Jedro

Tožnik je prišel iz Republike Hrvaške kot varne tretje države, zato je ta pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje.

V 64. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ posreduje prosilcu dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je tožnika obravnavala Policijska postaja Koper in je bilo v času obravnave ugotovljeno, da je bil skupaj s sopotniki prijet dne 25. 12. 2010 ob 22:00 uri na regionalni cesti Kastelec-Podgorje v križišču za Črnotiče. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik peš prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo na prehodnem mestu H2-III na območju Podgorja. Pri njem je bila najdena hrvaška vozovnica za vlak za relacijo od Ilove do Zagreba. S tožnikom je bil opravljen razgovor, v katerem pa so on in njegovi sopotniki spreminjali izjave in podajali nasprotujoče si podatke. Ko jim je bilo to predočeno, so izjavili, da v postopku ne bodo več sodelovali. Pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito je tožnik povedal, da je v Slovenijo prišel preko Turčije, kjer je ostal en teden, nato je odpotoval na Madžarsko do Budimpešte, kjer je ostal 10 dni, iz Budimpešte ga je nek človek odpeljal z avtom do slovenske meje. V Slovenijo je prispel v petek zjutraj in hodil po gozdu, ko ga je v soboto prijela policija. Ne ve, kako to, da je prišel iz Madžarske, ko pa je Madžarska na drugem koncu Slovenije. Peljal ga je nek Palestinec, ki živi v Budimpešti in ne ve, kje je potoval. Hrvaška vozna karta je bila pri njem najdena, ker ga je zeblo in je oblekel še ene hlače, ki jih je dobil od nekega kolega, opazil je karto, ni pa vedel, kaj je to, zato jo je pustil v žepu. Zanika, da bi bil na Hrvaškem. Nadalje tožena stranka navaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. V skladu s 60. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ) je varna tretja država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. ZMZ v 1. odstavku 63. člena določa, da se v postopkih nacionalnega in evropskega koncepta varne tretje države prošnja prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Na podlagi policijske depeše je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik skupaj s sopotniki prijet na regionalni cesti Kastelec - Podgorje v križišču za Črnotiče, ugotovljeno je bilo, da je peš prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, pri njem je bila najdena hrvaška vozovnica za vlak za relacijo od Ilove do Zagreba in tako tožena stranka na podlagi navedenih okoliščin ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Tožena stranka ocenjuje kot neverodostojne tožnikove izjave o tem, da je v Slovenijo prišel preko Turčije in Madžarske. Ocenjuje, da je v konkretnem primeru dovolj dokazov, ki kažejo na to, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal na Hrvaškem. Iz vseh navedenih razlogov je tožena stranka prošnjo tožnika zavrgla.

