Jedro

Ker sme policija v skladu z določbama 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP uporabiti metode kriminalistično-tehnične narave, s katerimi ne posega v ustavne pravice domnevnega storilca kaznivega dejanja in za katere v ostalih določbah ZKP in drugih predpisih (Zakon o policiji) niso predpisani posebni pogoji in načini njihove uporabe in izvajanja, je ukrep nastavitve pasti za domače tatove, z izvajanjem katerega ni bilo poseženo v obsojenčevo pravico do zasebnosti, dovoljen.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 70.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11.9.2000 je bil obs. S.R. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 5. v zvezi s 1. odstavkom 150. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določeni kazen osem mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let. Po določbah 62. in 67. člena KZ mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica poštarja ali poštnega delavca, ki samostojno razpolaga s pisemskimi pošiljkami, v trajanju dveh let. Izrečeno je bilo, da bo pogojna obsodba preklicana, če obsojenec prekrši prepoved opravljanja poklica v okviru izrečenega varnostnega ukrepa (3. odstavek 67. člena KZ). Po določbi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, odločeno pa je bilo, da je dolžan plačati 45.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8.1.2003 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 60.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik V.S.K. iz K., je dne 26.3.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje "enemu od sodišč v Kopru".

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da spada dokaz z nastavitvijo pasti za hišne tatove med nedovoljene dokaze in da bi po 49. členu Zakona o policiji moralo biti izdano dovoljenje generalnega direktorja policije. Ni mogoče pritrditi, da gre pri navedeni pasti za uporabo takega ukrepa, da bi bilo zanj potrebno dovoljenje za njegovo opravo. Prav tako ni prišlo do nobene kršitve ustavno zagotovljenih svoboščin. Deloma zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko analizira izpovedbe posameznih zaslišanih prič. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni natančnih navedb o odločilnih dejstvih in dokazih, ki so narekovali izdajo obsodilne sodbe, vložnik zahteve dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, čeprav se sklicuje na kršitve določb 6. in 7. točke 364. člena ZKP. Toda iz obrazložitve, ki sledi tej trditvi, izhaja, da v bistvu ne soglaša z odločitvijo, s katero je sodišče zavrnilo zagovornikov predlog za izločitev vseh uradnih zaznamkov v spisu, odločbe disciplinskega senata Pošte Slovenije na listovnih št. 43 do 45, strokovnega mnenja na listovnih št. 18 in 19 ter drugih listin, za katere sodišče oceni, da jih po ZKP v tem postopku ne bi smelo uporabljati in nanje opreti sodbe. Zagovornik v zahtevi ocenjuje, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZKP predvsem zato, ker ni izločilo iz kazenskega spisa navedenega uradnega zaznamka in strokovnega mnenja in ker je na ta dokaza oprlo sodbo.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 11.9.2000 v dokazne namene prebralo uradni zaznamek o nastavitvi pasti z dne 5.8.1999. Istočasno je s sklepom zavrnilo zagovornikov predlog za izločitev te in ostalih listin in sklep obrazložilo. V sodbi sodišča prve stopnje je prav tako navedlo razloge, zaradi katerih je zavrnilo predlog za izločitev listinskih dokazov. Pri tem je zavzelo stališče, da ne gre za prepovedane dokaze, ki bi jih bilo treba izločiti iz kazenskega spisa v skladu z določbami ZKP in tudi ne za dokaze, pridobljene s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodilo navedbe pritožbe, ki jo je zagovornik vložil zoper prvostopno sodbo in se opredelilo do njenih navedb. Zato, in ker pravnomočna sodba vsebuje oceno izvedenih dokazov, ni mogoče sprejeti očitka zahteve, da nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Po povedanem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče pritrditi, da je s pravnomočno sodbo bistveno kršena določba 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obe sodišči sta pravilno presodili, da izvedeni in po vložniku zahteve navedeni dokazi, niso pridobljeni niti v nasprotju z določbami ZKP niti s kršitvijo obsojenčevih z ustavo zajamčenih pravic in svoboščin.

Po določbi 1. odstavka 148. člena ZKP mora policija, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. V 2. odstavku istega člena so navedeni ukrepi, ki jih lahko uporabi policija pri izvrševanju navedenih nalog. V skladu s temi določbami sme policija uporabiti metode kriminalistično-tehnične narave, s katerimi ne posega v ustavne pravice domnevnega storilca kaznivega dejanja in za katere v ostalih določbah ZKP in drugih predpisih (Zakon o policiji) niso predpisani posebni pogoji in načini njihove uporabe in izvajanja.

