno obveznost (izročitev stroja) iz prodajne pogodbe pa tožeča stranka ni mogla izpolniti, ker je bil stroj med prevozom v kraju izročitve zaradi padca pri nakladanju popolnoma uničen. Prav pred takšnim rizikom pa sta pravdni stranki sklenili premoženjsko zavarovanje, pri čemer sta zavarovalno vsoto izenačili na vrednost kupnine, ki jo je tožeča stranka dogovorila z omenjenim kupcem stroja. Ta vrednost pa je po oceni pritožbenega sodišča enaka resnični oziroma tržni vrednosti stroja. Če škodnega dogodka ne bi bilo, bi tožeča stranka za prodani stroj prejeto kupnino v tej vrednosti prejela, kar z drugimi besedami tudi pomeni, da je škoda v konkretnem primeru enaka zavarovalni vsoti.

Če je bila z zavarovalno pogodbo vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena (tožena stranka je ob sklepanju zavarovanja pristala, da se zavarovalna vsota določi na podlagi predložene fakture, iz katere izhaja kupnina za stroj v višini 55.000,00 EUR), se zavarovalnina določi po tej vrednosti. Takšna taksirana vrednost pa se mora upoštevati pri izračunu škode in zavarovalnine, razen če zavarovalnica dokaže, da gre za znaten odmik od resnične vrednosti in da za ta odmik ni utemeljenega razloga (sedmi odstavek 949. člena OZ). Po oceni pritožbenega sodišča pa tožena stranka v konkretnem primeru (glede na prej omenjeno ugotovljeno dejansko stanje) niti ni mogla dokazati obstoja omenjenih zakonskih razlogov, ki opravičujejo znižanje dogovorjene zavarovalne vsote. Zavarovalna vsota je namreč enaka škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi uničenja stroja, pri čemer je dogovorjena zavarovalna vsota tudi ustrezala resnični (tržni) vrednosti zavarovane stvari. To pa tudi pojmovno pomeni, da ni podan niti pogoj, da za odmik ni bilo utemeljenega razloga (tožeča stranka je namreč uspela najti kupca, ki bi za nakup omenjenega stroja plačal kupnino v višini 55.000,00 EUR). Zaradi tega se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje pritožbenemu stališču, da bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne smelo upoštevati prometne (knjigovodske) vrednosti stroja (z upoštevanjem amortizacije ter fizičnega in funkcionalnega zastaranja), ki jo je opravil sodni izvedenec A.J. (priloga 8 k izvedeniškemu mnenju - priloga C1). Resnična vrednost stroja je bila namreč v konkretnem primeru enaka njegovi tržni vrednosti, saj je tožeča stranka uspela za stroj doseči prodajno ceno v višini 55.000,00 EUR.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). V tej zvezi je pritožbeno sodišče tudi presodilo, da je tožeča stranka pri višini postavljenega tožbenega zahtevka pravilno upoštevala dogovorjeno odbitno franšizo in že prostovoljno plačani delež zavarovalnine, ki ga je prejela od tožene stranke.

Tožeča stranka je v pravdi v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato je upravičena do vseh pravdnih stroškov. Te pravdne stroške je odmerilo sodišče prve stopnje na znesek 2.811,46 EUR (čemur ni nihče nasprotoval), zato je pritožbeno sodišče prisodilo tožeči stranki še znesek 2.612,37 EUR (znesek 199,09 EUR iz tega naslova je tožeči stranki prisodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi).

Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 1.405,00 EUR (nagrada za pritožbeni postopek v višini 710,00 EUR, pavšalni stroški v znesku 20,00 EUR in sodna taksa v višini 675,00 EUR). V tej zvezi je pritožbeno sodišče v celoti sledilo pritožbeni stroškovni zahtevi tožeče stranke.

op. št. 1: Nesporno (neprerekano) je ostalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka prejeto aro v višini 5.000,00 EUR po uničenju stroja vrnila kupcu.