Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju, ni urejal vprašanja morebitnih denarnih zahtevkov zastopnika do naročnika iz naslova plačila za koristi, ki jih ima naročnik v času po prenehanja zastopniške pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti zastopnika v času trajanja pogodbenega razmerja. Šele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/01) je podana neposredna zakonska podlaga za uveljavljanje posebne odpravnine (čl. 833 OZ), ki pa je izrecno izključena v primeru razdrtja pogodbe iz krivdnega razloga na strani zastopnika (2. tč 834.čl. OZ). Ob tem, da pogodba med pravdnima strankama ne daje podlage za denarne zahtevke tožnika kot zastopnika iz naslova provizije tudi po razdrtju pogodbe, torej ni materialnopravne podlage za nastanek denarne obveznosti tožene stranke do tožnika po tem, ko sta v posledici razdrtja pogodbe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni: - v 3. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 37.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.308,00 SIT od 30.4.1990 do plačila, od 13.026,00 SIT od 31.5.1990 do plačila in od 15.226,00 SIT od 30.6.1990 do plačila, zavrne, - v 5. točki izreka tako, da so tožeče stranke dolžne toženi stranki v 15 dneh povrniti vsaka po 20.284,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2. Tožeče stranke so dolžne v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti vsaka po 18.820,00 SIT pritožbenih stroškov, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da ni prenehala veljati pogodba, ki sta jo dne 24.3.1989 sklenila pravna prednika pravdnih strank (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Deloma pa je ugodilo dajatvenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 37.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.308,00 SIT od 30.4.1990 do plačila, od 13.026,00 SIT od 31.5.1990 do plačila in od 15.226,00 SIT od 30.6.1990 do plačila (3. točka izreka). V preostalem delu je dajatveni tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (5. točka izreka).

Zoper 3. in 5. točko izreka sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, podrejeno temu pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeče stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo provizije tožeče stranke za mesece april, maj in junij 1990 v višini 2% od realiziranega bruto prometa tožene stranke s kupcema B. in M. z Reke oprlo na naslednjih izhodiščih: - pogodba med pravdnima strankama je bila razdrta iz krivdnega razloga na strani pravnega prednika tožeče stranke z dnem, ko je tožeča stranka prejela toženkino odpoved z dne 5.4.1990 - tožena stranka je s posredovanjem tožeče stranke v času trajanja pogodbenega razmerja vstopila v pogodbeno razmerje s kupcema B. in M. iz Reke - iz poslovanja z navedenima kupcema je tožena stranka v času po razdrtju pogodbe ustvarila bruto promet, iz katerega je v smislu določil pogodbe med pravdnima strankama izračunana prisojena provizija za mesece april, maj in junij 1990. Po mnenju pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki priznalo pravico do provizije iz realiziranih poslov tožene stranke v času po razdrtju pogodbe med pravdnima strankama. Tožeča stranka je namreč tožbeni zahtevek vseskozi utemeljevala na izhodišču, da do razveze pogodbe ni prišlo, zato je zahtevo na plačilo 2% provizije uveljavljala iz pogodbe, ki še vedno velja, oziroma naj bi veljala vsaj v času, na katerega se nanaša zahtevek na plačilo provizije (april - junij 1990). Trditev v smeri, da bi tožeča stranka imela kakršnakoli upravičenja do tožene stranka iz sklenjene pogodbe tudi po prenehanju veljavnosti pogodbe, tožeča stranka ni ponudila. Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot pogodbo o trgovskem zastopanju. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da ima glede na dogovorjene obveznosti tožeče stranke kot izvajalca pogodbe, ki presegajo obveznosti zastopnika po 1. odst. 790.čl. ZOR, pogodba tudi elemente delovršne pogodbe. Ker pa je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala na zatrjevani aktivnosti pri neposrednem pridobivanju pogodbenih strank za toženo stranko kot tipični obveznosti zastopnika iz pogodbe o trgovskem zastopanju, predstavljajo določbe čl. 790 - 812 ZOR pravni okvir za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju, ni urejal vprašanja morebitnih denarnih zahtevkov zastopnika do naročnika iz naslova plačila za koristi, ki jih ima naročnik v času po prenehanja zastopniške pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti zastopnika v času trajanja pogodbenega razmerja. Šele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/01) je podana neposredna zakonska podlaga za uveljavljanje posebne odpravnine (čl. 833 OZ), ki pa je izrecno izključena v primeru razdrtja pogodbe iz krivdnega razloga na strani zastopnika (2. tč 834.čl. OZ). Ob tem, da pogodba med pravdnima strankama ne daje podlage za denarne zahtevke tožnika kot zastopnika iz naslova provizije tudi po razdrtju pogodbe, torej ni materialnopravne podlage za nastanek denarne obveznosti tožene stranke do tožnika po tem, ko sta v posledici razdrtja pogodbe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti. Utemeljitev sodišča prve stopnje, ko se sklicuje na obseg bruto prometa tožeče stranke po razdrtju pogodbe (kot njena korist iz pogodbene aktivnosti tožeče stranke) namreč ne ponuja odgovora na to do kdaj bi torej toženi stranki tudi po razdrtju pogodbe nastajale nove obveznosti do tožeče stranke kot zastopnika. Za takšno sklepanje bi torej morala obstajati izrecna pogodbena podlaga, ki pa ne izhaja iz določil sklenjene pogodbe, niti je ni tožeča stranka zatrjevala.

Navedeni materialnopravni razlogi narekujejo spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je glede na ugotovljeno dejansko podlago sodišča prve stopnje pritožbi ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o spremembi izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve glede pravdnih stroškov postopka. Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, so ji tožnice dolžne povrniti nastale pravdne stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 161. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Tarifo za odmero sodnih taks naslednje pravdne stroške: takso za odgovor na tožbo (240,00 SIT), odvetniške stroške za sestavo prve pripravljalne vloge (200 točk), pristop na prvi narok za glavno obravnavo 21.1.2004 (200 točk), za odsotnost iz pisarne (40 točk), materialne stroške po

3. odstavku 13. člena OT (9 točk), skupaj 449 točk, povečano za 20 DDV ter priglašene stroške kilometrine pooblaščenca (1.344,00 SIT).

Priznane stroške je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožnicam skladno s 1. odstavkom 161. člena ZPP. Glede na to, da je pritožbeno sodišče odločalo o odmeri pravdnih stroškov, je toženi stranki priznalo pravico do zakonskih zamudnih obresti od tako odmerjenih stroškov šele od izteka roka za plačilo odmerjenih stroškov. Glede na uspeh s pritožbo je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in sicer za plačano takso za pritožbo (22.800,00 SIT ter odvetniških stroškov za sestavo pritožbe (250 točk) in materialne stroške (5 točk), povečanih za 20% DDV.