Jedro

V tem sporu tožeča stranka od toženca vtožuje odškodnino za škodo, ki ji je nastala zato, ker toženec ob prenehanju delovnega razmerja ni vrnil vseh vzorcev, modelov in drugega predstavitvenega materiala, ki jih je prejel za opravljanje svojega dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh v dokaznem postopku izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode in te svoje odločitve tudi ni ustrezno utemeljilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.383,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka) in da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 372,50 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločitev. Navaja, da je sodba arbitrarna, saj ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti. Iz obrazložitve namreč ni mogoče razbrati okoliščin, ki so sodišče vodile do izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bilo delo tožene stranke prodaja orodij in da je za potrebe svojega dela prejela testne artikle ter da je bila ob prenehanju delovnega razmerja pozvana, da pove, kje so testni artikli in da neuporabljene vrne. Tožeča stranka je predložila s strani toženca podpisani seznam vseh prevzetih testnih artiklov. Tožeča stranka tako vtožuje vrednost tistih artiklov, ki jih tožena stranka ni vrnila in zanje tudi ni predložila zapisnikov o testiranju. Sodišče prve stopnje je v točki 9 selektivno opisalo prilogo B9 in iz nepojasnjenega razloga zaključilo, da naj tožeča stranka ne bi dokazala škode, ki ji je nastala. Pri tem pa ni upoštevalo, da je tožena stranka predložila zgolj enostransko sestavljeno evidenco, ki je nastala kasneje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi tožene stranke, da naj bi tožeči stranki sproti dajala vse podatke o testnih artiklih po elektronski pošti. Pri tem pritožba poudarja, da tožena stranka teh podatkov (elektronskih sporočil) ni nikoli predstavila, trdila pa je, da ima zapisnike, vendar se ji je podrl računalnik in do njih ne more priti. Po stališču pritožbe tako tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je vse nerabljene artikle vrnila. Naknadno sestavljena evidenca v prilogi pod B9 pa ne dokazuje, da je tožena stranka tožeči stranki sproti oddajala poročila. Utemeljitev odločitve sodišča prve stopnje ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti, kot se je oblikoval v ustaljeni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ker tožeča stranka sploh ne ve, na podlagi katerih razlogov in okoliščin je sodišče zaključilo, da naj tožeča stranka ne bi dokazala nastanka škode, odločitve po vsebini sploh ne more izpodbijati. Sodišče prve stopnje je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v točki 9 obrazložitve ustvarilo vtis, da je tožena stranka predložila nesporno evidenco, kar pa ni res. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je dokazno breme neupravičeno prevalilo na tožečo stranko. Ta je kot nesporno dokazala, katere artikle je tožena stranka prejela v času, ko je bila pri njej zaposlena, in tudi točno opredelila, za katere izmed njih tožena stranka ni dokazala, da jih je predala potencialnim strankam, vrnila pa jih tudi ni. Tako bi tožena stranka morala dokazati, da je manjkajoči del artiklov ali predala potencialnim strankam ali pa jih vrnila tožeči stranki. Zaradi navedenega je tožeča stranka prepričana, da je sodišče prve stopnje neupravičeno prevalilo materialno dokazno breme na tožečo stranko in zmotno odločilo, da nastanka škode ni dokazala. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako ni storilo v pritožbi očitane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Listino, ki jo je tožena stranka vložila v spis (priloga B9), je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo, saj jo je štelo kot nesporno evidenco testnih izdelkov, ki jih je tožena stranka posredovala strankam, in ne kot njeno lastno evidenco. S tem pa ni zagrešilo očitane kršitve, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo preuranjeno, na podlagi pomanjkljive dokazne ocene, saj skladno z 8. členom ZPP ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.383,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila, ki ga tožeča stranka vtožuje kot odškodnino, saj tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja ni vrnila vseh vzorcev, modelov in drugega predstavitvenega materiala, ki ga je prejela za opravljanje svojega dela, predložila pa tudi ni zapisnikov o testiranju. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je iz evidence tožene stranke (priloga B9) razvidna šifra in število kosov artikla, ime podjetja, kjer so bili puščeni in kontaktne osebe tega podjetja. Po stališču sodišča prve stopnje so v evidenci vsi podatki o tem, kje se testni artikli, ki jih tožena stranka ni vrnila, nahajajo. Ker pa je prokurist tožeče stranke v zvezi z evidenco izpovedal le to, da še vedno nekaj manjka, da je ta seznam prišel dokaj pozno in da je zanj to premalo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevane škode, zato predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke niso podane.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki pozvana, da naj pove, kje se testni artikli nahajajo in da naj neuporabljene vrne. Iz elektronskega sporočila z dne 2. 11. 2009 (A5) izhaja, da je bila pozvana, da pošlje tudi zapisnike testov, ki jih je opravila pri strankah in tudi kontakte strank. Tožena stranka ni vrnila vseh artiklov, prav tako pa tudi ni posredovala zapisnikov testov, saj naj bi se ji, kot je izpovedal prokurist tožeče stranke, zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 9. 5. 2014 na l. št. 41-42, sesul računalnik. Tožena stranka je, zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2014 na l. št. 51-53, izpovedala, da je dnevno po elektronski pošti obveščala A.A. o naročilih za test in mu tudi poslala testne zapisnike, na podlagi katerih je A.A. za stranke pripravil ponudbe. Res se ji je sesul računalnik, vendar pa je tožeči stranki sproti pošiljala vse podatke.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh v dokaznem postopku izvedenih dokazov. Tožeča stranka je s potrdilom o prevzemu predmetov (A4) dokazovala, koliko in katere artikle je tožena stranka prevzela, z listino v prilogah pod A3 pa, katere in koliko artiklov je tožena stranka vrnila ter kolikšna škoda je tožeči stranki nastala (razlika med ceno prevzetih artiklov in ceno vrnjenih artiklov). Tožena stranka je zatrjevala, da je tožečo stranko redno preko elektronske pošte obveščala o naročilih za teste in ji tudi pošiljala testne zapisnike, ki pa jih sodišču ne more posredovati, ker se ji je sesul računalnik. Sodišče prve stopnje se do te njene trditve ni opredelilo. Splošno znano dejstvo je, da je možno do svojega elektronskega predala preko svojega elektronskega naslova dostopiti s kateregakoli računalnika, zato bi lahko tožena stranka v svoji odposlani pošti našla tudi listine, ki jih je posredovala tožeči stranki na njen elektronski naslov, ne glede na njene trditve, da se ji je sesul računalnik. S tem se ji ni sesul poštni predal na serverju, ki obstaja neodvisno od stanja računalnika tožene stranke. Prav tako sodišče prve stopnje ni niti omenilo in tudi ne dokazno ocenilo izpovedi priče B.B. in zakonite zastopnice tožeče stranke C.C..

Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj v celoti verjame listini tožene stranke v prilogah pod B9. Ni jasno, na kakšen način je tožena stranka pridobila podatke, ki so v listini zapisani, glede na to, da naj bi se ji sesul računalnik, s katerega je po zapisnike z elektronsko pošto pošiljala tožeči stranki. Sodišče prve stopnje te listine ni dokazno ocenilo tudi glede na listino, ki jo je v spis pod A3 vložila tožeča stranka. Tako ni ugotovilo, kaj je z artikli, za katere tožeča stranka zatrjuje, da ji jih tožena stranka dolguje, saj niti ni preverilo, kateri artikli so v listinah navedeni. Kot utemeljeno poudarja pritožba, je tožeča stranka zaenkrat dokazala, katere artikle je tožena stranka prevzela in za katere tožena stranka ni dokazala, da jih je predala potencialnim kupcem, vrnila pa jih tudi ni, zato je tožeči stranki nastala vtoževana škoda.

Sodišče prve stopnje se v točki 6. obrazložitve sicer pravilno sklicuje na določbe v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in sicer na 182. člen o odškodninski odgovornosti delavcev in 35. člen o prepovedi škodljivega ravnanja ter na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), kjer je določeno splošno načelo odškodninske odgovornosti. Elementi civilnega delikta so opredeljeni kot protipravno (nedopustno) ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Pritožbeno sodišče glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti (odgovornost za protipravno ravnanje) poudarja, da velja po OZ načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj samo treh predpostavk (protipravnost, škoda in vzročna zveza), odgovorna oseba pa bo za razbremenitev odškodninske odgovornosti morala zatrjevati in dokazati, da za nastalo škodo ni kriva. Kot je bilo že ugotovljeno v prejšnjo točki obrazložitve, zaenkrat tožena stranka ni izkazala, da za nastalo škodo ni kriva. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode, te svoje odločitve pa tudi ni ustrezno utemeljilo.

Zaradi navedenega je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene skladno z določbo 8. člena ZPP o tožbenem zahtevku ponovno odloči in ob tem upošteva napotila pritožbenega sodišča. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).