Urad kriminalistične službe Policijske uprave K. se je zaradi suma, da obsojenec odpira pisemske pošiljke na območju, na katerem je raznašal pošto, odločil za nastavitev pasti za domače tatove. Način izvedbe tega ukrepa je razviden iz uradnega zaznamka navedenega urada (listovna št. 16), njegovi rezultati pa iz navedb v kazenski ovadbi (listovna št. 9), ki so potrjeni s strokovnim mnenjem uprave kriminalistične službe, centra za kriminalistično tehnične preiskave (listovni št. 18 in 19). Izvajanje tega kriminalistično-tehničnega opravila ni bilo takšno, da bi z njim bilo poseženo v pravico do obsojenčeve zasebnosti. Zato je razumljivo, da tudi določbe 49. člena Zakona o policiji in prav tako določbe 150. in 151. člena ZKP tega ukrepa ne uvrščajo med posebne operativne metode in sredstva, ki zahtevajo odobritev generalnega direktorja policije ali državnega tožilca oziroma izdajo odredbe preiskovalnega sodnika. Sicer pa obširna izvajanja vložnika zahteve, ki se sklicuje na kršitev določb 49. člena Zakona o policiji, ne pojasnijo, na kakšen način naj bi bil storjen nedovoljen poseg v obsojenčevo zasebnost. V položaju, ko je bil obsojenec kot raznašalec pošte osumljen kršitve tajnosti pisem in je policija v skladu z določbami 148. člena ZKP z dovoljenimi sredstvi odkrila njegovo kaznivo dejavnost, zahteva neutemeljeno opozarja na določbe 37. člena ustave, ki zagotavljajo varstvo tajnosti pisem in drugih občil ter jih za ta primer napačno razlaga. Glede na navedeno ne gre za dokaze, ki so bili pridobljeni na neustaven in nezakonit način. Zaradi tega je sodišče nanje smelo opreti sodbo in zato tudi ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 3. odstavka 340. člena ZKP, ki je veljala v času sojenja pred nižjimi sodišči, je bila dovoljena pritožba zoper sklep o izločitvi zapisnikov in obvestil (83. člen ZKP), ne pa tudi zoper odločitev, s katero sodišče zavrne predlog stranke za izločitev. Šele novela ZKP (Uradni list RS, št. 56 z dne 13.6.2003) v 4. odstavku 340. člena določa, da sodišče izda tudi poseben sklep, s katerim zavrne predlog stranke za izločitev in ki ga je mogoče izpodbijati s pritožbo (1. odstavek 399. člena ZKP). Ker je sodišče postopalo v skladu s procesnimi določbami, ki so veljale v času sojenja, kršitev določb 3. odstavka 340. člena že v osnovi ni podana. To velja tudi za trditev zahteve, da je postopanje sodišča bilo v nasprotju z določbami 4. odstavka 276. člena in 5. odstavka 377. člena ZKP. Kot je že obrazloženo, ni bilo zakonske podlage, da se izločijo iz kazenskega spisa dokazi, za katere zagovornik meni, da so pridobljeni na nezakonit način.

Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbo, da sodišče ni pravilno pravno opredelilo obsojenčevega dejanja, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Meni namreč, da je v obravnavanem primeru podano kaznivo dejanje poneverbe in ne kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po 5. v zvezi s 1. odstavkom 150. člena KZ. Po določbi 4. točke 372. člena ZKP je kršitev kazenskega zakona podana, če je kazenski zakon kršen v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Ne glede na to, da je že sodišče druge stopnje povsem pravilno odgovorilo na v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje enako zagovornikovo stališče, je treba poudariti, da je sodišče vselej vezano na dejstva in okoliščine, ki jih vsebuje obtožba. V tej zadevi so konkretna dejstva in okoliščine, navedene v obtožbi in povzete v izrek pravnomočne sodbe, takšne, da je sodišče na njihovi podlagi obsojenčeva dejanja pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po 5. v zvezi s 1. odstavkom 150. člena KZ. Zato vložnik zahteve neutemeljeno uveljavlja navedeno kršitev kazenskega zakona. Enak zaključek velja tudi za njegovo tudi sicer nejasno in s tem vprašljivo razlago glede možnosti, da bi lahko bili podani kaznivi dejanji tatvine in poškodovanja tuje stvari.

V ostalem obsegu zahteva za varstvo zakonitosti z navedbami, s katerimi napada oceno izpovedbe zaslišanih prič in obsojenčevega zagovora ter z opozarjanjem, da sodišče ni zanesljivo ugotovilo števila pisem (2. alinea izreka prvostopne sodbe), ki jih je neopravičeno odprl obsojenec, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče je s pravnomočno kazensko sodbo ugotovilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje v obsegu, ki je razviden iz njenega izreka. Pri ugotavljanju njegove kazenske odgovornosti ni vezano na odločitev, sprejeto v delovnem sporu, ki tudi sicer še ni pravnomočno zaključen. Po določbi 1. odstavka 67. člena KZ sme sodišče storilcu kaznivega dejanja prepovedati med ostalim opravljanje določenega poklica, če je zlorabil svoj poklic za kaznivo dejanje in če utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost. Sodišče je v skladu s sprejeto odločitvijo in navedenim zakonskim pooblastilom izreklo obsojencu varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica in čas njegovega trajanja določilo v okviru v 2. odstavku 67. člena KZ predpisanega roka ter izreklo, da bo pogojna obsodba preklicana, če obsojenec prekrši prepoved opravljanja poklica (3. odstavek 67. člena KZ). Ker je sodišče imelo zakonsko podlago za izrek tega varnostnega ukrepa, graja te odločitve ni utemeljena. Sodišče namreč z odločbo o varnostnem ukrepu ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).