Jedro

Razlog, ki ga je tožnica navedla za pridobitev azila v RS (da jo je v času zakonske zveze pretepal mož in z njo grdo ravnal) ne predstavljajo preganjanja, ki se je kot pravni standard uveljavil v upravno sodni praksi. Pristojne institucije v izvorni državi so prosilki za azil nudile ustrezno zaščito, kar izhaja iz tožničinih izjav v prošnji za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi) 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/06 - sklep VS RS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.7.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora prosilka zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je odločila v t.i. pospešenem postopku in pritrjuje njenemu stališču, da opis preganjanja, kot ga je podala tožnica ob vložitvi prošnje za azil, ne pomeni preganjanja v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil in določila 9.(1)(a) člena v zvezi z določilom 7. člena Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC. Tožnica je ob podaji prošnje za azil izjavila, da je izvorno državo zapustila, ker jo je mož pretepal in z njo grdo ravnal, čeprav se je od moža sodno ločila, pa se še vedno boji, da bi jo ob vrnitvi na Kosovo lahko nadlegoval ali celo ubil. Sodišča prve stopnje sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, da tožnica ni izkazala, da izvorna država ne zagotavlja zaščite pred zatrjevanim nasiljem. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni izkazala, da izvorna država tolerira to vrsto nasilja in ponovi argumente tožene stranke: da tožničina izvorna država omogoča ločitev in je v konkretnem primeru do ločitve tudi prišlo; da je tožnica dobila storitve t.i. varne hiše v času pred ločitvijo, v kateri je bila varna; po tožničinih navedbah po ločitvi oziroma med ločitvenim postopkom ni bila fizično maltretirana. Navaja še razloge, zakaj je odločilo na seji senata in ni opravilo glavne obravnave.

S pritožbo tožnica izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njenem mnenju gre v njenem primeru za preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je že v svoji prošnji za azil navedla, da jo je v izvorni državi pretepal mož in z njo grdo ravnal. Po narodnosti je Albanka in prihaja iz Kosova. V zakonski zvezi, v katero ni stopila prostovoljno, je bila maltretirana s strani moža, tasta in ostalih sorodnikov. Na Kosovu ni varna, saj ima mož povsod poznanstva. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo zaslišanja, ker je ni zaslišalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se njeni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta v obravnavani zadevi pravilno uporabila materialno pravo, ko sta se oprla na določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko namreč pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru ugotovila vse pravnorelevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, na podlagi tožničine prošnje za azil in njenih izjav ob vložitvi prošnje, pravilno ugotovila, da razlog, ki ga je tožnica navedla za pridobitev azila v Republiki Sloveniji (da jo je v času zakonske zveze pretepal mož in z njo grdo ravnal), ne morejo predstavljati preganjanja, ki se je kot pravni standard uveljavil v upravno sodni praksi temveč, da družinske težave oziroma fizično nasilje s strani moža (od katerega pa se je tožnica tudi že sodno razvezala), sodi na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov, ki jih obravnavajo in nadalje ukrepajo za to pristojne institucije v izvorni državi. Le te pa so svojo voljo v obravnavanem primeru zagotovo pokazale in prosilki nudile ustrezno zaščito, kar izhaja iz tožničinih izjav v prošnji za azil. Ker so bili glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača tožničin ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo in jo zaslišati. Postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, je uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem postopku namreč ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. odstavka 1. člena ZAzil, ampak za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Glede na navedeno in ker tožnica v tožbi, in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedla nobenih okoliščin ali dejstev oziroma ni predlagala nobenih drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, niti ni navedla, v čem bi se njeno zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njene izjave v prošnji za azil, je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča tudi utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), kar pa ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06 - odl. US).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.