Jedro

Sodelovanje v senatu, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave, ni ovira za opravljanje sodniške dolžnosti pri sojenju o glavni stvari, niti ni ovira za sodelovanje v senatu pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega N.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni N.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni N.S. spoznan za krivega kaznivih dejanj lažnega izdajanja za uradno osebo po 1. odstavku 308. člena, ropa po 1. odstavku 213. člena in spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen šest let in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, odvetnika M.M. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.K. iz L., je dne 24.7.2003 vložila zoper navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Po mnenju zagovornice bi sodišče moralo poleg izvedenskega mnenja pogledati tudi v zdravstveno dokumentacijo in v skladu z določbo 2. odstavka 265. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrediti opazovanje obsojenca. Poleg tega zagovornica uveljavlja tudi kršitev 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je glavno obravnavo vodil sodnik, ki bi moral biti izločen, prav tako pa tudi sodnica, ki je sodelovala v senatu višjega sodišča. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 6.8.2003 predlagal, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem mnenju ni podana kršitev kazenskega zakona, prav tako pa ne gre za kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica z uveljavitvijo kršitve kazenskega zakona v resnici uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vprašanje, ali je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja prišteven ali neprišteven, se namreč nanaša na ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočnih sodbah. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav to pa je storila obsojenčeva zagovornica.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni utemeljena v tistem delu, ko zagovornica zatrjuje, da sta v postopku sodelovala sodnik in sodnica, ki bi morala biti izločena. Sodelovanje v senatu, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave, namreč ni bila ovira za opravljanje sodniške dolžnosti pri sojenju o glavni stvari. Tudi sodnica, ki je sodelovala pri izdaji odločbe pritožbenega sodišča bi morala biti izločena iz odločanja le v primeru, če bi pri nižjem sodišču sodelovala pri izdaji odločbe, ki se s pritožbo izpodbija. Tako pa sodničino sodelovanje v senatu okrožnega sodišča, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave, ni bila ovira, da sodnica ne bi smela sodelovati v senatu pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčeva zagovornica v svoji zahtevi, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.