Jedro

Ne drži pritožbeno izvajanje tožencev, da je bilo njunemu trditvenemu bremenu zadoščeno zgolj z nasprotovanjem tožnikovim trditvam. Tožnikov tožbeni zahtevek je reivindikacijski oziroma lastninski, zato bi se mu toženca lahko uspešno uprla le s trditvami, da imata na tem delu nepremičnine močnejšo pravico (od tožnika), ki ju upravičuje do posedovanja te nepremičnine (93. člen SPZ). Vendar takšnih trditev niti nista postavila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik do 1/1 lastnik nepremičnine, ki je v izvedenskem poročilu sodnega izvedenca za geodezijo in je sestavni del sodbe, označena s parcelno št. 430/43, k.o. ... Hkrati je tožencema naložilo, da tožniku izročita omenjeno nepremičnino.

2. Toženca sta zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očitata nerazumljivost obrazložitve v delu, ki se nanaša na utemeljitev pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Sodba P 2990/2002-II je pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice le v obsegu, ki se nanaša na identifikacijo nepremičnine, ne pa tudi na njeno dejansko zamejitev v naravi. Sodba s točno določeno izmero površine identificira nepremičnino, kar pa ne more biti odločilno pri določitvi njene površine v naravi v postopku sodne ureditve meje. Površino parcele je mogoče določiti le z izrecno določitvijo njenih mej. Zgolj okrajno sodišče je pristojno za določanja meja, pri tem pa se mora držati strogih postopkovnih pravil. Identifikacija nepremičnine z določeno površino ne more prejudicirati konkretnega poteka meja. Tožeča stranka bi morala v tem postopku zatrjevati in dokazovati, da je parcela 430/12 dejansko velika 426 m² in da je ta velikost upravičena le v škodo parcele 430/17, ne pa tudi v škodo ostalih sosednjih parcel. Podobno ugotavlja tudi pritožbeno sodišče v razlogih odločbe I Cp 2569/2015. Sodišče je v zadevi P 2290/2002-II izreklo sodbo o pravnem statusu nepremičnine, ne pa tudi o njenem obsegu in njenih lastnostih. Pritožbeno sodišče naj predvsem upošteva, da ne more dopustiti postopanja prvostopenjskega sodišča, ko se to sklicuje na pravnomočnost sodne odločbe, hkrati pa potrjuje njeno neizvršljivost. Izpostavljata še, da tožeča stranka ni dala nikakršne druge pravne podlage za utemeljitev njene močnejše pravice na delu parcele št. 430/12, razen sporne sodne odločbe. Da je omenjena sodba neizvršljiva, je nesporno tudi za tožečo stranko, saj se sicer ne bi posluževala obvoda, kot je predmetni postopek določanja meje. Za uspeh v pravdi bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, na kakšno močnejšo pravico se sklicuje glede spornega dela, ne pa glede celotne parcele. Zatrjevanj v tej smeri pa ni podal. Po drugi strani pa toženi stranki, ob določitvi meje po pravični oceni, ni potrebno zatrjevati in dokazovati ničesar drugega in zadostuje le golo nasprotovanje. Sodišče naj upošteva dejstvo, da prvi toženec ni bil stranka v postopku P 2990/2002-II, lastninsko pravico pa je pridobil na nepremičnini, na kateri ni bilo vpisov o morebitnih sporih lastništva ali prepovedi razpolaganja. Tako zanj ne more biti uveljavljen argument iz omenjene sodbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na pritožbene navedbe je potrebno uvodoma poudariti, da je treba ločevati med sporom o ureditvi oziroma poteku meje in lastninskim sporom o tem, kateremu od sosedov pripada določen del zemljišča. Postopek ureditve meje ni spor o lastništvu kakšnega dela zemljišča, ampak o meji tega dela zemljišča.1 V obravnavanem primeru sta stranki v sporu glede lastništva sporne (mejne) površine.

6. V nepravdnem postopku za ureditev meje N 223/2014 je prvostopenjsko sodišče na predlog tožencev določilo mejo med njuno parcelo št. 430/17 k.o. ... (delni lastnik te nepremičnine je tudi tožnik) in tožnikovo parcelo 430/12 k.o. ..., in sicer tako da je sporni prostor razdelilo po pravični oceni (peti odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti oziroma 4.000 EUR, predstavlja tako določena meja svojevrsten provizorij, ki pa postane s pravnomočno sodno odločbo določena meja, če mejaš v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje ne zahteva njene ureditve v pravdi (78. člen SPZ). V obravnavani zadevi je tožnik zahteval ugotovitev, da je tisti del mejne površine, ki je v nepravdnem postopku za ureditev meje, z njeno določitvijo po pravični oceni, pripadel tožencema oziroma parceli 430/17, v njegovi lasti. V obravnavani zadevi gre torej za spor o lastninski pripadnosti omenjenega mejnega zemljišča s površino 112 m².2 Predmet tožnikovega dokazovanja v tem postopku je torej bil, da je lastnik omenjenega spornega prostora. To je dokazoval in po stališču prvostopenjskega sodišča tudi dokazal s sklepom o dedovanju I D 3295/2010 z dne 9. 3. 2011, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2290/2002-II v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 6925/2006, izvedenskim poročilom oziroma mnenjem sodnega izvedenca geodetske stroke mag. A. A. z dne 17. 3. 2018 in zaslišanjem izvedenca.

