Jedro

Drži sicer, da glede na vsebino poroštvene zaveze, ker iz te izhaja, da se je druga tožena stranka sicer zavezala leasingodajalcu izpolniti vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, vendar pa se je hkrati zavezala »plačati kar in kolikor se je glavni dolžnik zavezal z lizing pogodbo,« tožeča stranka zgolj iz naslova poroštvene zaveze druge tožene stranke z zahtevkom na izročitev sporne nepremičnine, saj bi tudi skladno s stališči pravne teorije v razmerju do poroka lahko uveljavljala kvečjemu zahtevek za povračilo škode, v kolikor glavni dolžnik svoje obveznosti po vrnitvi predmeta leasinga ne bi izpolnil, zoper to stranko ne bi uspela. Vendar pa velja pritožbi odvrniti, da tak zahtevek tožeča stranka zoper drugo toženo stranko utemeljeno uveljavlja že izhajajoč iz določbe 92. člena SPZ, skladno s katero lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta Pogodba o finančnem leasingu nepremičnine št. 3213126631 z dne 11. 7. 2007 in Dodatek št. 1 k tej pogodbi z dne 29. 6. 2009 razvezana (I. točka izreka). Prvi toženi stranki ter drugi toženi stranki je zato naložilo, da v roku 15 dni izpraznita nepremičnino - predmet leasinga na naslovu D. 18a, M., vpisano v zemljiški knjigi z ID znakom ... (ID ...), ki v naravi predstavlja sadovnjak v izmeri 854,00 m², stanovanjsko stavbo v izmeri 80,00 m² ter dvorišče v izmeri 131,00 m², ter jo prosto oseb in stvari prepustita v posest tožeči stranki (II. točka izreka). Toženi stranki je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni povrneta njene pravdne stroške v znesku 2.186,23 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot že v odgovoru na tožbo druga tožena stranka vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, saj ni stranka Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin (v nadaljevanju Pogodba o leasingu oziroma sporna pogodba). Izpostavlja, da je dne 13. 7. 2012 podpisala le poroštveno izjavo, s katero se je kot solidarni porok in plačnik zavezala plačati kvečjemu tiso, k čemur je z leasing pogodbo zavezan glavni dolžnik. V razmerju do upnika se je tako zavezala le za plačilo obveznosti, ni pa s pogodbo o poroštvu prevzela tudi obveznosti izročitve nepremičnine tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko v celoti zavrniti. Po mnenju pritožbe pa tudi pogoji za razvezo sporne pogodbe o leasingu niso podani. V 3. točki 26. člena te pogodbe je namreč določeno, da ima leasingodajalec z enostransko pisno izjavo pravico odstopiti od pogodbe, če leasingojemalec zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov ali katerih drugih dveh periodičnih obveznosti in teh ne poravna niti po tretjem opominu. Leasingodajalec ob predhodni izpolnitvi pogojev, to je zamude v dogovorjenih obsegih, lahko odstopi od Pogodbe o leasingu šele, če lasingojemalca predhodno najmanj trikrat opomni na izpolnitev. Tožena stranka je zatrjevala, da teh opominov tožeča stranka ni poslala. Slednja je v spis sicer predložila opomine, vendar pa ni dokazala, da bi te opomine tožena stranka tudi prejela. Ker je dokazno breme o tem, da so bili opomini poslani in jih je tožena stranka prejela, na tožeči stranki, po prepričanju pritožbe osnovi pogoj za odstop od Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin ni podan. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov predmetne pritožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zgoraj povzeta pritožbena izvajanja v celoti prereka. Ob tem, ko uvodoma opozarja na spremembo imena pod katerim tožeča stranka kot družba posluje (sprememba firme), se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je vse pravno relevantne okoliščine za odločitev v zadevi pravilno ugotovilo, na tej dejanski podlagi sprejeta meritorna odločitev pa je hkrati materialnopravno pravilna.

