Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v predloženo potrdilo in zakaj je zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi referata na mednarodnem posvetu, s tem, ko je navedla, da je bila obveščena, da se je od leta 2002 število teh simpozijev neprestano povečevalo, da so posamezniki, ki so na simpozij prijavili prispevek, dobili potrdilo o izvedbi referata, pri čemer potrdila niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami, predstavitvami plakatov, vsebine prispevkov pa jim niti ni bilo treba predstaviti, da naj bi posamezniki za simpozije prijavljali iste prispevke kot njihovi kolegi ali prispevke, ki so že bili prijavljeni pred leti ipd.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnice za napredovanje v naziv svetnice. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica pri toženi stranki vložila navedeni predlog. Najprej je bilo ugotovljeno, da ni izkazala zadostno število točk z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja ter da ni izkazala zahtevanega števila točk z opravljenim dodatnim strokovnim delom. Tožnica je predlog dopolnila z novimi dokazili o uspešno končanih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, s katerimi je do 23. 11. 2015 izkazala zbranih dovolj točk. Tako je ostalo sporno izpolnjevanje pogoja zahtevanega števila točk z opravljenim dodatnim strokovnim delom. V skladu z 2. alinejo č. razdelka 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) ni bilo mogoče ovrednotiti sodelovanja na 3. mednarodni konferenci gledališke pedagogike Most sporazumevanja v času od 13. do 14. 12. 2012. Iz priloženih dokazil namreč ni razvidno, da je tožnica izvedla referat na mednarodni konferenci ali kongresu, kot to določa predlagana alineja Pravilnika. Prav tako iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela ni bilo mogoče vrednotiti potrdila o udeležbi z referatom na 10. mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., ki je potekal v času od 18. do 20. 4. 2012. Mednarodna raven je opredeljena s sodelovanjem najmanj treh držav. Na podlagi obvestil, ki jih je prejela tožena stranka, ter na podlagi anonimnih prijav, je ugotovljeno, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na navedenih mednarodnih posvetov ni mogoče potrditi. Tožena stranka je bila s strani različnih javnosti večkrat pisno in ustno obveščena, da potrdila o izvedbi referata na mednarodnem simpoziju v organizaciji Združenja A. niso verodostojna. Te navedbe so navajale, da se je od leta 2002 število teh simpozijev neprestano povečevalo, da so posamezniki, ki so na simpozij prijavili prispevek, dobili potrdilo o izvedbi referata, pri čemer potrdila niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami, predstavitvami plakatov, vsebine prispevkov pa jim niti ni bilo treba predstaviti. Včasih je zadostovalo, da so prispevek pisno oddali. Posamezniki naj bi na simpozije prijavljali iste prispevke kot njihovi kolegi, ali prispevke, ki so že bili prijavljeni pred leti. Posamezniki so poročali, da so organizatorji plačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacij mednarodnega posveta, vprašljiva pa je tudi mednarodnost dogodka, ker programi posvetov niso javno dostopni. Tožena stranka je zavzela stališče, da bo verodostojnost potrdil, ki jih je organizator izdajal strokovnim delavcem za sodelovanje na njegovih posvetih, preverjala s programom posveta, iz katerega bo razviden posamezen referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe. Predlog za napredovanje je bil dopolnjen s fotokopijo potrdila o sodelovanju ter dodatnim potrdilom in izjavo, v kateri organizacijski odbor Združenja A. navaja, da je tožnica prejela potrdilo za udeležbo s samostojnim referatom. Tožnica je predlog dopolnila tudi z nalogi za službeno potovanje, fotokopijo računa plačane kotizacije ter fotokopijo računa za opravljene hotelske storitve. Navedena dokazila ne izkazujejo, da je tožnica na mednarodnem posvetu izvedla referat, kar bi lahko potrdil organizator s programom posveta. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica v predlogu in dopolnitvah ni priložila programa posveta, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referata in na podlagi katerega bi bila izkazana mednarodna raven posveta. Ker tožnica do dneva odločanja o predlogu za napredovanje predloga ni dopolnila z dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnjevala vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je njen predlog zavrnila.

