Jedro

V individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi se vrednost predmeta določi v znesku zadnjih 6 bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 365,64 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep in navaja, da ga izpodbija zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje izven glavne obravnave dne 4. 1. 2013 izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Tožnik v tožbi ni navedel in specificiral nobenih stroškov, zato mu je sodišče na podlagi določil 163. člena ZPP naknadno, po izdani sodbi, priznalo pravdne stroške v višini 365,64 EUR. Tožena stranka je v svoji zahtevi navedla vrednost spornega predmeta 10.000,00 EUR, kar je nedopustno. Tožba je bila v tem delu nesklepčna, sodišče pa bi moralo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov zavrniti. Tožnik ima neto plačo ... EUR, sodišče pa je upoštevalo vrednost ... EUR kot bruto plačo in vrednost za izračun v tej višini. Sodišče je upoštevalo nagrado za vrednost spora od 6.000,00 EUR naprej 219,00 EUR namesto 195,00 EUR za vrednost spora od 5.000,00 EUR naprej. Sodišče je priznalo tudi napačne poštne storitve in sicer pavšal v vrednosti 20,00 EUR. Poštna storitev znaša 1,00 EUR. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Glede poštnih storitev je pooblaščencu tožene stranke znano, da v predmetni zadevi ni šlo samo za vložitev tožbe, ampak so med strankama tekle tudi medsebojne pisne komunikacije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki je postala pravnomočna dne 24. 1. 2013. V nadaljevanju je tožnik priglasil pritožbene stroške, ki jih je sodišče odmerilo v skupni višini 365,64 EUR. Ugotoviti je, da je v predmetni zadevi sodišče vodilo postopek zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter posledično tudi za izplačilo plače, ki jo je tožnik postavil v neto višini ...EUR.

Pritožba ob tem nepravilno navaja, da je sodišče zmotno štelo vrednost spora od 6.000,00 EUR dalje, saj Tarifa iz Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZodvT), določa nagrado glede na vrednost … do in ne … od, kot to zmotno tolmači pritožba. Tako je sodišče pravilno štelo, da gre za vrednost spora do 6.000,00 EUR in pri tem upoštevalo da 24. člen določa, da se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi v znesku zadnjih 6 bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Glede na to, da bi znašala bruto plača, kot je to pravilno štelo sodišče ... EUR, znaša vrednost spora 5.073,48 EUR, torej nagrada za postopek pripada v višini 265,64 EUR. Sodišče je tudi pravilno priznalo materialne pavšalne stroške v višini 20,00 EUR, pri čemer ne gre zgolj za poštne storitve, kar je sicer sodišče dejansko nepopolno navedlo, pač pa tudi ostale potrebne izdatke, kot so stroški fotokopiranja in podobno, kar je dejansko priglasil tožnik in kar sicer priznava ZOdvT. Ob upoštevanju 20 % DDV-ja je tako sodišče tožniku pravilno priznalo stroške postopka v višini 365,64 EUR, kar je tožena stranka dolžna plačati tožniku.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.