6. Ali je druga tožena stranka pasivno (stvarno) legitimirana za izpolnitev dajatvenega zahtevka, ki ga tožeča stranka z zahtevkom na izpraznitev in vrnitev sporne nepremičnine kot predmeta leasinga prosto oseb in stvari uveljavlja v predmetnem postopku, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Da je druga tožena stranka k sporni pogodbi o finančnem leasingu z Izjavo o solidarnem poroštvu z dne 13. 7. 2012 (priloga A7) pristopila kot porok in plačnik v smislu določbe tretjega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ),(1) v obravnavani zadevi ni sporno. Drži sicer, da glede na vsebino poroštvene zaveze, ker iz te izhaja, da se je druga tožena stranka sicer zavezala leasingodajalcu izpolniti vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, vendar pa se je hkrati zavezala »plačati kar in kolikor se je glavni dolžnik zavezal z lizing pogodbo,« tožeča stranka zgolj iz naslova poroštvene zaveze druge tožene stranke z zahtevkom na izročitev sporne nepremičnine, saj bi tudi skladno s stališči pravne teorije v razmerju do poroka lahko uveljavljala kvečjemu zahtevek za povračilo škode, v kolikor glavni dolžnik svoje obveznosti po vrnitvi predmeta leasinga ne bi izpolnil,(2) zoper to stranko ne bi uspela. Vendar pa velja pritožbi odvrniti, da tak zahtevek tožeča stranka zoper drugo toženo stranko utemeljeno uveljavlja že izhajajoč iz določbe 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), skladno s katerim lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (prvi odstavek 92. člena SPZ). Z ozirom, da v obravnavani zadevi, ko je jasno, da odkupna opcija skladno z določbo 1. člena pogodbe o finančnem leasingu zaradi neizpolnjevanja obveznosti leasingojemalca ni bila izčrpana, ni sporno, da je tožeča stranka lastnik sporne nepremičnine, kakor izhaja iz 18. člena te pogodbe, prav tako pa ni pritožbeno prerekano, da je druga tožena stranka skupaj s prvo toženo stranko kot leasingojemalcem ter tremi otroci v posesti sporne nepremičnine (drugi odstavek 92. člena SPZ),(3) je sodišče prve stopnje izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine proste oseb in stvari pravilno naložilo obema toženima strankama. To je utemeljeno storilo po tem, ko je najprej pravilno zaključilo, da je bila pogodba o finančnem leasingu veljavno odpovedana. To vprašanje, ki ga tožeča stranka zaradi učinkov pravnomočnosti uveljavlja (že) s tožbo, je v odnosu do zahtevka na izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine (dajatveni zahtevek) namreč predhodne narave,(4) sodišče prve stopnje pa ga je v nasprotju s prepričanjem pritožbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu obravnavalo pravilno kot razvidno iz razlogov v nadaljevanju.

7. Z ozirom, da je pogodba o finančnem leasingu inominatni kontrakt in kot pogodba modernega avtonomnega gospodarskega prava ni zakonsko urejena, pravno podlago pogodbe o leasingu predstavlja vsakokratni zapis pogodbenih določil, to je Pogodba o finančnem leasingu nepremičnine št. 3213126631 z dne 11. 7. 2007 (priloga A2) in Dodatek št. 1 k tej pogodbi z dne 29. 6. 2009 (priloga A4), skupaj s Splošnimi pogoji za finančni leasing nepremičnin (v nadaljevanju Splošni pogoji - priloga A3), v kolikor uporaba posameznih določil splošnih pogojev ni s pogodbo o leasingu izrecno izključena (1. člen Splošnih pogojev) oziroma ni s pogodbo o leasingu (lex specialis) določeno vprašanje urejeno drugače. Skladno s temi določili je glavna obveznost leasingojemalca redno in pravočasno plačevanje obrokov leasinga. V kolikor leasingojemalec to obveznost prekrši tako, da zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov ali katerih drugih dveh periodičnih obveznosti in teh ne poravna niti po tretjem opominu, pa ima leasingodajalec pravico z enostransko pisno izjavo odstopiti od pogodbe o leasingu (točka c 26. člena pogodbe o leasingu). Da so obveznosti prve tožene stranke kot leasingojemalca ostale neporavnane v obsegu, ki leasingodajalca upravičuje do enostranskega odstopa od pogodbe o leasingu, niti ni pritožbeno sporno, saj toženi stranki prvostopenjskih zaključkov o tem, podkrepljenih s pripravljalno vlogo toženih strank v postopku I Pg 157/2013 z dne 11. 11. 2013 (priloga A20), med pravnimi strankami v drugi zadevi v teku pred sodiščem prve stopnje, kjer toženi stranki to dejstvo priznavata, ne prerekata. Obravnavati je zato potrebno zgolj vprašanje, ali je tožeča stranka, preden je s pisno izjavo z dne 22. 1. 2013 - Odstopom od pogodbe o finančnem leasingu št. 3213126631 v prilogi A14(5) odstopila od pogodbe o leasingu, prvo toženo stranko kot leasingojemalca skladno s točko c) 26. člena te pogodbe trikrat opomnila, da poravna zapadle obveznosti po sporni leasing pogodbi. Pregled zadeve pa pokaže, da je na to vprašanje potrebno odgovoriti pritrdilno.