2. Tožeča stranka v tožbi najprej povzema vsebino izpodbijane odločbe. Navaja, da v obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja neka splošna dejstva, ki naj bi jih sama ugotovila in jih z identično vsebino navaja v vseh vlogah, s katerimi je zavrnila predloge za napredovanje učiteljem. Mišljeni so razlogi, ki se nanašajo na ugotovitve tožene stranke v zvezi z izvedbo mednarodnih posvetov v organizaciji Združenja A. Vendar pa ti razlogi niso v nobeni neposredni povezavi z referatom, ki ga je izvedla tožnica. Večina teh dejstev tožeča stranka niti ne more preizkusiti, ker so jih navedle anonimne osebe ali pa ji niso dostopna. Nadalje navaja, da tožena stranka pri odločanju v upravni zadevi ni vezana na nobena formalna dokazna pravila, da bi lahko štela za verodostojna oziroma zahtevala samo določena dokazila, s katerimi bi se po njenem mnenju dokazovala določena dejstva. Toženi stranki očita tudi kršitev načela zaslišanja stranke in v zvezi s tem navaja, da če bi tožena stranka povabila tožečo stranko na zaslišanje, bi ji ta lahko izpovedala, da je v letu 2012 resnično predavala na mednarodnem znanstvenem posvetu. Svojo izpoved bi lahko v tem primeru potrdila z dodatnimi dokazi in predlagala zaslišanje prič, ki so bile z njo prisotne na posvetu in so njena predavanja poslušale. Ker ni imela možnosti podati izjave v upravnem postopku in predložiti ustreznih dokazov, je prisiljena vložiti predmetno tožbo. Šele sedaj ima prvič možnost priložiti ustrezne dokaze, ki dokazujejo njeno udeležbo na citiranem mednarodnem posvetu. Tožena stranka bi morala izvesti poseben ugotovitveni postopek, v katerem bi ugotovila vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ter tožeči stranki dati možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Tožena stranka je pozvala tožečo stranko, naj predloži programe 10. mednarodnega posveta, iz katerega bi bila razvidna izvedba referatov. Tega programa pa ni mogla predložiti, ker ta ni bil narejen oziroma ga Združenje A. ni želel izročiti. Tožeča stranka bi lahko že v upravnem postopku predložila več dokazil, če bi tožena stranka izvedla poseben ugotovitveni postopek. V nadaljevanju tožeča stranka ta dokazila tudi našteva. Na podlagi teh dokazov bi tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka dejansko bila prisotna na mednarodnem posvetu. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogla upoštevati potrdila o udeležbi tožnice z referatom na 10. mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., ker ni bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti potrditi verodostojnosti potrdil v smislu dejanske izvedbe referatov tožnice na posvetu. Prejela je več pisnih in ustnih obvestil o tem, da potrdila niso verodostojna. Tožena stranka je od tožnice zahtevala predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgle dvom v verodostojnost predloženih potrdil in sicer vsaj program mednarodnega simpozija z navedbo referatov in njihovih prispevkov. Mednarodne konference imajo vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice. Tožena stranka pri tem poudarja, da gre pri referatu, predavanju, delavnici, članku itd. za različne oblike znanstvenih prispevkov, kar izhaja tudi iz tipologije COBISS. Tožena stranka je ugotovila, da iz predloženih dokazil ni razvidna izvedba referata in tudi iz fotokopije prvih treh strani zbornikov ni mogoče ugotoviti, ali je bil tožničin prispevek referat, predavanje, delavnica ali razstava. Ker tožnica ni predložila ustreznih dokazil, da je res izvedla referat na mednarodnem znanstvenem posvetu, tožena stranka pa teh podatkov na drug način ne more pridobiti, je lahko le ugotovila, da obstaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil. Tožnica je imela možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo. Tožena stranka je tožnici pojasnila, zakaj so konkretna potrdila sporna in jo pozvala, naj svojo vlogo dopolni z dodatnimi dokazili, ki bi izkazovala dejansko izvedbo referatov tožnice. Bistvo pravice do zaslišanja stranke ni zgolj v navzočnosti stranke na ustni obravnavi, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Ker je tožnica imela možnost sodelovanja v postopku in možnost izjasniti se o vseh relevantnih dejstvih, je tožena stranka prepričana, da ni prišlo do očitane kršitve določb postopka. Tožnica je imela možnost predložiti dokazila, ki bi izkazovala verodostojnost potrdil. Tožena stranka jo je z dopisom z dne 17. 