Jedro

Tožnik je šele 28. 3. 2022 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pred tem omenjene pravice ni uveljavljal. Postopek uveljavljanja pravic se skladno s 178. členom ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca. Torej je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnik začel delati na drugem ustreznem delu. Pri odločanju upravnega organa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času vložitve zahteve in s tem tudi v času odločanja tožene stranke je že veljala novela ZPIZ-2G in organ jo je bil pri odločanju dolžan uporabiti. V noveli ZPIZ-2G namreč ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se 25. člen novele ne uporablja za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo omenjene novele. Razen tega tudi ne gre za to, da bi tožnik že na podlagi zakona pridobil določeno pravico (pravico do nadomestila za invalidnost), temveč je treba priznanje pravice uveljavljati z vlogo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 9. 2022 in prvi odstavek izreka odločbe št. ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 8. 2022 (I. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 10. 2016 dalje, ki se mu izplačuje v znesku 241,43 EUR na mesec od 1. 10. 2021 dalje. Nadalje je odločilo, da tožena stranka nosi stroške postopka v višini 50 % (II. in III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je do izplačila nadomestila za invalidnost upravičen le od 1. 10. 2021 dalje. Res je, da v letu 2016 ni podal vloge oziroma zahteve za izplačilo nadomestila za invalidnost, kakor tudi ni predložil nove pogodbe o zaposlitvi, za katero je sicer tožena stranka podala dopolnilno izvedensko mnenje o ustreznosti novega delovnega mesta. Vlogo za izplačilo nadomestila za invalidnost je podal 28. 3. 2022, s tem da naj se mu nadomestilo izplačuje od 1. 10. 2016 dalje. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka njegovo vlogo oziroma zahtevo za izplačilo nadomestila za invalidnost, ki jo je podal 28. 3. 2022, obravnavati po določbah zakona veljavnega na dan, ko je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, to je v času spremembe njegovega delovnopravnega položaja (1. 10. 2016). Tedaj veljavni zakon glede izplačevanja nadomestila za invalidnost ni določal časovne omejitve. S tem v zvezi se sklicuje na ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Prav tako se sklicuje na z Ustavo RS zagotovljeno splošno prepoved povratne veljave zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku prizna izplačevanje nadomestila za invalidnost od 1. 10. 2016 dalje ter da se toženi stranki v celoti naloži povračilo stroškov postopka. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je tožnikova pritožba neutemeljena. Tožena stranka je namreč o zahtevah upravičencev dolžna odločati ob upoštevanju pravnih podlag, veljavnih v času izdaje odločbe prve stopnje, le izjemoma, če zakon tako določa, pa na podlagi pravne ureditve veljavne v času vložitve zahteve za uveljavitev pravice. Z novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2G)1 je bil dopolnjen 121. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).2 Na novo je bilo določeno časovno obdobje izplačevanja nadomestil iz invalidskega zavarovanja ter določena omejitev izplačevanja za nazaj. Nadomestila iz invalidskega zavarovanja se torej ne morejo izplačati za več kot za šest mesec nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Sprememba delovnopravnega statusa ni pravica ali urejeno pravno razmerje, zato je nerelevantno sklicevanje tožnika na načelo varstvo zaupanja v pravo in prepoved povratne veljave zakonov in drugih predpisov. Določba 121. člena ZPIZ-2 nima učinka za nazaj. Prav tako ne posega v kakšne že pridobljene pravice, niti ne posega v kakšno drugo urejeno pravno razmerje. Tožnik je imel možnost uveljavljati nadomestilo ves čas od leta 2016 dalje, pa tega ni storil. Uveljavljal ga je šele v času, ko je že veljala časovna omejitev izplačila. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo.