7. Tožnik je bil na podlagi omenjenega sklepa o dedovanju v zapuščinski zadevi po pokojnem očetu ..., vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine 430/12 k.o. ... Iz omenjenih sodb izhaja, da je tožnikov oče navedeno nepremičnino pridobil na originaren način, z gradnjo na tujem zemljišču (na zemljišču svoje matere in pravne prednice pravdnih strank) oziroma po prvem odstavku 24. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR). Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bila za potrebe gradnje tožnikovega očeta opravljena posebna odmera parcele tako, da je nastala samostojna parcela 430/12 k.o. ... in da je pridobil lastninsko pravico na celotni parceli.3 Navedena dejanska trditev je povzeta iz omenjene sodbe. Iz ugotovitvenega delu izreka te izhaja, da je stanovanjska hiša, stoječa na parceli 430/12 v izmeri 122 m², z zemljiščem - dvorišče v izmeri 426 m² vpisana v vl. št. 1519 k.o. ..., last tožeče stranke. V dajatvenem delu pa je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna dovoliti vpis navedene parcele v zemljiško knjigo. Navedene dejanske okoliščine med pravdnima strankama niso sporne. Sporno je bilo vprašanje ali se tožnikova lastninska pravica na nepremični 430/12 razteza na sporno površino, ki je, kot je bilo navedeno, z ureditvijo meje v nepravdnem postopku pripadla sosedoma - mejašema oziroma tožencema.

8. Sodni izvedenec geodetske stroke v svojem izvedenskem poročilu oziroma mnenju s 17. 3. 2018 ugotavlja, da meja parcele 430/12 ni urejena, kar pomeni, da tudi njena površina ni urejena, da se lahko spremeni, ko bo urejena njena celotna meja skladno z določili Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in da glede na natančnost katastrskih podatkov ocenjuje, da je možnost spremembe površine do 2% v okviru postopka ureditve mej. Hkrati je izdelal elaborat parcelacije tako, da je od parcele 430/17 odmeril del nepremičnine, ki predstavlja sporno mejno površino in je označena z rezervirano parcelno št. 430/43 k.o. ... s površino 112 m². Zaključil je, da je rezultat, če se parceli 430/12 pridruži novo nastalo parcelo 430/43 426 m² zemljišča in 112 m² zemljišča pod stavbo. To pa je natanko tista površina, ki se, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, do popolnosti sklada z izrekom pravnomočne sodbe P 2290/2002-II. Glede na navedeno in ugotovitev sodnega izvedenca, da glede na natančnost katastrskih podatkov ocenjuje, da bo po ureditvi vseh meja parcele št. 430/12 možnost spremembe površine do 2%, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik dokazal, da se njegova lastninska pravica nepremičnine št. 430/12 razteza tudi na sporno površino.

9. Ne drži pritožbeno izvajanje tožencev, da je bilo njunemu trditvenemu bremenu zadoščeno zgolj z nasprotovanjem tožnikovim trditvam. Tožnikov tožbeni zahtevek je reivindikacijski oziroma lastninski, zato bi se mu toženca lahko uspešno uprla le s trditvami, da imata na tem delu nepremičnine močnejšo pravico (od tožnika), ki ju upravičuje do posedovanja te nepremičnine (93. člen SPZ). Vendar takšnih trditev niti nista postavila.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodba P 2990/2002-II nima učinkov na prvega toženca, ker ni bil stranka v postopku, v katerem je bila sodba izdana. Pravni nasledniki so namreč vezani na pravnomočne sodbe, ki so bile izdane v pravdah, v katerih so njihovi pravni predniki sodelovali kot stranke.

11. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki o nerazumljivosti obrazložitve oziroma, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti (očitek bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker tudi bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podane in ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo tožencev zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in 155. členu v zvezi z 165. členom ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbe, Enako velja za tožnika, čigar strošek odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potreben strošek.

1 Dejstvo, da je predlagatelj v postopku za ureditev meje lastnik tega mejnega zemljišča, je predpostavka ne pa predmet postopka. 2 Dejstvo, kje se raztezajo mejne črte in kje je sporna površina, v obravnavani zadevi ni sporno. 3 Toženca te dejanske trditve nista prerekala.