5. 2016 seznanila z okoliščinami, ki so ji vzbujale dvom glede ustreznosti predloženih dokazil ter jo pozvala, da predloži dodatna dokazila. Tožnica je imela možnost predlagati izvedbo kateregakoli dokaza in predložiti katerokoli listino, ki bi z večjo stopnjo verjetnosti izkazovala dejansko izvedbo referatov. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič ni potreben, saj se dejstva lahko razjasnijo z listinskimi dokazi. V zvezi z dokazi, ki jih tožeča stranka prilaga k tožbi pa tožena stranka izpostavlja, da v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) strankam ni dovoljeno navajati dejstva in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Predmetna dokazila so obstajala že v času odločanja o vlogi tožeče stranke in jih tožeča stranka ni predložila, zato jih tudi sodišče ne more upoštevati. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da je bistvena kršitev pravil postopka storjena s tem, ko se je tožena stranka sklicevala na anonimne prijave, katerih tožeča stranka v upravnem postopku ni mogla preizkusiti. Tožnica ni pravni strokovnjak, da bi vedela, katera dejstva mora navesti in katere dokaze mora predložiti, da bi bilo vlogi ugodeno. Tožena stranka bi jo moralo o tem poučiti, tega pa ni storila. To, da so bili na posvetu prisotni udeleženci z najmanj treh držav, izhaja že iz zbornika povzetkov. Če bi tožena stranka zaslišala soudeleženke mednarodnega posveta, bi ugotovila, da je tožeča stranka dejansko izvedla referat. Namesto tega pa je zahtevala točno določena dokazila. Tožeča stranka drugih dokazil kot tistih, katere je od nje zahtevala tožena stranka, ni mogla predložiti. Tožeča stranka je šele v predmetnem upravnem sporu lahko predložila določene dokaze.

5. Tožena stranka se v nadaljnji pripravljalni vlogi sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče RS v podobni zadevi tožbo zavrnilo. Tožeča stranka pa v odgovoru na to v pripravljalni vlogi navaja, da gre pri vsakem odločanju o napredovanju za specifičen primer in da posebne okoliščine konkretnega primera lahko narekujejo različno postopanje oziroma presojo. Če tožena stranka dvomi v verodostojnost potrdila o izvedbi referata, tožeča stranka izraža pomislek, da bi tožena stranka v primeru, če bi bil predložen program posveta, to listino sprejela kot verodostojno. Dodatno predlaga še zaslišanje priče prof. dr. B.B. K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Skladno z 11. členom Pravilnika lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni v prvem odstavku tega člena, med temi pogoji pa je tudi ta, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja prvega odstavka 11. člena Pravilnika).

8. V obravnavanem primeru je sporno to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č. razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je to, ali je tožnica dokazala izvedbo treh referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih Združenja A., saj tožena stranka potrdilu o udeležbi na teh konferencah s samostojnimi referati oporeka verodostojnost. S tem v zvezi sodišče meni, da tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost takih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je določeno v 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki pravi, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v predloženo potrdilo in zakaj je zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi referata na mednarodnem posvetu, s tem, ko je navedla, da je bila obveščena, da se je od leta 2002 število teh simpozijev neprestano povečevalo, da so posamezniki, ki so na simpozij prijavili prispevek, dobili potrdilo o izvedbi referata, pri čemer potrdila niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami, predstavitvami plakatov, vsebine prispevkov pa jim niti ni bilo treba predstaviti, da naj bi posamezniki za simpozije prijavljali iste prispevke kot njihovi kolegi ali prispevke, ki so že bili prijavljeni pred leti ipd.

