Jedro

Sicer bi bilo mogoče soglašati s sodiščem prve stopnje, da zgolj dejstvo, da sta pogodbenika tam naštetih poslov nasprotni udeleženec in z njim povezana družba, samo zase še ne bi omogočalo zaključka, da je podan vzrok za domnevo iz 2. odst. 318. čl. ZGD-1. Če pa se to dejstvo upošteva v povezavi z okoliščino, da ni bila ugotovljena tržna vrednost stavbne pravice, ki je predmet navedenih pogodb, je možen zaključek, da je podan vzrok za prej omenjeno domnevo.

Izrek

Pritožbi predlagatelja se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi glede prvih treh alinej izreka, tj. kolikor je zavrnjen predlog za imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve: - sklenitve pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice za dobo 99 let, sklenjene med strankama G. d.d. in P. d.o.o., overjene 5.2.2007, notarski zapis SV 1 s pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice in notarski zapis SV 2 – zemljiškoknjižno dovolilo; - sklenitve pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice za dobo 99 let na nepremičnini, vpisani v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Novi Gorici v vl.št. 400, parc. št. 470/2, garaža 1580 m², overjene dne 11.12.2006; - sklenitve pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice za dobo 99 let na nepremičnini, vpisani v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Novi Gorici v vl.št. 441, parc. št. 455/2, garaža 1578 m², sklenjene med strankama G. d.d. in P. d.o.o., in se v tem delu, ter glede odločitve o stroških postopka, zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V preostalem pa se ta pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (glede preostalih alinej, ki so navedene v izreku).

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve posameznih poslov oz. vrst poslov, povzetih v prvih treh alinejah izreka te odločbe pritožbenega sodišča, ter tistih, ki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa od 4. do 10. alineje (ustanovitve služnostne pravice s podjetjem N. d.o.o. za gradnje kabelske kanalizacije; poslov povečanja in zmanjšanja osnovnega kapitala; poslov, ki so bistveno vplivali na spremembe kapitala družbe; poslov v zvezi s prodajo osnovnih sredstev; poslov v zvezi z nabavo osnovnih sredstev; preveritve, v kolikšni meri je družba izkazovala dobiček iz rednega poslovanja in v kolikšni meri iz odprodaje osnovnih sredstev; preveritve stroškovnega dela poslovanja v zadnjih 5 letih). Hkrati je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Proti navedenemu sklepu je predlagatelj po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz razloga po 3. točki 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagal njegovo spremembo tako, da višje sodišče predlogu v celoti ugodi. Opozarja, da za imenovanje posebnega revizorja zadošča, da predlagatelj izkaže vzrok za domnevo, da je prišlo do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Temu standardu pa je zadostil, s tem da je navedel in dokazal, da sta pogodbeni stranki zadevnih pogodb o ustanovitvi stavbne pravice kapitalsko povezani družbi in navedel, da tržna vrednost ustanovljenih stavbnih pravic ni bila ugotovljena, čemur nasprotni udeleženec niti ni nasprotoval niti predložil nikakršnega dokazila o tem, da je bila izvedena kakšna aktivnost z namenom ugotovitve tržne vrednosti ustanovljenih stavbnih pravic. Izpostavlja stališče pravne teorije, da je posebna revizija „namenjena predvsem odkrivanju morebitnih nepravilnosti pri vodenju posameznih poslov družbe, ki so povzročile škodo družbi (M. Kocbek, Veliki komentar ZGD, k 318. čl. ZGD-1), in pripominja, da je standard vzroka za domnevo sicer res nizko postavljen, vendar pa nasprotnega udeleženca pred zlorabami instituta posebnega revizorja in pred neutemeljenimi posebnimi revizijami varuje določba 4. odst. 321. čl. ZGD-1, ki določa, da ima družba (nasprotni udeleženec) po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti pravico zahtevati povrnitev stroškov, ki so ji morebiti nastali zaradi neutemeljene posebne revizije. Poleg tega predlagatelj meni, da ni potrebno, da bi bil predlog za imenovanje posebnega revizorja glede posameznih poslov, ki naj jih posebni revizor preveri, enak predlogu, ki je bil zavrnjen na skupščini nasprotnega udeleženca dne 30.8.2007. 318. čl. ZGD-1 določa zgolj, da sodišče pod določenimi pogoji imenuje posebnega revizorja, če je skupščina zavrnila takšen predlog, dodatnega pogoja o vsebinskem ujemanju predloga glede poslov in postopkov, ki naj jih posebni revizor preveri, pa ne določa. Predlagatelj ratio pogoja, da mora biti predlog na skupščini predhodno zavrnjen, vidi v tem, da manjšinski delničarji najprej poizkusijo doseči imenovanje posebnega revizorja v okviru same družbe in tako ne obremenjujejo sodišč po nepotrebnem. Če pa je sodna intervencija potrebna, lahko predlagatelj predlaga tudi druge posle, ki naj jih preveri posebni revizor. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče skladno s 3. odst. 52. čl. ZGD-1 nasprotnemu udeležencu naložiti, da predlagatelju povrne njegove stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik niti ne navaja razlogov v zvezi z izpodbijano zavrnitvijo njegovega predloga v delu, ki se nanaša na določene vrste poslov, namesto na posamezne posle (od 7. do 10. alineje izreka). Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje v navedenem delu po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna, glede na to, da iz 1. odst. 318. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) dovolj jasno izhaja, da so predmet preveritve po posebnem revizorju lahko le posamezni posli družbe, vključno s posli povečanja ali zmanjšanja osnovnega kapitala, ne pa tudi določene vrste poslov (o vrstah poslov pa je govora v prej omenjenih alinejah). Glede na to je bil v navedenem delu predlog že iz tega razloga utemeljeno zavrnjen.

Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mora biti predlog za imenovanje posebnega revizorja, ki ga delničarji dajo sodišču, vsebinsko enak tistemu, ki je bil predmet odločanja na skupščini, na kateri je bil zavrnjen. Logika ureditve v 318. čl. ZGD-1 je v tem, da morajo takšen predlog najprej obravnavati delničarji na skupščini ter ga zavrniti, da lahko ta postane predmet sodnega odločanja. Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da to iz 318. čl. ZGD-1 ne izhaja; določen je tudi časovni termin za to, kdaj je lahko predlog vložen na sodišče, in sicer 15 dni od zasedanja skupščine, na kateri je bil zavrnjen predlog za imenovanje posebnega revizorja (5. odst. 318. čl. ZGD-1). Ker predlog iz 4., 5. in 6. alineje ni bil predmet predhodnega odločanja na skupščini, je bil v tem delu utemeljeno zavrnjen.

Za predlog iz prvih treh alinej pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so sicer izpolnjene predpostavke za njegovo obravnavo, in sicer je bil vložen pravočasno ter za konkretne posamične posle družbe. Vendar pa je v zvezi s tem po mnenju pritožbenega sodišča napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ne obstaja vzrok za domnevo iz 2. odst. 318. čl. ZGD-1, da je prišlo pri vodenju teh poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Sicer bi bilo mogoče soglašati s sodiščem prve stopnje, da zgolj dejstvo, da sta pogodbenika tam naštetih poslov nasprotni udeleženec in z njim povezana družba, samo zase še ne bi omogočalo zaključka, da je podan vzrok za domnevo iz 2. odst. 318. čl. ZGD-1. Če pa se to dejstvo upošteva v povezavi z okoliščino, da ni bila ugotovljena tržna vrednost stavbne pravice, ki je predmet navedenih pogodb, je možen zaključek, da je podan vzrok za prej omenjeno domnevo. Če bi zakon določal, da prihaja preveritev določenih poslov družbe v poštev takrat, ko je podana domneva, da je prišlo pri vodenju poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta, potem bi bil zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilen in bi moral predlagatelj predložiti dokaze o tem, da je tržna vrednost stavbnih pravic dejansko višja od tistih, ki so določene v spornih pogodbah. Ker pa zadošča, da je podan vzrok za domnevo, z njegovim zaključkom ni mogoče soglašati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja delno ugodilo in izpodbijani sklep v navedenem delu razveljavilo (vključno s stroškovno odločitvijo, 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, glede na to, da je v okviru odločbe o imenovanju posebnega revizorja treba odločiti tudi o predujmu za stroške posebne revizije iz 6. odst. 318. čl. ZGD-1.