Jedro

O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Vselej se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje in dopolnilna sodba v celoti razveljavita in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba za stanovanje št. 5 v prvem nadstropju stanovanjske hiše P. ... v C., z dne 6.3.1997 nična, z dopolnilno sodbo pa še naložilo toženi stranki, da vrne tožeči stranki v last to stanovanje, toženi stranki je tudi naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita več kršitev. Po mnenju pritožnice je podana absolutno bistvena kršitev, saj je sodišče obravnavalo več zahtevkov, odločilo pa le o enem izmed njih, pa še ta odločitev ni identična zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče je z izrekom oblikovalo svoj zahtevek in prisojeni zahtevek ni enak tistemu, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v tožbi. Zato je sodišče odločalo v nasprotju z II. odst. 310. čl. ZPP. Sicer pa sodišče tožbe tudi ni v celoti in popolno rešilo, ker ob preostalih zahtevkih ni sprejelo nobene odločitve. Sodišče pa je ravnalo tudi napačno, ker ni določilo vrednosti spornega predmeta in tudi ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tej zadevi. Po razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje s katero se je ta izrekel za nepristojno in določilo nižjo vrednost spornega predmeta bi moralo sodišče ponovno odločati o vrednosti, vendar tega ni storilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pred zaključkom glavne obravnave pa je prišlo tudi do okoliščine, da je tožnica umrla, zato ne more biti več pravdna stranka in bi sodišče moralo prekiniti postopek in pozvati dediče, da prevzamejo postopek. Sodišče okoliščine, da je tožnica tekom pravdnega postopka umrla, ni upoštevalo, kar prav tako pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o ničnosti pravnega posla. Zmotno je uporabilo določbo 141. čl. ter določbi čl. 105 in 107 ZOR, ki jih sploh ni uporabilo, pa čeprav bi jih moralo. V odgovoru na tožbo se je sklicevala na določili zgoraj omenjenih členov. Glede spornih okoliščin je sodišče ugotovilo, da predstavlja sporna pogodbo prodajno pogodbo kot je tudi sicer naslovljena, da so bile o vprašanju sposobnosti tožnice v kritičnem času, torej ob sklenitvi pravnega posla v celoti podane, da se je tožnica zavedala in pomena in posledic svojega ravnanja in znala ugotoviti pravni interes, vendar pa je kljub tem odločitvam štelo, da je pogodba nična, pri tem pa prišlo v nasprotje s temi predhodnimi ugotovitvami. Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, določbe, ki urejajo oderuško pogodbo je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, obstajajo pa tudi nasprotja. Proti spisne in ne točne so navedbe v sodbi, da je namreč dvomljivo, da se je tožnica pri svoji starosti 84 let ob sklenitvi sporne pogodbe ob tem, da je celo življenje opravljala enostavna fizična dela in ni imela nobenega vrednejšega premoženja, niti denarja za odkup malega stanovanja, zavedala simbolične cene stanovanja ob nakupu. Sodišče ni imelo argumenta za zaključek, da je bolj gotovo, da je bila ob sklenitvi sporne pogodbe neizkušena, pri tem pa je celo gradilo na izpovedi toženca, kar predstavlja manipulacijo z njegovo izpovedbo. Toženec je ves čas nasprotoval zahtevku in povedal, da mu je tožnica sama ponudila v nakup stanovanje pod pogoji, katere sta skupaj dogovorila. Tudi ni res, da bi toženec ob nakupu stanovanja izkoristil kakršnokoli stisko ali neizkušenost tožnice in za takšne zaključke ni dokazov. Sicer pa so ti zaključki tudi v nasprotju s tem, kar je sodišče samo navedlo na začetku sodbe. Sicer pa sodišče tudi ni upoštevalo mnenje izvedenke, ki negira vse razloge, ki jih ZOR v 141. čl. navaja za oderuško pogodbo. Izrecno pa se protivi tudi odločitvi sodišča, ki mu je naložilo plačilo sodnih taks v znesku 67.000,00 SIT zate, ker je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks. Tudi ta odločitev sodišča ni pravilna. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču in odredi, da se glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Tožeči stranki pa naj sodišče naloži tudi povrnitev vseh stroškov skupaj s stroški pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene trditve, da je sodišče odločalo mimo zahtevka in da ni odločalo o vseh zahtevkih, s tem pa prekršilo določbo 310. čl. ZPP in da tožbe ni v celoti rešilo, niso utemeljene. Tožeča stranka je s tožbo postavila dva zahtevka tako, da je naprej zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe, v kolikor pa sodišče temu ne bi ugodilo, pa razveljavitev pogodbe. Tako postavljeni zahtevek je dopolnila s pripravljalnim spisom z datum 15.2.2002, tako da je dodala še zahtevek na vrnitev stanovanja in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Gre za eventualno komulacijo, ko tožnik, v skladu z določbo čl. 182/III ZPP uveljavlja poleg glavnega zahtevka še pomožnega, ki naj mu sodišče ugodi le, če bi se v pravdi izkazalo, da ne obstoji glavni zahtevek. Pogoj za takšno komulacijo je, da sta zahtevka v medsebojni zvezi, kar pa sta, saj gre za podobno dejansko podlago. Kadar sodišče ugodi glavnemu zahtevku, kar je storilo v tem primeru, se mu ni treba ukvarjati z drugim zahtevkom in mu o tem zahtevku ni potrebno odločiti. Zato ne držijo pavšalne pritožbene navedbe, sodišče ni samo oblikovalo zahtevka, odločilo je v mejah postavljenih zahtevkov in tudi ni kršilo določbo 310. čl. ZPP.

