Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja škodnega dogodka, torej nastanka poškodbe pri delu. Neutemeljena je pritožbena graja, da je objektivni dokaz, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu, njegova poškodba ramenskega sklepa. Slednja dokazuje le objektivno dejstvo tožnikove poškodbe kot take, nikakor pa tudi, da se je ta pripetila na delovnem mestu, v okviru tožnikovega opravljanja dela pri tožencu.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec tožniku v roku 15 dni plačati znesek 21.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.608,57 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
2. Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je po njegovem prepričanju napačno presodilo izvedene dokaze in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Izpostavlja, da je tožnik tujec in zelo slabo govori slovensko (zato je bil na obravnavi prisoten sodni tolmač), posledično se slabše sporazumeva, kar je vplivalo na vse ostale pravice, ki jih je uveljavljal. Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, objektivni dokaz za to je njegova poškodba ramenskega sklepa, predvsem pa izpovedba njegovega osebnega zdravnika dr. A. A., ki je izpovedal po resnici, saj v nasprotju z ostalimi pričami nima nobenega interesa za navajanje neresničnih dejstev. Poleg tega je lahko kot zdravnik na podlagi izkušenj potrdil, da je bil tožnik poškodovan nekje v mesecu septembru, torej isti dan oz. nekaj dni pred pregledom. Pomembna je celotna izpovedba zdravnika dr. A. A., ki je pojasnil, da je na lastno odgovornost spremenil razlog bolniškega staleža, ker ni prejel prijave poškodbe pri delu od delodajalca. Tožnik priznava, da je v samih tožbenih navedbah prišlo do napake, tudi zaradi napačno povzetih dejstev s strani tožnikovega pooblaščenca, vendar pa je tožnik napačne trditve popravil oz. vse razložil zaslišan na sodišču, ko je bil prisoten sodni tolmač. Izpostavlja, da bi bilo potrebno natančno pregledati izjave prič. Le-te, poleg osebnega zdravnika še B. B., C. C. in D. D. potrjujejo, da je tožnik povedal, da naj bi se poškodoval, čeprav sicer uradno navajajo, da ne vejo, kje je poškodba nastala, da ne vejo njenega vzroka, da niso bili očividci, zagotovo pa jim je tožnik povedal, da je padel "s skele", torej z zidarskega odra, česar si očitno tožnik ni kar izmislil. Še bolj pomembno pa je, da so glede tega padca in poškodbe priče seznanile njihovega delodajalca, torej toženca, ki pa se s tožnikovo poškodbo ni kaj dosti ukvarjal. Sprenevedanje toženca se kaže v njegovi izpovedbi, da mu ni znano, da naj bi bil tožnik v bolniškem staležu oz. je to kasneje izvedel, ni pa spraševal, zakaj je v bolniškem staležu najprej dva tedna, niti potem, ko je bil v letu 2020 več kot pol leta odsoten zaradi bolniškega staleža. Le delodajalec toženca je trdil, da je tožnik povedal, da se je poškodoval v prometni nesreči v Bosni, vse ostale priče pa, da je padel z zidarskega odra. Želja toženca, da se dogodek čimbolj zataji, izhaja iz materialnih posledic, če se ugotovi poškodba pri delu, medtem ko tožnik nima drugega interesa, kot da se v njegovi zadevi pravilno in pravično razsodi. Tožnik izpostavlja, da bo za utemeljitev tožbe moralo sodišče ugotavljati natančen vzrok za padec tožnika ter odgovornost za postavljanje gradbenega odra, sodišče pa je v izpodbijani sodbi zaradi nedosledne obravnave vseh izvedenih dokazov bistveno preuranjeno odločilo in zmotno zaključilo, da naj bi si tožnik izmislil samo delovno poškodbo oz. poškodbo kot tako. Po prepričanju tožnika bi moralo biti sodišče v obravnavani zadevi bolj razumevajoče in bolj natančno presoditi vse izvedene dokaze. Na tej podlagi bi moralo ugotoviti, da tožnik govori resnico, da je bil poškodovan na delovnem mestu, vzroke in odgovornost za njegovo poškodbo pa bo treba še ugotavljati. Prvostopna odločitev je glede na do sedaj izvedeni dokazni postopek po prepričanju tožnika napačna in glede zavrnitve tožbenega zahtevka močno preuranjena. Tožnik smiselno predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
3. V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe, ki je povsem pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo.
6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka, ki naj bi ga utrpel v času zaposlitve pri tožencu na delovnem mestu zidarski delavec, ko se je na zidarskem odru ena deska izmaknila, tožnik pa je padel z višine 1,2 metra na levo stran telesa. Tožnik je v tožbi podane navedbe glede časa škodnega dogodka (22. 8. 2019) tekom postopka popravil z navedbo, da naj bi do poškodbe prišlo v mesecu septembru, enkrat v obdobju med 20. in 27. 9. 2019, pri čemer točnega datuma ni poznal. Med strankama je bil sporen sam nastanek škodnega dogodka, saj je toženec prerekal, da bi se tožnik poškodoval v času opravljanja dela pri njem, ker tožnik o tem ni obvestil nikogar pri tožencu, o poškodbi ni obvestil niti inšpektorat za delo niti svojega osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da se je poškodoval pri opravljanju dela pri tožencu, zato odškodninska odgovornost toženca ni podana.
