Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati tudi določbe podjetniške kolektivne pogodbe, ki so za tožnika kot delavca tožene stranke ugodnejše od določb ZDR-1. Pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga po podjetniški kolektivni pogodbi ne bi bila utemeljena, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožena stranka v organizacijski enoti na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, osebe, ki so posebej naštete (študente, upokojence, delavce delodajalca, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom). Odločilna je torej ugotovitev, kakšna vrsta in stopnja strokovne izobrazbe se je zahtevala za tožnikovo delovno mesto in če so te osebe opravljale dela na delovnih mestih (določene organizacijske enote), za katera se je zahtevala prav takšna vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot je bila zahtevana za tožnikovo delovno mesto (za delovno mesto „vodja poslovalnice“). Teh ugotovitev izpodbijana sodbe ne vsebuje, zato je ostalo dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. in II. točki, v prvem odstavku III. točke, prvem odstavku IV. točke in VII. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (prvi odstavek V. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika s ponudbo nove z dne 7. 4. 2014. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati na delo na ustrezno delovno mesto in ga prijaviti v vsa zavarovanja. V drugem odstavku III. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za vrnitev k toženi stranki na delovno mesto vodja poslovalnice A., B., A., ekspozitura C., A., ki ga je opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2012. V prvem odstavku IV. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku od 15. 8. 2014 do dneva vrnitve na delo obračunati mesečno bruto plačo v višini 2.646,37 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. V drugem odstavku IV. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožnika iz tega naslova v delu, ki se je nanašal na obračun in izplačilo mesečnih plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2014 do 14. 8. 2014. V prvem odstavku V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 9. 2012 do 10. 4. 2014 izplačati potne stroške v skupni višini 134,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2014 dalje do plačila. V drugem odstavku V. točke izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo plačilo zamudnih obresti od zneska 134,53 EUR za čas od 29. 4. 2014 do 7. 9. 2014. V VI. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj mu bi bila dolžna tožena stranka v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe plačati odškodnino v višini 1.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 863,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne in potrdi kot zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi prenehala, saj je tožena stranka zaradi reorganizacije dela ukinila delovno mesto vodje poslovalnice v podružnici A. in delo vodje poslovalnice prerazporedila med ostale zaposlene. Na tem delovnem mestu je bil zaposlen tožnik, zato izpodbijana sodba v tem pravilno tudi ni našla ničesar nezakonitega. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa bi moralo odločiti o reintegracijskem zahtevku tako, da bi toženi stranki naložilo vrnitev tožnika na delo vodje poslovalnice. Tega delovnega mesta pa ni več. Reintegracija na novo delovno mesto ni možna, sodišče prve stopnje pa je toženi stranki kljub temu naložilo, da tožnika vrne na ustrezno delovno mesto, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita. V pritožbi nadalje navaja, da določbe podjetniške kolektivne pogodbe v zvezi s presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso pomembne, saj so relevantne le določbe ZDR-1, za katere pa tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da jih tožena stranka ni kršila. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke in na to določbo brez pravne podlage oprlo svojo odločitev. Noben pogoj iz 24. člena kolektivne pogodbe ni bil izpolnjen. Za delovno mesto vodje poslovalnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2012 se zahteva visoka strokovna izobrazba, takšne izobrazbe pa nima noben študent, saj je splošno znano, da je študent oseba v procesu izobraževanja. Zaključek izpodbijane sodbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je v času odpovedi v podružnici A. opravljal dela knjiženja položnic študent, je že iz tega razloga nepravilen. Nepravilen pa je tudi zato, ker so bila referentska dela tožnika (zlasti pa še knjiženje položnic), zgolj del njegovega dela, njegovo delo po pogodbi o zaposlitvi pa je bilo delo vodje poslovalnice. Na takšnem delovnem mestu pa noben študent pri toženi stranki zagotovo ni bil zaposlen, niti noben spisovni podatek česa takega ne potrjuje. V spisu ni nobenih