8. Drži, da je trditveno in dokazno breme o tem, da so izpolnjene predpostavke za enostranski odstop leasingodajalca ob pogodbe o leasingu skladno z določili 26. člena te pogodbe na strani tožeče stranke (212. člen ZPP), vendar pritožba zmotno vztraja v prepričanju, da tožeča stranka tega procesnega bremena ni zmogla, kar bi ob uporabi pravila o dokaznem bremenu (215. člena ZPP) narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je sodišču namreč kot dokaz predložila opomine prvi toženi stranki z dne 23. 3. 2010 (1. opomin - priloga A21), z dne 4. 5. 2010 (2. opomin - priloga A22) ter z dne 25. 5. 2010 (3. opomin kot opomin pred tožbo oziroma odstopom od pogodbe - priloga A23), s katerimi jo je pozvala k plačilu zapadlih obveznosti po sporni pogodbi. Iz glave opominov izhaja, da so bili ti opomini prvi toženi stranki poslani na naslov T. 16, L., ki je kot naslov leasingojemalca naveden tudi v pogodbi o leasingu, sklenjeni 11. 7. 2007. Prva tožena stranka je zaslišana kot pravdna stranka sicer izpovedala, da na tem naslovu že od leta 2001 ne biva več, po sklenitvi pogodbe o leasingu pa je prebivališče uradno prijavila naslovu D. 18a, M., to je na naslovu, kjer se nahaja nepremičnina - predmet leasinga, kjer prebiva skupaj z drugo toženo stranko in tremi otroci, vendar je z ozirom na določbo tretjega odstavka 14. člena splošnih pogojev, z ozirom, da je prva tožena stranka izpovedala, da ne ve, če je tožečo stranko obvestila o spremembi bivališča, potrebno šteti, da so bili zgoraj navedeni opomini prvi toženi stranki kot leasingojemalcu pravilno vročeni. Skladno z zgoraj citiranim določilom splošnih pogojev mora leasingojemalec namreč takoj pisno obvestiti leasingodajalca o spremembi svojega naslova. Dokler leasingodajalec ne dobi takšnega obvestila, pa pošilja izjave pravnoveljavno na zadnji poznani leasingojemalčev naslov, kar je tožeča stranka s posredovanjem opominov za plačilo zapadlih obveznosti na v pogodbi o leasingu naveden leasingojemalčev naslov tudi storila. V kolikor pa je prva tožena stranka že ob sklenitvi pogodbe o leasingu v letu 2007 kot naslov svojega bivališča navedla naslov, kjer izhajajoč iz njene izpovedbe ne biva že od leta 2001, pa je takšna okoliščina, ki je tudi ne pojasni, na njeni strani. Na zaključek, da je tožeča stranka kot leasingodajalka z odstopno izjavo z dne 22. 1. 2013, ki je bila toženima strankama nesporno vročena dne 27. 2. 2013, kakor podrobneje pojasnjeno že zgoraj, pravno veljavno odstopila od pogodbe o leasingu, zato ne more imeti nikakršnega vpliva.

9. Zgornja pravna konkluzija pa je še dodatno podkrepljena ob dejstvu, da prva tožena stranka tožeči stranki kljub pozivom (3. opomin z dne 12. 10. 2011 v prilogi A24) ni predložila police požarnega zavarovanja predmeta leasinga. Da je bila skladno z določilom 1. točke tretjega odstavka 20. člena pogodbe o leasingu obveznost zavarovanja sporne nepremične za tak rizik na strani leasingojemalca, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala. Z ozirom, da je potrebno izhajati iz prepričanja, da prva tožena stranke leasingodajalcu kopije zavarovalne police, kakor sicer zahteva že zgoraj citirano pogodbeno določilo, ni izročila, saj trditev o nasprotnem tožena stranka niti ni postavila (drugi odstavek 214. člena ZPP),(6) pa je potrebno zaključiti, da je tožeča stranka od pogodbe o leasingu veljavno odstopila že izhajajoč točke d) 26. člena te pogodbe. Skladno s to določbo ima leasingodajalec pravico z enostransko pisno izjavo odstopiti od pogodbe tudi v primeru, če leasingojemalec prekrši katero koli svojo zavezo po pogodbi o leasingu in s kršitvijo ne preneha ter ne vzpostavi pravilnega stanja niti po leasingodajalčevem opominu na prenehanje kršitve, tak dejanski stan pa je po pravkar obrazloženem ugotoviti tudi v obravnavanem primeru. Pri tem pa ni odveč dodati, da pritožba prvostopenjskih zaključkov v tej smeri niti ne prereka.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka se v predmetni pritožbi sicer zavzema za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vendar, ker teh dejansko ni priglasila, sodišče druge stopnje za odločanje o stroškovnem zahtevku ni imelo podlage. Skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP pa je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo, z ozirom, da ta ni v bistvenem prispeval k rešitvi predmetne zadeve, tožeča stranka krije sama.

