Jedro

Izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke nedvomno vpliva na obstoječa pravna razmerja, ki so se na podlagi akta javnopravnega organa spremenila brez soglasja upravičenca in na način, ki ni bil pogodbeno (pa tudi ne zakonsko) predviden ob nastanku razmerja. Vendar pa so pomisleki Vrhovnega državnega tožilstva o učinku Odredbe o posebnih ukrepih nadzora na zapadlost obrestnega kupona za odločitev v sporu neutemeljeni. Terjatev na plačilo obresti iz drugega obrestnega kupona je namreč kljub obstoju in veljavnosti Odredbe o posebnih ukrepih nadzora na presečni dan zapadla v plačilo, vendar pa je bilo, kot sta poudarili že sodišči nižjih stopenj, na podlagi oblastnih aktov Banke Slovenije prvi toženki, upoštevaje vsebino izdanih odločb in v skladu z drugim odstavkom 231. člena OZ, najprej prepovedano izplačilo terjatev tožnikom iz tega naslova. Odredba o posebnih ukrepih nadzora (blažji ukrep nadzora namenjen preprečevanju nadaljnjih odlivov sredstev banke) oziroma prepoved izplačila, ki je bila vsebina tega akta, je bila nato še pred prenehanjem njene veljavnosti konzumirana v (oblikovalni) Odločbi o izrednih ukrepih o prenehanju obveznosti iz naslova kvalificiranih obveznosti, vključno (in izrecno poudarjeno tudi) z obrestmi do izdaje odločbe. Ta ukrep je pomenil izredno, posebno obliko insolvenčnega postopka, katerega namen je bil preprečiti stečaj banke, vpliv insolvenčnih postopkov pa že po naravi stvari sega tudi na obseg poplačila (zapadlih) terjatev upnikov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Druga in tretja tožnica morata v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi in drugi toženki povrniti stroške njunega odgovora na zahtevo, in sicer vsaki v znesku 192,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožniki so od prve in druge toženke nerazdelno zahtevali plačilo obresti drugega obrestnega kupona obveznice BCE 16, zapadlih v plačilo 26. 11. 2014; prvemu tožniku v višini 11.600,00 EUR, drugi tožnici v višini 696,00 EUR in tretji tožnici v višini 680,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2014 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo obresti kot glavne terjatve zavrnilo (I. točka izreka), tožnikom pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov prve in druge toženke (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožnikov v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka, delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (1. točka izreka), sicer pa je pritožbe tožnikov zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (3. in 4. točka izreka).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 20/2017 z dne 18. 5. 2017 predlog druge in tretje tožnice zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta zavrglo (I. točka izreka), predlog prvega tožnika pa je zaradi neutemeljenosti zavrnilo (II. točka izreka).

5. Glede zahtevkov druge in tretje tožnice zoper sodbo sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi pritožbi druge in tretje tožnice, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da se zahtevku druge in tretje tožnice za plačilo obresti drugega obrestnega kupona v celoti ugodi. Od Vrhovnega sodišča pričakuje stališče o pravnih učinkih Odredbe Banke Slovenije o posebnih ukrepih nadzora, št. PBH-24.20-024/13-021, z dne 19. 11. 2014 (v nadaljevanju Odredba o posebnih ukrepih nadzora) o začasni prepovedi (zadržanju) izplačila na zapadlost obveznosti drugega obrestnega kupona obveznice BCE 16 in pojasnila glede pravne podlage za neizplačilo te obveznosti v smislu drugega odstavka 231. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po izdaji Odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih, št. PBH-24.20-024/13-023, z dne 16. 12. 2014 (v nadaljevanju Odločba o izrednih ukrepih). Meni namreč, da je Odredba o posebnih ukrepih nadzora po svoji naravi le začasen ukrep, ki nima vpliva na obligacijsko razmerje med banko in tožniki, zato tudi ni mogla vplivati na fiksno določene roke zapadlosti drugega obrestnega kupona, zlasti zato, ker so se obresti z dnem zapadlosti osamosvojile in ločile od obveznice. Sodišče druge stopnje je po mnenju zahteve razsodilo v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS), tožniki pa so bili zaradi izrednih ukrepov Banke Slovenije v slabšem položaju, kot če bi se zoper Banko ..., d. d., začel stečajni postopek.

