Jedro

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo izven naroka, čeprav za to niso bili podani pogoji po 496. čl. ZPP. Med pravdnima strankama je bilo namreč dejansko stanje sporno, kar je razvidno iz obrazložitve sodbe, v kateri sodišče na podlagi ocene predložene dokumentacije ugotavlja, da med strankama ni obstojalo poslovno razmerje. Ker je sodišče ugotavljalo dejansko stanje (in v tem pogledu izvajalo dokaze), je le-to očitno bilo sporno. Sodišče bi zato moralo odločiti po opravljenem naroku in ne izven njega. Torej je s prekršitvijo načela ustnosti zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po 9. točki 2. odst. 354. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izdani sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, istočasno pa je tožeči stranki naložilo povrnitev 9.150,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka in predlagala, da "se izpodbijana sodba razveljavi in izda novi sklep o izvršbi (za znesek 70.350,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški sodnega postopka)". V pritožbi je navedla, da je propagandne storitve naročila M. d.o.o., ki sicer med drugim opravlja propagandne storitve tudi za C. p.o. Tožeča stranka je v potrditev svojih navedb predlagala opravo poizvedb (o razmerju med C. p.o. in M. d.o.o. Poleg tega je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje priče J.Z., ki je v imenu M. d.o.o. naročil izdelavo propagandnega sporočila za C. p.o. Tožeča stranka pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je prvostopno sodišče izpodbijano sodbo izdalo izven naroka (na podlagi 496. čl. Zakona o pravdnem postopku). Takšno odločbo pa je mogoče izdati le v primeru, ko sodišče (sodnik posameznik ali predsednik senata) po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da dejansko stanje med strankama ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe. V konkretnem sporu je dejansko stanje glede obstoja poslovnega razmerja med tožečo in toženo stranko v zvezi z vtoževano terjatvijo bilo sporno. Zato je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bi bila tožeča in tožena stranka glede vtoževane terjatve v poslovnem razmerju. Torej je sodišče prve stopnje v tem pogledu (ko je vpogledalo predloženo dokumentacijo) izvajalo dokazni postopek.

Dejansko stanje je bilo sporno, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti izven naroka. Ker naroka ni opravilo, je kršilo načelo ustnosti (iz 14. čl. ZPP), s tem pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 9. točki 2. odst. 354. čl. ZPP.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tožeče stranke izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti (na podlagi 1. odst. 369. čl. v zvezi z 2. odst. 365. čl. ZPP) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Da bi sodišče prve stopnje v isti zadevi lahko ponovno sodilo, pa je drugostopno sodišče istočasno rešilo tudi pritožbo tožeče stranke (upnika) zoper sklep Temeljnega sodišča v x., enote v x. z dne 29.10.1992, opr. št. VII - Ig 1676/92-9. Z navedenim sklepom je namreč sodišče prve stopnje po ugovoru tožene stranke (dolžnice) izdani sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, kar je imelo za posledico, da je o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku.

Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik (kasneje v gospodarskem sporu tožeča stranka) in predlagal, da "sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter izda nov sklep o izvršbi (za znesek 70.350,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški sodnega postopka)". V pritožbi je navedel, da je M. d.o.o. propagandne storitve naročila za potrebe C. p.o., za katero sicer te storitve opravlja (poleg storitev, ki jih opravlja za druga podjetja krovnega podjetja M.). Upnik pri tem ni priglasil pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno z 2. odst. 55.a čl. Zakona o izvršilnem postopku po ugovoru (l. št. 10 - 11) dolžnice (kasneje v gospodarskem sporu tožene stranke) izdani sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena. O utemeljenosti pritožbenih navedb in s tem samega tožbenega zahtevka se namreč odloča v temu sklepu sledečemu pravdnemu postopku.

Ker je prvostopno sodišče v tem pogledu pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi procesno pravo (glej 2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 14. čl ZIP), je drugostopno sodišče pritožbo upnika (na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.