7. Tožnik je tako od toženca kot svojega takratnega delodajalca zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel v posledici poškodbe pri opravljanju dela pri tožencu. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (18. točka obrazložitve) pravilno navedlo materialnopravno podlago, relevantno za odločitev v obravnavani zadevi. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora po določbi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1) povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ), in sicer v določbah 131. člena, ki ureja dve podlagi odškodninske odgovornosti, krivdno in objektivno, predpostavke katerih so urejene v nadaljnjih določbah OZ. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno povzelo predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med takim ravnanjem in nastalo škodo (kar vse je dolžan dokazati oškodovanec, v konkretnem primeru tožnik) ter krivda povzročitelja škode (za slednjo v skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ velja obrnjeno dokazno breme, saj se krivda predpostavlja, povzročitelj pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde). Pri objektivni odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ) pa krivda ni predpostavka te odgovornosti, zato se odgovorna oseba ne more razbremeniti odgovornosti s tem, da dokaže, da ni kriva, temveč mora dokazati, da je vzrok za škodo dogodek oz. ravnanje, ki je zunaj njene sfere. Po posebnem pravilu, določenem v 149. členu OZ, velja domneva, da je nevarna stvar oz. nevarna dejavnost vzrok za škodo, ki je nastala v zvezi s to nevarno stvarjo ali dejavnostjo. Oškodovanec mora zato dokazati samo, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, odgovorna oseba pa mora, če se želi razbremeniti odgovornosti, izpodbiti domnevo vzročne zveze, torej dokazati, da nevarna stvar oz. nevarna dejavnost ni vzrok za nastalo škodo (da škoda ne izvira iz te stvari oz. te dejavnosti).
8. V okviru trditev strank in podanih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje izpeljalo dokazni postopek in po opravljeni dokazni oceni na podlagi rezultatov dokazovanja (8. člen ZPP) tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja škodnega dogodka, torej nastanka poškodbe pri delu. Neutemeljena je pritožbena graja, da je objektivni dokaz, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu, njegova poškodba ramenskega sklepa. Slednja dokazuje le objektivno dejstvo tožnikove poškodbe kot take, nikakor pa tudi, da se je ta pripetila na delovnem mestu, v okviru tožnikovega opravljanja dela pri tožencu. Slednjega ne potrjuje niti izpovedba zaslišane priče dr. A. A., tožnikovega osebnega zdravnika, iz izpovedbe katerega je sodišče prve stopnje pravilno povzelo zgolj, da je tožnik 30. 9. 2019 ob prvem obisku pri osebnem zdravniku zaradi poškodbe leve rame in vratne hrbtenice objektivno imel fizične težave, zato je zdravnik domneval, da je do poškodbe (zaradi padca z odra na gradbišču, kot mu je povedal tožnik) prišlo pred kratkim. Tožnik pravilno izpostavlja, da je pomembna celotna izpovedba osebnega zdravnika, ki pa je tudi sodišče prve stopnje ni spregledalo in je tako na drugem mestu pravilno pojasnilo njegovo priznanje, da je bilo spreminjanje razlogov za bolniški stalež njegova napaka, saj je od samega začetka šlo za poškodbo izven dela (ker s strani delodajalca ni dobil potrjenih poškodbenih pol).