6. Prva toženka se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti primarno zavzema za njeno zavrženje zaradi nenatančno in nekonkretno formuliranih vprašanj; podrejeno pa nasprotuje njenim razlogom, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da iz izreka Odločbe o izrednih ukrepih (četrta alineja točke 2.1.b)) eksplicitno izhaja, da se ta nanaša tudi na vtoževani znesek obresti. Terjatev iz naslova obveznice BCE 16 kot kvalificirane obveznosti tretjega reda je v skladu z Odločbo o izrednih ukrepih prenehala, v skladu z načelom akcesornosti pa so prenehale tudi obresti.

7. Tudi druga toženka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti primarno predlaga njeno zavrženje. Meni namreč, da zahteva ni zadosti obrazložena, hkrati pa tudi ni izkazana obča pomembnost zastavljenih vprašanj. 231. člen OZ je po mnenju druge toženke jasen in ne potrebuje razlage, zahteva pa dejansko problematizira vsebino in razlago Odločbe o izrednih ukrepih, ne pa uporabljenega materialnega prava. Sicer druga toženka podrejeno meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti (tudi) neutemeljena, saj je prvi toženki druga toženka, ki je zadolžena za zagotavljanje finančne stabilnosti, kot avtonomen organ v skladu z zakonskimi pooblastili zakonodajalca že z Odredbo o posebnih ukrepih nadzora prepovedala izplačilo (tudi) obresti iz spornih obveznic, prva toženka pa je bila akte druge toženke dolžna spoštovati. Odredba o posebnih ukrepih nadzora nima (zgolj) narave „začasne odredbe“, ampak jo je treba obravnavati kot ukrep, s katerim naj se prepreči zmanjšanje premoženja in zagotovi poplačilo obveznosti banke po pravilih insolvenčnega postopka.

**Relevantno dejansko stanje**

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: − Banka ... d. d., je konec leta 2012 izdala podrejeno, imensko, kosovno obveznico1 v nematerializirani obliki z oznako BCE 16 in ISIN kodo: SI0022103285 in jo je 11. 12. 2012 vpisala na račun imetnikov pri KDD (v nadaljevanju podrejena obveznica); določena je bila fiksna obrestna mera 8 % letno, obresti pa so zapadle v plačilo za nazaj, vsakega 26. 11. v letu; − drugi tožnik je imetnik 87, tretji tožnik pa 85 kuponov oziroma lotov; prva toženka je ob dospelosti prvega obrestnega kupona 26. 11. 2013 izplačala tožnikom 8,00 EUR na lot, medtem ko obresti iz drugega obrestnega kupona (ki so predmet obravnavanega spora) z zapadlostjo 26. 11. 2014 ni izplačala; − Banka Slovenije je že 20. 12. 2013 izdala Odredbo o odpravi kršitev, št. PBH-24.20-024/13-011 (v nadaljevanju Odredba o odpravi kršitev), s katero je ugotovila, da Banka..., d. d., krši 125. člen Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), ker ni zagotovila ustreznega notranjega kapitala glede na tveganja, ki jim je in bi jim lahko bila izpostavljena; − z namenom odprave kršitve iz Odredbe o odpravi kršitev je Banka ..., d. d., 12. 3. 2014 zaprosila za državno pomoč; − Vlada RS je 19. 3. 2014 sprejela sklep, da je banka primerna za izvedbo ukrepov državne pomoči s prenosom tveganih poslov na Družbo za upravljanje terjatev bank, d. d., (v nadaljevanju DUTB) in s povečanjem osnovnega kapitala banke, ki se bo izvedlo v skladu z odločitvijo Evropske komisije (v nadaljevanju EK) o dopustni državni pomoči; − Banka Slovenija je nato 19. 11. 2014 izdala Odredbo o posebnih ukrepih nadzora, iz katere izhaja, da Banka ..., d. d., krši 125. člen ZBan-1, ker ne zagotavlja potrebnega kapitala za izpolnjevanje minimalnih regulatornih zahtev v skladu s prvim odstavkom 2. člena Uredbe (EU), št. 575/2013, Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja. Banka Slovenije je v svojem aktu ugotovila tudi, da bodo, če državna pomoč ne bo odobrena, podani razlogi, zaradi katerih se lahko v skladu z ZBan-1 banki odvzame dovoljenje za opravljanje bančnih storitev in začnejo postopki prenehanja banke. Banka Slovenije je z namenom preprečevanja nadaljnjega zmanjševanja kapitala in zaščite deponentov banke izrekla poseben ukrep iz 1. točke prvega odstavka 249. člena ZBan-1, s katerim je upravi odredila, da do odločitve EK o dopustni državni pomoči banki zadrži izplačilo glavnice in obresti, med drugim tudi obravnavanih obveznic; − ko je EK sprejela odločitev o dopustni državni pomoči prvi toženki, je Banka Slovenije 16. 12. 2014 po uradni dolžnosti izdala Odločbo o izrednih ukrepih in ob podanih pogojih iz prvega odstavka 253.a člena ZBan-1 v točki 2.1 b) med drugim izrecno odločila, da z dnem 16. 12. 2014 v celoti prenehajo vse kvalificirane obveznosti prve toženke, ki so nastale do dneva izdaje te odločbe in ki predstavljajo obveznosti prve toženke iz naslova izdanih finančnih instrumentov. Med temi je izrecno opredelila tudi obravnavane obveznice, ki predstavljajo kvalificirane obveznosti tretjega reda in pripadajoče obresti do izdaje te odločbe.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

