Jedro

Stroške za prevoz in prehrano ter olajšavo za čezmejne delovne migrante je tožeča stranka po (neprerekanih) podatkih spisov uveljavljala šele v pritožbi zoper izpodbijano odmerno odločbo, torej šele v pritožbi zoper v ponovljenem postopku odločanja izdano odmerno odločbo. To pomeni, da v obravnavani zadevi vprašanje pravočasnosti vložitve davčne napovedi in vprašanje izračuna davčne osnove za odmero dohodnine ter v tej zvezi vprašanje pravočasnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane, ne glede na določbo drugega odstavka 271. člena v zvezi z šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, ne pride v poštev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki za leto 2008 v ponovnem postopku odločanja odmerjena dohodnina v znesku 7.031,14 EUR, z upoštevanjem dohodkov, ki jih je zavezanec prejel na podlagi zaposlitve pri delodajalcu v Avstriji. Pri odmeri dohodnine je prvostopenjski organ upošteval v Avstriji plačan davek v višini 4.294,69 EUR, v skladu z napotili Ministrstva za finance ter Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju Konvencija). Zavezancu prvostopenjski organ ni priznal stroškov za prevoz in prehrano med delom, ker napoved za odmero dohodnine za leto 2008 ni bila vložena skladno z zakonom, torej v zakonitem roku do 30. 6. 2009. 2. Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil. Ugotovil je, da je bil pritožnik v letu 2008 rezident Slovenije in zato v skladu z načelom obdavčitve svetovnega dohodka, določenega v 5. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2), zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in dohodkov, ki imajo vir zunaj Slovenije. Davčni organ je s strani Avstrijskih davčnih organov prejel podatke o dohodkih, ki jih je pritožnik prejel v letu 2008 v Avstriji. Ker je bilo ugotovljeno, da zavezanec teh dohodkov ni napovedal za odmero dohodnine v Sloveniji, čeprav je bil pozvan k oddaji napovedi, je bila izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2008 od teh dohodkov (DT 60-00047-0 z dne 6. 10. 2014). V pritožbi zoper to odločbo je pritožnik uveljavljal odbitek tujega davka ter stroške v zvezi z delom v tujini. Drugostopenjski organ je tej pritožbi ugodil in odločbo z dne 6. 10. 2014 odpravil ter vrnil zadevo v ponovni postopek z napotilom, da se prizna odbitek tujega davka, kar je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku upošteval. 3. Pritožbeno navedbo, da je bila dohodnina za leto 2008 odmerjena šele s postopkom, ki se je začel v letu 2014, je drugostopenjski organ razumel kot ugovor zastaranja odmere dohodnine za leto 2008. Pojasnil je, da je v prvem odstavku 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določeno, da pravica do odmere davka zastara v 5 letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Skliceval se je tudi na določbo 267. in 276. člena ZDavP-2, iz katerih izhaja, da bi morala biti odločba o odmeri dohodnine v primeru, ki ni bil izdan informativni izračun dohodnine, izdana najpozneje do 31. oktobra za preteklo leto - za odmero dohodnine za leto 2008 torej 31. oktobra 2009, zato je to datum od katerega dalje teče 5 letni zastaralni rok. Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen, kar določa prvi odstavek 126. člena ZDavP-2. Odločba o odmeri dohodnine je bila izdana 6. 10. 2014 in vročena 13. 10. 2014, torej je bila izdana znotraj 5 letnega zastaralnega roka.

4. V danem primeru ni sporno, da je tožnik davčni rezident Republike Slovenije. Ker dohodke dosega v Republiki Avstriji, je bila upoštevana določba 1. točke 24. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje in mu je bila od odmerjene dohodnine odbita ustrezna višina tujega davka. Glede uveljavljanja stroškov v zvezi z delom v tujini ter olajšav je drugostopenjski organ ugotovil, da v kolikor davčni zavezanec davčnih ugodnosti ne uveljavlja na predpisan način, izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti. Ker pritožnik ni uveljavljal stroškov v zvezi z delom v tujini ter olajšav v pravočasno oddani napovedi za odmero dohodnine, pač pa šele v pritožbi, je to storil prepozno in mu zato stroškov in olajšav ni bilo mogoče priznati.