9. Niti "natančen pregled izjav zaslišanih prič", za katerega se v svoji pritožbi zavzema tožnik, ne potrjuje nastanka škodnega dogodka - poškodbe pri opravljanju dela tožnika pri tožencu. Nobena od v pritožbi izpostavljenih prič (B. B., C. C. in D. D.) v svoji izpovedbi niso potrdile, da bi nastanek škodnega dogodka videle, temveč zgolj, da jim je tožnik povedal, da naj bi padel (priči B. B. in D. D.) oz. da so slišale govorice po firmi, da naj bi se tožnik pri opravljanju dela poškodoval (priča C. C.). Sodišče prve stopnje je relevantne dele izpovedb teh prič pravilno povzelo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar tudi ob upoštevanju le-teh pravilno zaključilo, da tožnik nastanka škodnega dogodka ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbo tožnika, ki je bila edini neposredni dokaz, da naj bi se tožnik poškodoval pri opravljanju dela pri tožencu, pravilno ocenilo kot neverodostojno tudi upoštevaje celotno procesno aktivnost tožnika tekom postopka na prvi stopnji, ko je spreminjal svoje navedbe glede časa in kraja nesreče pri delu. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve tudi natančno nanizalo nedosledne in spreminjajoče se navedbe tožnika glede časa nesreče pri delu (ta naj bi se glede na navedbe v tožbi zgodila 22. 8. 2019, po navedbah v prvi pripravljalni vlogi v obdobju med 20. in 27. 9. 2019), po njegovi izpovedbi, ko je bil zaslišan kot stranka, pa 27. 9. 2019 ali en dan prej. Sodišče tudi pravilno ni spregledalo neskladij med izpovedbo tožnika in vsebino ambulantnih izvidov. V ambulantnem izvidu kirurške ambulante Splošne bolnišnice E. z dne 14. 10. 2019 (priloga A5) je navedeno, da naj bi do poškodbe ramena prišlo pred tremi meseci (kar bi pomenilo nekje sredi meseca julija 2019), iz izvida fiziatrične ambulante z dne 31. 12. 2019 (priloga A5) pa izhaja, da naj bi do poškodbe prišlo letos poleti, torej poleti 2019. Povsem utemeljeno in izkustveno logično sprejemljivo je pojasnilo sodišča prve stopnje, da navedbe o nastanku poškodbe (in torej tudi o času le-te) v zdravstveni dokumentaciji predstavljajo anamnezo, torej tisto, kar je zdravniku povedal tožnik, zaradi česar so bile opisane nedoslednosti glede časa nastanka poškodbe v izvidih štete v škodo tožniku v smislu potrditve njegove neverodostojnosti. Podobno velja glede kraja nastanka poškodbe, saj je tožnik edini izpovedal, da naj bi do poškodbe prišlo v kraju F., za razliko od prič B. B. in D. D., po izpovedbi katerih je tožnik povedal, da je padel v kraju G. 10. V zvezi s tožnikovo pritožbeno grajo, v okviru katere le-ta izpostavlja nedoslednosti in sprenevedanja v izpovedbi toženca ter njegovo evidentno željo, da se škodni dogodek čimbolj zataji, je dodati, da sicer iz izpovedbe toženca res izhaja, da mu nihče ni povedal, da naj bi tožnik padel z delovnega odra, medtem ko je iz izpovedbe ene priče (D. D.) razbrati, da naj bi to delodajalcu povedal. Vendar pa izpostavljeno neskladje za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pravno relevantno. Sodišče prve stopnje namreč svojega zaključka ni oprlo na izpovedbo toženca, temveč je na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, v grobem povzetega zgoraj, po vsem pojasnjenem povsem utemeljeno zaključilo, da tožnik že bremena dokaza samega nastanka škodnega dogodka v času opravljanja dela pri tožencu ni zmogel. Ob tem je le dodati, da interes za izid postopka ni bil le na tožencu, kot v pritožbi zmotno izpostavlja tožnik. Tudi slednji ima namreč po naravi stvari povsem primerljiv materialni interes za izid postopka, le da je ta diametralno nasproten temu, ki žene toženca.
11. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo biti sodišče v obravnavani zadevi bolj razumevajoče glede na status tožnika kot tujega delavca, ki zelo slabo govori slovensko. Tožnik je bil v tem postopku deležen vseh pravic in procesnih privilegijev, ki jih ZPP v postopku zagotavlja strankam, ki ne razumejo jezika, v katerem teče postopek (predvsem 102. člen ZPP), zagotovljeno mu je bilo ustno prevajanje njegove izpovedbe na naroku, kot v pritožbi pravilno ugotavlja tudi tožnik sam. Procesne ugodnosti, ki jih je deležna stranka, če postopek ne teče v njenem jeziku, pa ne morejo iti tako daleč, da bi sodišče tudi vse njene navedbe in procesna razpolaganja dojemalo skozi prizmo strankinega nerazumevanja jezika in posledično nasprotja ter nekonsistentnosti v njenih navedbah in z njene strani predlaganih dokazih presojalo manj strogo, bolj dobrohotno v smislu "izgubljenega v prevodu". Za odpravo morebitnih jezikovnih ovir v komunikaciji s tožnikovim pooblaščencem bi moral poskrbeti slednji, saj ga je z namenom pravne pomoči in varstva pravic stranke le-ta tudi najela (oz. ji je bil v konkretnem primeru dodeljen v okviru brezplačne pravne pomoči).
12. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega nastanka škodnega dogodka (poškodbe pri delu pri tožencu), je pravilen nadaljnji sklep, da odškodninska odgovornost toženca ni podana, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje posledično ni bilo treba ugotavljati natančnega vzroka za zatrjevani padec tožnika niti morebitne odgovornosti za postavljanje gradbenega odra. Sicer pa bi v primeru, če bi tožnik uspel dokazati nastanek poškodbe pri delu, konkretne navedbe v tej smeri moral v utemeljitev tožbe podati že tožnik, ne pa jih šele ugotavljati sodišče, kot se zmotno zavzema pritožba.
13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona). Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato teh stroškov sodišče druge stopnje tožencu glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni priznalo in jih krije le-ta sam.