6. Glede na pritožbene navedbe je sporna uporaba 25. člena novele ZPIZ-2G v zvezi z odločitvijo, od kdaj dalje se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik s pravnomočno odločbo z dne 14. 9. 2016 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Tožnik je šele 28. 3. 2022 vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Tožena stranka mu je priznala pravico do nadomestila za invalidnost in s tem do izplačevanja tega nadomestila v višini 241,43 EUR na mesec od 1. 10. 2021 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu sklenil 3. 10. 2016 in da delo po tej pogodbi opravlja od 1. 10. 2016 dalje. Skladno s četrto alinejo 85. člena ZPIZ-2 mu je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od prvega dne zaposlitve na drugem delovnem mestu, torej od 1. 10. 2016 dalje. Pri tem je pojasnilo, da je potrebno ločiti, kdaj so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, od pogojev za izplačevanje le-tega. Datuma se namreč glede na zakonske določbe vedno ne prekrivata. Na podlagi 25. člena novele ZPIZ-2G je nato razsodilo, da se tožniku nadomestilo za invalidnost izplačuje od 1. 10. 2021 dalje, torej od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesec nazaj. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. 8. ZPIZ-2 v četrti alineji prvega odstavka 85. člena določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. V 91. členu pa določa, da se za izplačilo nadomestil iz invalidskega zavarovanja, med drugim tudi iz 85. člena ZPIZ-2, smiselno uporabljajo določbe četrtega, petega, šestega in sedmega odstavka 111. člena ZPIZ-2. Podrobneje je izplačevanje nadomestil iz invalidskega zavarovanja urejeno v 121. členu ZPIZ-2. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da se med drugim nadomestilo za invalidnost zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. V tretjem odstavku 124. člena ZPIZ-2 pa je nadalje določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primeru iz četrte alineje prvega odstavka 85. člena tega zakona, od začetka dela na drugem delovnem mestu ali od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, na delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, ali če ta ni dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, z dnem podpisa nove pogodbe o zaposlitvi.

9. Z novelo ZPIZ-2G (25. člen) pa je bil v 121. členu ZPIZ-2, za prvim odstavkom, dodan nov drugi odstavek, ki se glasi: "Če delodajalec zavarovancu pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, po pridobitvi pravice ni zagotovil, zagotovil pa jo je pozneje ali se je spremenil delovnopravni položaj delovnega invalida, se nadomestilo iz 80., 84., 85. in 86. člena tega zakona izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesec nazaj."

10. ZPIZ-2, kot je veljal pred uveljavitvijo omenjene novele, je tako omogočal izplačilo nadomestila za invalidnost od začetka dela na drugem delovnem mestu oziroma od dneva nastopa dela na drugem delovnem mestu. Zakonska določba (25. člen novele) pa je izplačilo časovno omejila, kot je bilo že pojasnjeno.

11. Tožnik je šele 28. 3. 2022 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pred tem omenjene pravice ni uveljavljal. Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v drugi zadevi,4 se skladno z 178. členom ZPIZ-2 postopek uveljavljanja pravic začne na zahtevo zavarovanca. Torej je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnik začel delati na drugem ustreznem delu. Pri odločanju upravnega organa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.5 V času vložitve zahteve in s tem tudi v času odločanja tožene stranke je že veljala novela ZPIZ-2G in organ jo je bil pri odločanju dolžan uporabiti. V noveli ZPIZ-2G namreč ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se 25. člen novele ne uporablja za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo omenjene novele. Razen tega tudi ne gre za to, da bi tožnik že na podlagi zakona pridobil določeno pravico (pravico do nadomestila za invalidnost), temveč je, kot je bilo to že pojasnjeno, potrebno priznanje pravice uveljavljati z vlogo. Tudi iz predloga novele6 izhaja, da 26. člen (kasneje 25. člen) določa časovni okvir izplačevanja nadomestil iz invalidskega zavarovanja.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi z ustavo zagotovljenih pravic. Tožnik je imel ves čas možnost, da pri tožencu začne postopek za priznanje pravice in s tem za izplačilo nadomestila za invalidnost. Zakonodajalec pa ima, glede na že zavzeta stališča Ustavnega sodišča RS, široko polje proste presoje, kako bo uredil pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V tem primeru tudi ni prišlo do posega v samo pravico, temveč do časovne omejitve izplačevanja nadomestila. Take omejitve so v ZPIZ-2 že določene, npr. v zvezi z izplačevanjem pokojnin (111. člen ZPIZ-2). V razmerju do drugih zakonskih določb, ki prav tako urejajo izplačevanje nadomestila, pa gre v primeru ZPIZ-2G za kasnejši predpis, ki je izplačevanje nadomestila časovno omejil. 14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 75/2019. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Glej Psp 260/2016 z dne 15. 9. 2016. 5 Glej Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 61. 6 EVA: 2019-2611-0002.