5. Tožeča stranka v tožbi odločitvi oporeka in pojasnjuje, da je odločba nepravilna v delu, kjer niso upoštevani stroški za prevoz in prehrano med delom. Poudarja, da ji v skladu s 45. členom ZDoh-2 pripada pravica do zmanjšanja davčne osnove za stroške prehrane med delom ter stroške prevoza na delo in iz dela, glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Na tej osnovi, ob upoštevanju Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) zahteva, da se mu prizna zmanjšanje davčne osnove iz tega naslova v višini 1.079,30 EUR. Prav tako se mu v skladu s 3. členom Uredbe mora priznati strošek prevoza na delo in z dela v višini 11.746,80 EUR. Odločitev je bila nepravilna tudi v delu, ko ni upoštevala olajšav za ženo A.A. Poudarja, da sta zamujena roka za obnovo postopka tako subjektivni, kot objektivni rok in pojasnjuje, da se je postopek začel v letu 2014. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ tožečo stranko v pozivu z dne 4. 12. 2013 seznanil, da uradne evidence zanjo izkazujejo zdravstveno zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja in jo pozval k predložitvi napovedi za odmero dohodnine za leto 2008, 2009, 2010, 2011 in 2012. Tožeča stranka je bila opozorjena na dolžnost plačila dohodnine v skladu s 5. členom ZDoh-2 ter določbo 285. člena ZDavP-2. Poziv je bil tožeči stranki vročen 11. 12. 2013. Iz listin priloženega upravnega spisa izhaja tudi podatek, da tožeča stranka v roku določnem v prej naveden pozivu napovedi odmere dohodnine ni vložila, zato je po presoji sodišča, potem ko je prvostopenjski organ pridobil podatke o dogodkih tožeče stranke pri tujem delodajalcu, pravilno in na podlagi teh podatkov izdal izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti. Odmera dohodnine se namreč v skladu z določbo drugega odstavka 267. člena ZDavP-2 opravi na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec rezident in ker slednji teh podatkov (tudi podatkov za uveljavljanje davčnih ugodnosti) ni predložil, je bil pravilno upoštevan samo po uradni dolžnosti pridobljen podatek o dohodku tožeče stranke in odbitek davka plačanega v tujini.

10. Sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da v primeru, kot je obravnavani, sklicevanje na pravice tožeče stranke do uveljavljanja davčnih ugodnosti iz naslova stroškov za prevoz in prehrano med delom, za presojo oziroma za odločanje v konkretnem primeru ne pride v poštev, niti v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati stališča VS RS izraženega v odločbi opr. št. X Ips 63/2017. Stroške za prevoz in prehrano ter olajšavo za čezmejne delovne migrante je namreč tožeča stranka po (neprerekanih) podatkih spisov uveljavljala šele v pritožbi zoper izpodbijano odmerno odločbo, torej šele v pritožbi zoper v ponovljenem postopku odločanja izdano odmerno odločbo. To pomeni, da v obravnavani zadevi vprašanje pravočasnosti vložitve davčne napovedi in vprašanje izračuna davčne osnove za odmero dohodnine ter v tej zvezi vprašanje pravočasnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane, ne glede na določbo drugega odstavka 271. člena v zvezi z šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, ne pride v poštev.

11. Ker je torej tožeča stranka prej navedene davčne ugodnosti uveljavljala po poteku predpisanih rokov iz določbe iz 267. člena ZDavP-2, ji zato ugodnosti že iz tega razloga upravičeno niso bile priznane.

12. Izpodbijana odločba je bila torej izdana v ponovljenem postopku odločanja, zato je sodišče v izogib ponavljanju podatkov ki to izkazujejo, obširno povzelo vsebino obrazložitve drugostopenjskega akta. Da je bil izpodbijani akt izdan v ponovljenem postopku odločanja izhaja tudi iz uvoda izpodbijane odločbe, zato sodišče tožbene ugovore, da je bila obnova postopka nedovoljena, kot protispisne in posledično neutemeljene zavrača. 13. Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bile storjene nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker ključne dejanske okoliščine niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

15. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.