Tudi nadaljnji očitki pritožbe, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni ravnalo po sklepu višjega sodišča in ni ponovno odločalo o vrednosti spornega predmeta, niso utemeljeni. Drži sicer, da sodišče prve stopnje potem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje s katerim se je to izreklo za stvarno nepristojno in določilo vrednost spornega predmeta na 484.890,00 SIT, ni ponovno odločalo o vrednosti spornega predmeta in je, kot izhaja iz poteka celotnega spisa štelo, da je vrednost spornega predmeta takšna kot jo je navedla stranka v tožbi, to je 3,288.260,00 SIT. Kljub temu ne gre za absolutno bistveno kršitev niti za relativno, saj kršitev sodišča prve stopnje ni mogla vplivati na pravilnost odločanja glede zahtevka tožeče stranke. S takšno določitvijo vrednosti spornega predmeta stranki ni bila odvzeta niti pravica do revizije niti ni o zahtevku odločalo nepristojno sodišče, saj okrožno sodišče lahko odloči tudi o zahtevku iz pristojnosti okrajnega sodišča. Sodišče prve stopnje tako ni prekršilo določb čl. 39 do 45 ZPP. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožnik pa v pritožbi ni povedal v čem naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče postopek prekiniti, ker je tožnica pred zaključkom glavne obravnave umrla, ni utemeljen. Po I. odst. 1. tč. 205. čl. ZPP se postopek prekine kadar stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. Tožeča stranka ima v pravdi pooblaščenca, zato prekinitev postopka ne bi bila utemeljena, saj se pravdna lahko nadaljuje. Namesto stranke vstopijo na njeno mesto dediči, ki vstopijo v pravice stranke s trenutkom smrti, kar pa ne pomeni, da mora sodišče dediče pozivati na vstop v pravdo, saj se pravda nadaljuje s pooblaščencem. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče pravilno, v skladu z določbo čl. 205 nadaljevalo postopek in glavno obravnavo zaključilo ter izdalo sodbo.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ko sodišču očita, da je nepravilno uporabilo določbo 141. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter zato nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