Tožeča stranka v tožbi meni, da bi v primeru izročanja morala biti Republika Hrvaška obveščena, da je prevzem možen v roku, ki bi bil določen po poteku obeh rokov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1), in sicer 3 dni za vložitev tožbe in 7 dni za odločitev sodišča o utemeljenosti začasne odredbe, kar pomeni skupno 11 dni od vročitve sklepa tožniku. Posledica takega ravnanja tožene stranke je odškodninska odgovornost po 26. členu ustave zaradi kršenja ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo sklepa o zavrženju, in sicer, da je bilo ugotovljeno, da je peš prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, ker je bila pri njem najdena hrvaška vozovnica za vlak za relacijo od Ilove do Zagreba. Vozovnico so policisti našli v žepu od hlač, ki si jih je tožnik sposodil zato, ker ga je zeblo. Ko je opazil, kaj je v žepu, ni vedel, kaj je to. Temu, da ni prečkal meje med Hrvaško in Slovenijo ter da je njegova pot potekala preko Madžarske do Slovenije, pa pritrjuje tudi dejstvo, da je bil prijet skupaj s še štirimi prosilci za mednarodno zaščito. Vsi so potrdili, da je tožnik potoval skupaj z njimi. Iz njihovih izjav izhaja, da je njihova pot potekala od Budimpešte do Kopra. Ker so vsi našteti prosilci izpovedali skladno, ni mogoče pritrditi toženi stranki, da so izjave tožnika v celoti neverodostojne. Razen tega ima tožnik resne psihične težave, ki so posledica travmatičnih dogodkov, ki so se mu zgodili v matični državi. Po številnih grozovitih dogodkih mora tožnik jemati zdravila, da bi se umiril. Stalno ga je strah in mu šumi v glavi. Vsi, ki so bili pristojni pri podaji vloge, so se lahko prepričali tudi o tem, da so se mu tresle roke in da je vidno izmučen. Vsako premeščanje in podajanje tožnika iz ene države v drugo bi zanj pomenilo hudo psihično obremenitev, kar bi mu dodatno poslabšalo zdravstveno stanje. Predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložila izvršitev izpodbijanega sklepa. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in s sklepom opr. št. I U 1982/2010-9 z dne 30. 12. 2010 izvršitev sklepa odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, v katerih primerih se lahko skladno z 61. členom ZMZ neka država razglasi za varno tretjo državo. Republika Hrvaška je bila z Odlokom Vlade Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 razglašena za varno tretjo državo. Odlok je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 50/2008. Nadalje tožena stranka povzema vsebino poročila o napredku Republike Hrvaške kot države kandidatke za vstop v Evropsko unijo, ki ga je objavila Evropska komisija dne 9. 11. 2010, kjer je v poglavju 24 navedeno, da je Republika Hrvaška pomembno napredovala tudi na področju azila. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, koliko je bilo na Hrvaškem vloženih prošenj za azil in koliko osebam je bil priznan status begunca oziroma subsidiarne zaščite. Republika Hrvaška ima zakonodajo na področju azila v celoti usklajeno z zakonodajo EU, kar pa pomeni, da spoštuje načelo nevračanja. Nadalje tožena stranka navaja, da je tožnik prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, da je v policijskem postopku navedel drugo leto rojstva in državljanstvo druge države kot pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše izhaja, da je spreminjal izjave, da je podajal podatke, o katerih so si dejstva nasprotovala in ko mu je bilo to predočeno, je rekel, da ne bo več sodeloval. Tudi iz Registracijskega lista izhaja, da je bil pred prihodom v Slovenijo na Hrvaškem. V njem so bili podatki napisani in prebrani s pomočjo prevajalca za arabski jezik in je njihovo pravilnost potrdil s svojim lastnoročnim podpisom. Ne obstaja verjetnost, da bi bil tožniku ob vrnitvi na Hrvaško onemogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in neodvisne in meritorne odločitve o upravičenosti do zaščite ter ni verjetnosti tveganja kršitve nevračanja. Hrvaška ima v celoti implementirano zakonodajo EU s področja mednarodne zaščite, ki jo izvaja tudi v praksi. Tožena stranka zavrača navedbe, da je kršila 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker ni predhodno pridobila dovoljenja Republike Hrvaške za sprejem prosilca. V postopku za priznanje mednarodne zaščite ni zahteve po pridobitvi predhodnega dovoljenja za sprejem prosilca v primeru izvajanja instituta varne tretje države. Z izdajo sklepa o zavržbi je tožena stranka dolžna izdati tudi obvestilo, namenjeno hrvaškim azilnim organom, da konkretne prošnje zaradi dokazov o zadrževanju prosilca na Hrvaškem ne bo obravnavala in da je zato Republika Hrvaška dolžna vsebinsko obravnavati prošnjo. Dejstvo, da je bila tožnikova prošnja v Sloveniji že sprejeta, še ne pomeni, da se je začela vsebinsko obravnavati. Tožnik ne navaja, na kakšen način so bila v njegovem primeru kršena pravila postopka, saj so mu bila zagotovljena vsa postopkovna jamstva. Tožena stranka še navaja, da je UNHCR obvestila o razglasitvi Republike Hrvaške kot varne tretje države. Tožena stranka meni, da so tožbene trditve neutemeljene, iz česar smiselno trdi, da predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v 1. odstavku 63. člena določa, da v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. 60. člen ZMZ pa določa, da je varna tretje država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Skladno z 2. odstavkom 61. člena ZMZ je Vlada Republike Slovenije razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prišel iz Republike Hrvaške kot varne tretje države, kar pomeni, da se je tam nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato Republika Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik prijet na regionalni cesti Kastelec-Podgorje, da je prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, pri njem pa je bila najdena hrvaška vozovnica za vlak za relacijo od Ilove do Zagreba. Po mnenju sodišča je utemeljeno sklepala, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, saj je dovolj dokazov, ki kažejo na to, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal na Hrvaškem.