dokazov o tem, da bi tožena stranka zaposlovala upokojence. Prav tako ni v spisu nobenega podatka, da bi glede opravljanja nadur v času odpovedi analiza izkazovala stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote. Za odobravanje nadurnega dela je pristojna uprava tožene stranke, ki pa v kritičnem času nadur referentom v podružnici A. ni odobravala. Če so posamezni referenti ostajali na delovnem mestu dalj časa, kot je bilo to potrebno, pa to ni problem tožene stranke. Vsekakor pa se v spisu ne nahajajo podatki o analizah delovnega časa, ki bi v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izkazovale stalni presežek delovnih ur na enakih ali podobnih delovnih mestih. Tožnik je delal na vodstvenih delih, referentska dela pa se lahko upoštevajo zgolj kot del njegovih nalog, ne pa kot enaka ali podobna dela, kot zmotno ugotavlja izpodbijana sodba. Priča D.D. je povedala, da v kritičnem času uprava tožene stranke ni odobravala nadur referentom. Pa tudi, če bi jih, to še ne bi pomenilo odobritev nadur za podobna ali enaka delovna mesta, kot je bilo tožnikovo, saj je šlo zgolj za en segment tožnikovega dela. Dejstvo, da so se v podružnici A. usposabljali pripravniki, na zakonitost odpovedi ne vpliva. Izpovedbe prič D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. v zvezi s pripravniki je sodišče prve stopnje ocenilo protispisno, s čimer je kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika, da so nekateri pripravniki po končanem pripravništvu ostali zaposleni pri toženi stranki v podružnici A.. Tožena stranka je namreč tožniku ponudila drugo ustrezno delo, ki je celo boljše in bolje plačano od dela običajnega referenta, vendar pa tožnik te ponudbe ni sprejel. Nobena od prič tudi ni izpovedala, da bi katerikoli od pripravnikov opravljal tudi vodstvena dela ali njim podobna dela pri toženi stranki, to pa ne izhaja niti iz spisovnih podatkov. Tožnik pri toženi stranki ne more dobiti zaposlitve na ustreznem delovnem mestu, saj je takšno zaposlitev sam odklonil. Če bi hotel zaposlitev ohraniti, bi moral sprejeti novo ponujeno zaposlitev in nato eventualno izpodbijati nezakonitost odpovedi v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1, česar pa ni storil. Reintegracija tožnika k toženi stranki ni možna, saj delovnega mesta vodje poslovalnice ni več. Izrek sodbe je v tem delu tudi nerazumljiv, nedefiniran in v nasprotju z razlogi sodbe. S tem je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba pa je nezakonita tudi glede priznanja izplačila potnih stroškov v višini 134,53 EUR, saj je tožena stranka tožniku potne stroške izplačevala skladno s 55. členom Kolektivne pogodbe tožene stranke in sicer za prevoz na delo in z dela z najcenejšim prevoznim sredstvom. Tožena stranka je tožniku dejansko izplačevala tudi stroške prevoza iz I. in nazaj (zaradi spremembe bivališča tožnika), to pa je bil odraz njene dobre volje in ne njene obveznosti. Tožena stranka je tožniku izplačala celo več, kot pa bi bila dolžna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje (razen v zvezi z odločitvijo o stroških prevoza na delo in z dela), v posledici česar je vsaj preuranjeno ugodilo preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na reintegracijski ter reparacijski zahtevek tožnika v zvezi s to odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da naj bi protispisno ocenilo izpovedbe prič v zvezi z usposabljanjem pripravnikov. Tožena stranka v pritožbi niti ni pojasnila, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič in med samimi temi zapisniki. Pritožbeno sodišče sicer po vpogledu v zapisnike o zaslišanju prič ugotavlja, da v razlogih sodbe o vsebini teh zapisnikov ni nasprotja v primerjavi s samimi temi zapisniki, tako da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP. S to pritožbeno navedbo tožena stranka izpodbija tudi pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede izpovedb zaslišanih prič, kar pa po svoji naravi predstavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP v zvezi z delom izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke, da tožnika reintegrira nazaj v delovno razmerje. V tem delu izrek ne nasprotuje razlogom sodbe, prav tako pa ni niti nejasen niti sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sodbe pojasnilo razloge za to svojo odločitev, ti razlogi pa niso v nasprotju s tem delom izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi tožena stranka lahko okoliščine, zaradi katerih zatrjuje, da tožnika ne more reintegrirati v delovno razmerje, uveljavljala kot okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki kljub nezakonitemu prenehanju delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (118. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), vendar pa v dosedanjem postopku predloga za ugotovitev trajanja delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje (in posledično priznanje ostalih pravic iz člena 118/1 ZDR-1) niti ni podala.