9. Sodišči nižjih stopenj sta v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na prvo toženko, zaključili, da je prva toženka dokazala obstoj pogojev iz drugega odstavka 231. člena OZ, torej da izpolnitve svoje obveznosti tožnikom ne sme opraviti, ker ji je to prepovedala druga toženka kot pristojni (oblastni) organ. Ugotovili sta, da je Banka Slovenije kot avtonomen organ, zadolžen za uresničevanje skupne denarne politike Evropske unije (v nadaljevanju EU), na podlagi zakonskih pooblastil najprej z Odredbo o posebnih ukrepih nadzora prvi toženki prepovedala izplačilo glavnice in obresti, nato pa z Odločbo o izrednih ukrepih odločila, da v celoti prenehajo vse kvalificirane obveznosti prve toženke, ki so nastale do izdaje te odločbe, med njimi pa je izrecno opredelila tudi obveznice BCE 16, izdane 11. 12. 2016, in pripadajoče obresti do izdaje odločbe.

10. V zvezi z zahtevkom zoper drugo toženko sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da tožniki z njo niso bili v materialnopravnem razmerju, zato plačila obresti od nje ne morejo zahtevati. Zahtevek tožnikov zoper drugo toženko bi bil namreč po mnenju sodišč nižjih stopenj lahko le odškodninski, tega pa (o tem so se izrecno izjasnili na glavni obravnavi 7. 1. 2016) tožniki niso uveljavljali.

**Presoja dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

11. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi, ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja,2 v katerih revizija sicer ni mogoča.3 Zahtevo za varstvo zakonitosti tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP). Po tej zakonski določbi Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Od zahteve za varstvo zakonitosti se torej pričakuje večja korist, ki presega konkretni primer in interese posameznih strank,4 zato je dovoljena, če gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, za enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Prenehanje ali konverzija kvalificiranih obveznosti banke in učinki izrečenih ukrepov Banke Slovenije imajo glede na njihov obseg učinkovanja nedvomno status pomembnega pravnega vprašanja; glede vprašanj, ki jih izpostavlja Vrhovno državno tožilstvo pa sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Zato je zahteva dovoljena, saj bo odločitev o tem vprašanju prispevala k razvoju prava in zagotovitvi pravne varnosti.

**Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

12. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

13. Gospodarska kriza je v letih 2011 in 2012 zajela tudi na bančni sektor, zato je Republika Slovenija leta 2013 začela s postopki sprejemanja ukrepov za sanacijo bančnega sektorja. V ta namen je bil, ob upoštevanju smernic5 in pravil EU, novembra 2013 sprejet (tudi) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 96/2013, Zban-1L), ki je določil pravila, v skladu s katerimi je Banka Slovenije lahko izrekla (izredni) ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke.6

14. Banka Slovenije (centralna banka v Republiki Sloveniji) je pravna oseba javnega prava v izključni državni lasti s finančno in upravljavsko avtonomijo (1. člen Zakona o Banki Slovenije, v nadaljevanju ZBS). Pri uresničevanju nalog in pooblastil po ZBS in drugih zakonih Banka Slovenije (med drugim) oblikuje in uresničuje denarno politiko, oblikuje in uresničuje denarni nadzor in je odgovorna za splošno likvidnost bančnega sistema (11. člen ZBS). Naloga Banke Slovenije je tako tudi nadzor nad bankami in preverjanje, ali banka posluje v skladu s pravili o upravljanju tveganj in drugimi pravili, določenimi v ZBan-1 in v drugih zakonih. V njeni pristojnosti je tudi izrekanje ukrepov, s katerimi bodo banke s svojim poslovanjem zagotovile spoštovanje bančne zakonodaje. Če se banka znajde v finančnih težavah oziroma v situaciji, ko ne dosega ustreznega kapitalskega količnika, sta na voljo dve poti: dokapitalizacija7 ali izvedba insolvenčnega postopka.8