Po 141. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka razmerja in ki se v skladu z določbo 1060. čl. OZ uporablja, je pogodba oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izbori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Takšna pogodba je nična. II. odst. določa, da se za oderuško pogodbo smiselno uporabljajo določbe tega zakona o posledicah ničnosti in o delni ničnosti pogodbe. O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Vselej se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist. Namera ustvariti premoženjsko korist je vselej na strani ene pogodbene stranke. Namen ustvariti nesorazmerno korist mora biti povezan s posebnimi okoliščinami pri drugi pogodbeni stranki, ki je šibkejša in ranljiva. Kot takšne okoliščine zakon omenja stisko, težko premoženjsko stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Pomembno je, da obstoja zveza med težkim osebnim stanjem in nesorazmerjem. Beseda izkoristi kaže na voljno in zavestno dejanje storilca. Za obstoj oderuštva pa ni pomembno, kakšen je subjektivni odnos prikrajšanje pogodbene stranke. Ta se na oderuštvo namreč lahko sklicuje tudi, če je vedela, da sklepa pogodbo, iz katere izhaja nesorazmerno obremenitev. To je razumljivo, saj je ta pogodbena stranka v težkem osebnem položaju, zaradi katerega se je pripravljena zavezati tudi pod neugodnimi pogoji. To je tisti pravni okvir, na podlagi katerega bi sodišče moralo obrazložiti dejansko stanje in glede na takšno pravno podlago ocenjevati vse dokaze, ki jih je izvedlo.

Pritožnik utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje dokazov, ki jih je izvedlo ni ocenjevalo v skladu s takšno pravno podlago. Po mnenju pritožbenega sodišča je prav gotovo podan objektivni element oderuštva, kar tudi tožena stranka ni zanikala, saj je očitno, da je cena nesorazmerna. Vendar pa bi moralo sodišče predvsem ugotavljati tudi subjektivni element kot je zgoraj navedeno. Ko sodišče obrazlaga v čem vidi element oderuštva je takšna obrazlaga v nasprotju z obrazložitvijo v prvem delu sodbe, ko sodišče obrazlaga, da je bila tožnica v času sklepanja pogodb samostojna, da je sama skrbela za svoje zadeve, bila je urejena in se je zavedala kaj počenja. Tako sodišče ugotavlja tožničino stanje v času sklepanja pogodbe, nato pa, ko obrazlaga oderuštvo zaključuje, da je bila neizkušena in tudi lahkomiselna. Zato gre dejansko za nasprotje v razlogih sodbe, sodišče pa je tudi preuranjeno zaključilo stanje tožnice, ne da bi ocenilo dokaze, ki jih je izvedlo. Sodišče je o tožničinem stanju zaslišalo izvedenko, ki je podala mnenje, v katerem je natančno obrazložila stanje tožnice, vendar sodišče tega dokaza sploh ni ocenilo, na kar pritožnik pravilno opozarja. Zato bo moralo sodišče v ponovljenem postopku oceniti vse dokaze, tudi mnenje izvedenke in na podlagi pravne podlage 141. čl. ponovno zaključiti ali je bilo ravnanje toženca takšno, da izpolnjuje pogoje za to, da lahko zaključi, da gre za oderuško pogodbo.

Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati določbo 107. čl. ZOR in glede na to, da je bila pogodba o prodaji stanovanja izvršena, ničnosti ne bi moglo ugotavljati, niso utemeljena. II. odst. 107. čl. določa, da kadar je bila prepoved manjšega pomena in je pogodba izvršena se ničnost ne more uveljavljati. Sodišče ni zaključilo, da je bila prepoved manjšega pomena in je štelo, da očitno ne gre za takšno prepoved, zato tudi ni bilo dolžno uporabiti II. odst. 107. čl. Pritožnik pa ne pove v čem naj bi sodišče uporabilo določbo 105. čl., ki govori o delni ničnosti.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, dejanskega stanja ni popolno ugotovilo in sodba ni imela razlogov o odločilnih dejstvih, zato je bilo potrebno sodbo, v skladu z določbo čl. 354 ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču v ponovno odločanje. Ker je bilo potrebno razveljaviti odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.