Op. št. (1) : Tretji odstavek 1019. člena OZ: »Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo).« Op. št. (2) : S poroštvom se porok upniku zaveže, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost (glavnega) dolžnika, če ta tega ne bo storil, torej se zaveže izpolniti tujo obveznost. OZ v 1016. členu določa, kakšna mora oziroma sme biti obveznost glavnega dolžnika, za katero se daje poroštvo. Izrecno pa ne pojasnjuje, ali mora biti porokova obveznost istovrstna kot obveznost glavnega dolžnika, saj v 1017. členu določa le omejitve glede obsega porokove obveznosti. Vprašanje ni aktualno pri denarnih obveznostih. Kadar pa je obveznost glavnega dolžnika nedenarna, kakor tudi v obravnavanem primeru, je vprašanje, ali jo dejansko lahko izpolni tudi porok (na primer izvedba storitve ali dobava individualno določene stvari). Čeprav se porok po definiciji zaveže, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost, pa ni ovire da se s poroštveno pogodbo zaveže za nadomestno izpolnitev, na primer za izpolnitev v denarju, o čemer je sklepati tudi glede na vsebino poroštvene zaveze druge tožene stranke. Za primere, ko obveznost glavnega dolžnika ni denarna, porokova obveznost pa je denarna, je zato potrebno izhajati iz prepričanja, da v takšnem primeru porok jamči za povrnitev škode, ki jo utrpi upnik, ker dolžnik ne izpolni svoje obveznosti. To se sicer lahko dogovori s poroštveno pogodbo ali pa vnaprej določi znesek, ki ga je porok dolžan plačati kot nadomestno izpolnitev. Če pa se daje poroštvo za obveznost glavnega dolžnika in je očitno, da obveznost poroka ni istovrstna z dolžnikovo obveznostjo, poroštvena pogodba pa ne določa višine denarne obveznosti poroka, je smiselna razlaga, da je namen poroštva jamčiti za povrnitev škode. Tudi v praksi se s poroštvom utrjujejo denarne obveznosti (tako V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1029 in 1030).

Op. št. (3) : Drugi odstavek 92. člena SPZ: »Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca.« Op. št. (4) : Ko sodišče odloča o dajatvenem (ali oblikovalnem) zahtevku, mora najprej razčistiti, ali obstaja pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari (predhodno vprašanje). O tem sodišče odloči le v obrazložitvi sodbe, brez učinka pravnomočnosti. V kolikor je interes strank, da se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le z učinkom v konkretni pravdi, temveč z učinkom pravnomočnosti, kar pravdni stranki zavezuje tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja, lahko tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 181. člena ZPP uveljavlja t.i. vmesni ugotovitveni zahtevek (tožena stranka pa isti učinek doseže z vložitvijo nasprotne tožbe), na podlagi katerega se o prejudicialnem pravnem razmerju odloči v izreku sodbe z učinki pravnomočnosti. Vmesni ugotovitveni zahtevek lahko (čeprav se lahko postavi še tudi naknadno, v teku pravde) tožeča stranka, kakor tudi v obravnavanem primeru, uveljavlja že obenem s tožbo, procesno predpostavko pravnega interesa pa nadomešča pogoj prejudicialnosti, zato ga tožeči stranki ni potrebno posebej izkazovati (tako A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 159 in 160).

Op. št. (5) : Ta je bila obema toženima strankama oziroma drugi toženi stranki kot Obvestilo poroku o odstopu od pogodbe (priloga A16) dne 27. 2. 2013 po pooblaščencu tožeče stranke V. K. vročena na naslovu D.18a, M., kakor izhaja iz pripetih povratnic v prilogah A14 in A16, prav tako pa iz poročila že imenovanega pooblaščenca tožeče stranke (priloga A12), ki je navedena pisanja toženima strankama osebno vročil, česar pritožba ne prereka.

Op. št. (6) : Drugi odstavek 214. člena ZPP: »Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.«