Jedro

Tožnica je zapustila Republiko Slovenijo pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. V postopku z dokazili ni izkazala ali izrecno navajala, da so ji vojne razmere v tistem obdobju preprečevale, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Republiki Sloveniji. V Republiko Slovenijo se ni poskušala vrniti, kar je izjavila na zapisnik. Bila je odsotna po zapustitvi dlje kot eno leto, pri tem pa ni podan nobeden izmed upravičenih razlogov odsotnosti, navedenih v 6. alinejah iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Zaradi tega njena odsotnost ni upravičena, torej ni taka, da bi bil izpolnjen pogoj njenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z določbo 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ je ugotovil, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v A., in da je imela na dan 25. 6. 1991 državljanstvo SFRJ ter republiško državljanstvo Republike Hrvaške. Tožnica je na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije izjavila, da je z možem in hčerkama živela v vojaškem stanovanju v A. do približno 12. 9. 1991, ko je dala v službi odpoved in so odšle v Beograd k moževim staršem. V obdobju, krajšim od enega leta, se ni poskušala vrniti v Slovenijo, saj v Sloveniji ni imela dohodkov. Prvič se je vrnila za nekaj dni po približno petih letih na obisk k hčerki, ki je nekaj časa živela in delala v Sloveniji. Nikoli se ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo z namenom, da bi nadaljevala z življenjem v Sloveniji, prišla je le na obisk. Z možem živita v Beogradu, središče njenih življenjskih interesov pa je Republika Srbija.

2. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica zapustila Republiko Slovenijo pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. V postopku z dokazili ni izkazala ali izrecno navajala, da so ji vojne razmere v tistem obdobju preprečevale, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Republiki Sloveniji. V Republiko Slovenijo se ni poskušala vrniti, kar je izjavila na zapisnik. Bila je odsotna po zapustitvi dlje kot eno leto, pri tem pa ni podan nobeden izmed upravičenih razlogov odsotnosti, navedenih v 6. alinejah iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Zaradi tega njena odsotnost ni upravičena, torej ni taka, da bi bil izpolnjen pogoj njenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Iz zapisnika njenega življenjepisa je razvidno, da je v Slovenijo prvič prišla za nekaj dni po približno petih letih in da tudi sedaj nima resnih namenov, da bi zapustila njeno življenjsko okolje v Beogradu in se preselila v Republiko Slovenijo. Od septembra 1991 pa do danes se ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo z namenom, da bi nadaljevala življenje v njej.

3. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem je drugostopenjski organ med drugim ugotovil, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da tožničina odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č členu ZUSDDD. Glede na to, da njena odsotnost ni posledica enega izmed razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, tudi ni potrebno ugotavljati poskusov vračanja v Republiko Slovenijo in nadaljevanja z dejanskim življenjem v njej.

4. Tožnica v tožbi navaja, da je organ prve stopnje navedel, da je tožnica prostovoljno zapustila Slovenijo, čeprav je sam izjavil, da se je to zgodilo v času vojaških spopadov v okviru prisilne preselitve družine, zaradi česar je bila izbrisana iz evidence stalnih prebivalcev v Sloveniji. Po mnenju tožnice je prvostopenjski organ pridobil dokazila z namenom, da vnaprej upraviči cilj, da se zahteva zavrne. Ni sprejemljivo stališče prvostopenjskega organa, da tožnica ni dovolj vztrajala pri poskusih, da bi nadaljevala življenje v Sloveniji. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je v tretjem odstavku na peti strani navedeno, da bi morala tožnica zapustiti moža in otroke, s čemer bi dokazala, da se dejansko namerava vrniti v Republiko Slovenijo. Po mnenju tožnice gre za revanšistični odnos do tožnice ter za poskus, da se na vsak način opraviči izbris iz registra stalnega prebivališča. Tožnica meni, da po dveh neuspešnih poskusih uveljavitve stanovanjske pravice njenega moža preko odvetnika v Sloveniji sledi zaključek, da ni dobrodošla. Vrnitev stanovanjske pravice bi bil zanjo nujni predpogoj za vrnitev v Slovenijo. Prvostopenjski organ tudi ni upošteval, da je tožnica slovenska upokojenka. Tožničina želja, da bi se vrnila in živela v Republiki Sloveniji, je izkazana že z vložitvijo zahteve za vpis v register prebivalstva. Tožnica meni, da je bil v njeno škodo uporabljen zakon zato, da ji ne bi bilo potrebno izplačati odškodnine. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 4. 11. 2014 in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je iz tožbe mogoče sklepati, da je bila napisana pri odvetniku B.B. iz Beograda, ker je na njej njegov žig, vendar pa v tožbi ni navedeno, da je ta odvetnik tudi pooblaščen za zastopanje tožnice in tudi pooblastilo ni priloženo, razen tega pa je tožnica tudi sama podpisala tožbo, hkrati pa je sodišče tudi ugotovilo, da iz spletne strani Odvetniške zbornice Slovenije izhaja, da navedeni odvetnik ni vpisan v imenik tujih odvetnikov, ki lahko v Republiki Sloveniji opravljajo odvetniški poklic, zato sodišče šteje, da tožnica vlaga tožbo sama in ne preko pooblaščenca in jo bo iz navedenega razloga tožnici tudi vročilo preko pooblaščenca za sprejemanje pisanj.

8. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

10. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v primeru tožnice ni podana upravičena petletna odsotnost, navedena v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD in da je tudi pravilno ugotovil, da glede na določilo prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen, ker tožnica v Republiki Sloveniji nima središče življenjskih interesov, kar je prvostopenjski organ presodil na podlagi njenih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v obeh odločbah.

11. Glede tožbene trditve, da je prvostopenjski organ navedel, da je tožnica prostovoljno zapustila Slovenijo, čeprav je sam izjavil, da se je to zgodilo v času vojaških spopadov v okviru prisilne preselitve družine, sodišče pojasnjuje, da se ne pridružuje tem tožbenim navedbam. Prvostopenjski organ je zapisal, da je tožnica sama izjavila, da je dala v službi v Sloveniji odpoved in da je Slovenijo zapustila 12. septembra 1991, hkrati pa je na isti strani odločbe (stran 3) navedel, da tožnica ni izkazala ali izrecno navajala, da so ji vojne razmere preprečevale, da bi se vrnila ali nadaljevala z življenjem v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ ni navedel, da bi 12. 9. 1991 bili v Sloveniji vojaški spopadi in da bi bila zaradi tega tožnica prisilno preseljena. Prav tako ne drži tožbena navedba, da bi prvostopenjski organ vnaprej pridobil taka dokazila, da bi lahko zahtevo zavrnil. Sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitev prvostopenjske odločbe in iz upravnega spisa razvidno, da je prvostopenjski organ sledil načelu materialne resnice in da je ugotovil vsa potrebna dejstva, potrebna za zakonito odločbo, in da je odločal nepristrano. Prav tako se sodišče ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi drugostopenjski organ v tretjem odstavku na peti strani navedel, da bi morala tožnica zapustiti moža in otroke, s čemer bi dokazala, da se dejansko namerava vrniti v Republiko Slovenijo. V tretjem odstavku na peti strani drugostopenjske odločbe je navedeno, da so bili razlogi, zaradi katerih se tožnica od 12. 9. 1991 dalje ne nahaja na območju Republike Slovenije, na njeni strani, in so rezultat njene svobodne odločitve. Navedel je, da tožnica živi skupaj s svojo družino v Republiki Srbiji in da njen odhod ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Hkrati je tudi navedel, da ker tožničina odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica enega od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, se ne more šteti, da v Republiki Sloveniji dejansko živi in da iz tega razloga tudi ni potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. S tem v zvezi sodišče poudarja, da ne gre za revanšistični odnos tožene stranke do tožnice, temveč je drugostopenjski organ z utemeljenimi in pravno argumentiranimi razlogi utemeljil svojo odločbo, ki temelji na podlagi veljavnih predpisov.

12. V zvezi s tistimi tožbenimi navedbami, kjer tožnica omenja, da je po dveh neuspešnih poskusih uveljavitve stanovanjske pravice njenega moža prišla do zaključka, da v Sloveniji ni dobrodošla, pa sodišče pojasnjuje, da je iz sodbe opr. št. I U 1621/2014, ki se nanaša na njenega moža, razvidno, da je tožničin mož šele leta 2004 poskušal urediti stanovanjsko pravico preko odvetnika v Sloveniji. Že v tej sodbi je sodišče pojasnilo, zakaj niso relevantna dejanja po poteku prvega petletnega obdobja po odhodu iz države. Iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD namreč izhaja, da če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka (gre za razloge, ki opravičujejo odsotnost prvih petih let), razen iz 2. alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Iz navedenega izhaja, da so ravnanja osebe v drugem petletnem obdobju relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožničin mož pa si je skušal urediti stanovanjsko pravico šele leta 2004, to je več kot deset let po zapustitvi Republike Slovenije, kar glede na določilo 1.č člena ZUSDDD ne more biti upoštevno.

13. Glede tožbene navedbe, da je tožnica slovenska upokojenka in da se prvostopenjski organ do tega ni opredelil, pa sodišče pojasnjuje, da je tožnica pridobila pravico do pokojnine, ker je bila v delovnem razmerju pri pravni osebi v Republiki Sloveniji, na podlagi tega pa ni mogoče utemeljiti pravice do stalnega prebivanja na podlagi ZUSDDD, saj gre pri pravici do pokojnine in pravici do stalnega prebivališča za različni pravici, za pridobitev katerih so določeni različni pogoji.

14. Res je sicer, kot navaja tožnica v tožbi, da s tem, ko je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je s tem dejanjem izrazila željo, da bi se vrnila in živela v Republiki Sloveniji, vendar pa je za ugoditev prošnji za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD potrebno, da so podani vsi trije pogoji iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, v konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen.

15. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je bila tožničina prošnja zavrnjena, da ne bi bilo potrebno tožnici plačati odškodnine. Obe odločbi sta pravno utemeljeni in natančno obrazloženi, zato tovrstni očitki obema organoma niso utemeljeni.

16. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.