9. V zvezi s tožbeno navedbo, da razlogi, ki jih tožena stranka v odločbi navaja glede mednarodnih posvetov v organizaciji Združenja A., niso v neposredni povezavi z referatom v letu 2012, sodišče meni, da so v tolikšni zvezi s tem referatom, ker je želela v izpodbijani odločbi tožena stranka z navajanjem teh razlogov pojasniti, zakaj dvomi v verodostojnost potrdil, ki jih izdaja organizacija Združenje A. Glede tožbene navedbe, da tožena stranka ni vezana na nobena formalna dokazna pravila, da bi lahko štela za verodostojna oziroma zahtevala samo določena dokazila, sodišče pojasnjuje, da iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka uporabljala le neka formalna dokazna pravila. To, da je kot dokaz za udeležbo s samostojnim referatom na mednarodni konferenci zahtevala program konference z navedbo vseh tistih, ki bodo imeli referate in z naslovi referatov, še ne pomeni, da je izhajala iz formalnih dokaznih pravil. 10. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. To načelo se ne izvršuje nujno tako, da bi bilo v vsakem primeru potrebno stranko povabiti na zaslišanje, ampak je bistvo tega načela v tem, da se da stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka z dopisom, ki ga je tožeča stranka prejela dne 19. 5. 2016, tožečo stranko obvestila, da je tožena stranka prejela kontradiktorne informacije o mednarodnih znanstvenih posvetih v organizaciji Združenja A. in da zaradi tega upravičeno dvomi v ustreznost in resničnost potrdil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih in sodelovanja v organizacijskem odboru. Obvestila jo je, da je zaradi tega potrebno pred izdajo odločbe popolno raziskati dejansko stanje in da morajo zato referenti izkazati resničnost izvedbe referata ter priložiti kolofon zbornika posveta ali drugo dokazilo, iz katerega bo razvidno predlagano vrednotenje opravljenega dela. Tožena stranka je pojasnila, da je potrebno priložiti program posveta, iz katerega bo razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden. Tožeči stranki je dala rok 30 dni, da odgovori na ta poziv. Torej je imela tožnica na podlagi tega poziva vso možnost, da bi lahko predložila kakršnekoli dodatne dokaze in predlagala zaslišanje prič, ki bi lahko potrdile, da je izvedla samostojni referat na mednarodni konferenci. Zato se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnica ni imela možnosti podati izjave v upravnem postopku in predložiti ustreznih dokazov. Iz navedenega razloga se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da ima šele s tožbo prvič možnost predložiti ustrezne dokaze, ki dokazujejo njeno udeležbo na citiranem mednarodnem posvetu. Tožnica je v odgovor na ta poziv predložila le potrdilo o predstavitvi referata, potrdilo o plačani kotizaciji, račun hotela in potni nalog. Ob tej priložnosti bi lahko tožnica predlagala izvedbo tistih dokazov, ki jih sedaj predlaga v tožbi, pri čemer jih ni predlagala. Iz navedenih razlogov predstavljajo v tožbi predlagani dokazi, vključno z zaslišanjem prič, nedovoljeno tožbeno novoto, saj teh dokazil tožnica ni predlagala v postopku do izdaje izpodbijanega akta, kar bi lahko storila po tem, ko je prejela navedeni poziv. 52. člen ZUS-1 namreč določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče šteje, da tožnica nima upravičenega razloga, da teh dokazov ni predložila že v postopku do izdaje upravnega akta, saj je prejela poziv na dopolnitev vloge in četudi se je glasil na predložitev programa konference, bi ob tej priložnosti lahko predlagala tudi vse ostale dokaze, saj je samoiniciativno predložila tudi potni nalog, račun ipd. Iz navedenih razlogov se sodišče ne more strinjati s tožbeno navedbo, da je šlo za kršitev načela zaslišanja stranke. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da so neutemeljene tožbene navedbe, da tožnica ni pravni strokovnjak, da bi vedela, katera dejstva mora navesti in katere dokaze predložiti, da bi bilo vlogi ugodeno. V tem primeru namreč ne gre za poznavanje pravil prava, ampak se od stranke v postopku zgolj pričakuje, da za dejstva, ki jih zatrjuje, predloži vse možne dokaze, s katerimi razpolaga.

11. Sodišče še navaja, da iz odločbe tudi ne izhaja, da tožena stranka ne bi verjela programu, tudi če bi ta bil predložen. Skladno z načelom proste presoje dokazov se tožena stranka sama odloči, katere dokaze bo izvedla in katere ne, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala dejansko izvedbo referatov dokazovati še z izvedbo drugih dokazov, zlasti z zaslišanjem strank in prič, saj tega tožeča stranka v upravnem postopku ni predlagala. Sodišče je v tej zadevi odločilo skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, kot jo je smiselno predlagala tožnica z zaslišanjem priče in svojim zaslišanjem, saj je sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da stranka navaja zgolj tista nova dejstva in nove dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati.

12. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.