V zvezi s tožbeno navedbo, da bi morala biti Republika Hrvaška obveščena, da je prevzem možen v rokih najprej 3 dni za vložitev tožbe, nato pa še 7 dni za odločitev sodišča o utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe, sodišče meni, da ni zakonske podlage, ki bi toženi stranki nalagala, da mora ta rok napisati v obvestilo Republiki Hrvaški. V 64. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ posreduje prosilcu dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito. V tem členu ni navedeno, da bi bilo potrebno tretjo varno državo obvestiti tudi o tem, čez koliko dni bo opravljena izročitev. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnik v Republiko Slovenijo ni prišel iz Republike Hrvaške. Ne samo, da je bila pri njemu najdena hrvaška karta za vlak, tudi dejstvo, da je bil prijet v bližini slovensko-hrvaške meje, torej daleč stran od meje z Madžarsko, kaže na to, da je prišel iz Republike Hrvaške. Tudi na Registracijskem listu je navedeno, da je tožnik 25. 12. 2010 v zgodnjih večernih urah peš vstopil pri vasi Podgorje v Slovenijo, kot država, iz katere je prišel v Republiko Slovenijo, pa je navedena Republika Hrvaška. Registracijski list je tožnik podpisal, sodišče pa sklepa, da ga je tudi razumel, saj je bil prisoten tudi tolmač. Vse naštete okoliščine torej kažejo na to, da je tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Hrvaške. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da je bil skupaj še z nekaterimi drugimi prosilci, ki so potrdili, da je tožnik potoval skupaj z njimi in da iz njihovih izjav izhaja, da je njihova pot potekala od Budimpešte do Kopra. V upravnem spisu so v listini Policijske postaje Koper z dne 26. 12. 2010 navedeni podatki o tožniku in še treh osebah, ki so bile skupaj z njim. Navedeno je tudi, da so te osebe takoj po prijetju zaprosile za azil in da je bil z njimi opravljen razgovor in da je bilo ugotovljeno, da so odpotovali iz mednarodno nepriznane province Polisario na območju Maroka, v smeri Evrope. Navedeno je tudi to, da so med zbiranjem obvestil spreminjali izjave, podajali so podatke, v katerih so si dejstva nasprotovala. Ko jim je bilo to predočeno, so izjavili, da v postopku ne bodo sodelovali. Kljub večkratnim poskusom razgovora ni bilo mogoče opraviti. Iz upravnega spisa v tej zadevi ni mogoče sklepati, da bi iz njihovih izjav izhajalo, da je pot potekala od Budimpešte do Kopra. Na pravilnost odločitve tožene stranke pa tudi ne more vplivati tožbena navedba, da ima tožnik psihične težave in da zato premeščanje ni mogoče. Ob izročitvi bo tožnik predan hrvaškim organom, ki so pristojni za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče meni, da je zaščita prosilcev za azil na Hrvaškem na visoki ravni, saj je Republiko Hrvaško Republika Slovenija razglasila za varno tretjo državo in bo zaradi tega za tožnika ustrezno poskrbljeno.

Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je tožnik smiselno predlagal v tožbi s tem, ko je predlagal zaslišanje sebe in prič, ker sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v zadostni meri ugotovila dejansko stanje. Zaradi tega sodišče njegovemu predlogu za razpis glavne obravnave ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.