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 4. 2014 in jo razveljavilo. Ugotovilo je sicer, da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto „vodja poslovalnice“ s sklepom z dne 4. 4. 2014 (B6) ukinila, da je del tožnikovih opravil, ki so predstavljala vodstvena dela, prenesla na direktorico podružnice in njenega namestnika, del tožnikovih opravil, ki so predstavljala referentska dela pa na preostale zaposlene. Glede na zgoraj opisane ugotovitve je pravilno zaključilo, da je zaradi organizacijske spremembe pri toženi stranki prenehala operativna potreba po opravljanju vodstvenih del tožnikovega dotedanjega delovnega mesta, kar bi lahko predstavljalo utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 89/1 ZDR-1. Kljub temu pa je ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga neutemeljena in sicer glede na določbo prve in druge alineje člena 24/3 Kolektivne pogodbe J. (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba). Iz citirane določbe podjetniške kolektivne pogodbe izhaja med drugim, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni utemeljena, če ima tožena stranka na delovnih mestih določene organizacijske enote, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, ki se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi, osebe, ki delajo preko študentskega servisa, osebe, ki delajo preko delodajalca, ki zagotavlja dela drugemu uporabniku ali če gre za upokojence (prva alineja člena 24/3 podjetniške kolektivne pogodbe), oziroma če analiza delovnega časa v času odpovedi izkazuje stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote (druga alineja člena 24/3 podjetniške kolektivne pogodbe).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v spornem času zaposlovala tudi pripravnike (nekateri od njih so še vedno zaposleni pri njej), da so imeli študenta, ki je bil zadolžen za knjiženje položnic (to delo je sicer opravljal tudi tožnik), da so po tožnikovem odhodu zaposlili 5 do 6 referentov (ki so še vedno zaposleni pri toženi stranki) in da so vsi delali nadure. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni utemeljena glede na določbo prve in druge alineje člena 24/3 podjetniške kolektivne pogodbe.

10. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 24. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki je za tožnika kot delavca tožene stranke ugodnejša od določb ZDR-1 (člen 9/2 ZDR-1). To pa obenem pomeni, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je treba zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojati le glede na določbe ZDR-1. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo omenjeni alineji člena 24/3 podjetniške kolektivne pogodbe, zaradi česar dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo te odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni popolno ugotovilo. Pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga glede na prvo alinejo člena 24/3 podjetniške kolektivne pogodbe ne bi bila utemeljena, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožena stranka v organizacijski enoti na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, osebe, naštete v tej določbi (študente, upokojence, delavce delodajalca, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom). Odločilna za uporabo te določbe je torej ugotovitev, kakšna vrsta in stopnja strokovne izobrazbe se je zahtevala za tožnikovo delovno mesto in če so osebe, naštete v tej določbi opravljale dela na delovnih mestih (določene organizacijske enote), za katera se je zahtevala prav takšna vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot je bila zahtevana za tožnikovo delovno mesto (torej za delovno mesto „vodja poslovalnice“). Teh ugotovitev pa obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje delno zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z drugo alinejo člena 24/3 podjetniške kolektivne pogodbe. Po tej določbi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni utemeljena, če pride do stalnega presežka ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote (v primerjavi z delovnim mestom delavca, ki se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi). Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da je pri toženi stranki prihajalo do presežka ur delovne obveznosti, vendar pa obrazložitev izpodbijane sodbe prav tako ne vsebuje ugotovitve, na katerih delovnih mestih je bil izkazan presežek delovne obveznosti (ki je moral biti stalen) oziroma če je šlo za enaka ali podobna delovna mesta. Odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila neutemeljena v primeru, če bi šlo za stalni presežek ur delovne obveznosti na takšnih delovnih mestih določene organizacijske enote, ki bi bila enaka ali podobna tožnikovemu delovnemu mestu. V zvezi z opravljenimi nadurami je sicer neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da ta pogoj (iz druge alineje člena 24/3 podjetniške kolektivne pogodbe) ni bil izpolnjen že zato, ker ni bila izdelana posebna analiza delovnega časa v času odpovedi o stalnem presežku ur delovne obveznosti. Tožnik je obstoj teh nadur dokazoval tako z listinskimi dokazi kot tudi s svojim zaslišanjem oziroma zaslišanjem prič. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi teh dokazov ugotovilo, da je do opravljenih nadur v spornem obdobju dejansko prihajalo, neobstoj analize delovnega časa (ki bi jo sicer morala izdelati tožena stranka, saj je le ona razpolagala z vsemi potrebnimi podatki) ne pomeni, da do stalnega presežka ur delovne uspešnosti (na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote) ni prišlo. Poleg tega tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da delavcem tožene stranke nadure niso bile (izrecno) odobrene, za odločitev o utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločilnega pomena. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da so delavci opravljali nadure zaradi povečanega obsega dela (povečano število strank, občasno delo s strankami, tudi po izteku delovnega časa, …), na podlagi česar je zaključiti, da je takšno delo tožena stranka molče odobravala (ni zagotovila, da bi se delo za posameznega delavca končalo z dopolnitvijo polnega delovnega časa).

12. Ker v dosedanjem postopku sodišče prve stopnje zgoraj opisanih odločilnih dejstev ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje glede nezakonitosti te odpovedi (in posledično glede preostalega dela tožbenega zahtevka tožnika, ki je povezan s to redno odpovedjo), pa vsaj preuranjena. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in v opisanem obsegu izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti še zgoraj opisana odločilna dejstva (tudi upoštevaje člen 84/1 ZDR-1) in nato ponovno odločiti o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da z ozirom na to, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno in da je bilo njegovo delo razdeljeno med njegove sodelavce, ni bistvenega pomena dejstvo, da je tožena stranka v času, ko je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaposlovala pripravnike, oziroma da je v tem času zaposlila tudi nekaj referentov. ZDR-1 namreč ne določa več obveznosti delodajalca, da delavcu ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, tudi če ima na razpolago ustrezno delovno mesto (kot je to določal prej veljavni člen 88/3 Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 42/2002), prav tako pa te obveznosti ne določa niti 24. člen podjetniške kolektivne pogodbe. Peti odstavek 24. člena Podjetniške kolektivne pogodbe se nanaša le na primere, navedene v četrtem odstavku 24. člena podjetniške kolektivne pogodbe, v dosedanjem postopku pa ni bilo niti zatrjevano, da bi bil tožnik edini skrbnik otroka do 7 let starosti.

13. Sodišče prve stopnje pa je tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko v prevoznih stroških za prevoz na delo in z dela za obdobje od septembra 2012 do aprila 2014, pri čemer je svojo odločitev pravilno oprlo na 130. člen ZDR-1 oziroma 130. člen ZDR in ustrezen člen podjetniške kolektivne pogodbe, ki je urejal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela delavcem tožene stranke. Tožnik je ta del tožbenega zahtevka oblikoval v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2014, ga podrobno obrazložil in sam ponudil tudi ustrezne dokaze. Ker tožena stranka za svoje trditve, da je tožniku v vtoževanem obdobju izplačala stroške prevoza na delo in z dela v pravilni višini (v svoji pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2014 je ta del tožnikovega tožbenega zahtevka le pavšalno prerekala po temelju in po višini z obrazložitvijo, da je tožnik dobil te stroške izplačane skladno z ustrezno določbo podjetniške kolektivne pogodbe) ni ponudila ustreznih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik dokazal, da mu tožena stranka stroškov prevoza na delo in z dela v skupni višini 134,53 EUR v vtoževanem obdobju ni izplačala, čeprav je bil do njih upravičen. Zato je v tem delu utemeljeno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, s tem da mu je zakonske zamudne obresti prisodilo od 8. 9. 2014 dalje do plačila. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvi odstavek V. točke izreka izpodbijane sodbe, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Ker je odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji odvisna tudi od ugotovitve utemeljenosti dela tožnikovega tožbenega zahtevka, glede katerega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških strank, ki so jima nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.