15. Prenehanje kvalificiranih obveznosti banke, ki ga je Banka Slovenije izrekla na podlagi pooblastil ZBan-1 v okoliščinah obravnavanega spora, je bilo rezultat odločitve o dokapitalizaciji banke. Zagotoviti je morala, da posamezni upniki, ki so prispevali h kapitalski ustreznosti banke, ne utrpijo večjih izgub kot bi jih v primeru stečaja banke.9 Izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke nedvomno vpliva na obstoječa pravna razmerja, ki so se na podlagi akta javnopravnega organa spremenila brez soglasja upravičenca in na način, ki ni bil pogodbeno (pa tudi ne zakonsko) predviden ob nastanku razmerja. Vendar pa so pomisleki Vrhovnega državnega tožilstva o učinku Odredbe o posebnih ukrepih nadzora na zapadlost obrestnega kupona za odločitev v sporu neutemeljeni. Terjatev na plačilo obresti iz drugega obrestnega kupona je namreč kljub obstoju in veljavnosti Odredbe o posebnih ukrepih nadzora na presečni dan zapadla v plačilo, vendar pa je bilo, kot sta poudarili že sodišči nižjih stopenj, na podlagi oblastnih aktov Banke Slovenije prvi toženki, upoštevaje vsebino izdanih odločb in v skladu z drugim odstavkom 231. člena OZ, najprej prepovedano izplačilo terjatev tožnikom iz tega naslova. Odredba o posebnih ukrepih nadzora oziroma prepoved izplačila, ki je bila vsebina tega akta, pa je bila nato še pred prenehanjem njene veljavnosti konzumirana v (oblikovalni) Odločbi o izrednih ukrepih o prenehanju obveznosti iz naslova kvalificiranih obveznosti, vključno (in izrecno poudarjeno tudi) z obrestmi do izdaje odločbe. Ta ukrep je pomenil izredno, posebno obliko insolvenčnega postopka, katerega namen je bil preprečiti stečaj banke,10 vpliv insolvenčnih postopkov pa že po naravi stvari sega tudi na obseg poplačila (zapadlih) terjatev upnikov.

16. Zmotno je stališče zahteve, da ima Odredba o posebnih ukrepih nadzora naravo začasne odredbe, saj ji takšne narave na podlagi določb ZBan-1 ni mogoče pripisati. Odredba o posebnih ukrepih nadzora je bila namreč izdana v skladu z 249.m členom ZBan-1, izrečeni ukrep pa pomeni izrek posebnega ukrepa nadzora, ki ga Banka Slovenije izreče, če obstaja verjetnost, da bodo zaradi kršitev glede zagotavljanja kapitalske ustreznosti ali ustreznega likvidnostnega položaja po tem zakonu in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov pri banki podani razlogi, zaradi katerih lahko Banka Slovenije v skladu z ZBan-1 banki odvzame dovoljenje za opravljanje bančnih storitev (249.k člen ZBan-1). Izrek posebnega ukrepa nadzora pomeni izrek blažjega ukrepa,11 v njem izrečena prepoved izplačila pa je v svojem bistvu zaščitni ukrep, namenjen preprečevanju odlivov sredstev iz banke.12 Aktivnosti, katerih namen je sprejeti ukrepe za čim večje zmanjšanje stroškov države članice, povezanih z odpravo kapitalskega primanjkljaja, so namreč v skladu s smernicami Sporočila EK (po ugotovitvi kapitalske neustreznosti banke) predvidene že v fazi pred priglasitvijo državne pomoči oziroma pred sklepom o prestrukturiranju. V skladu z zakonodajo EU je namreč državno pomoč treba omejiti na najmanjši potreben znesek, kar pa je mogoče doseči le tako, da se v čim krajšem času po tem, ko banka opredeli potrebo po kapitalu, sprejmejo ukrepi, s katerim se prepreči nadaljnji odliv sredstev banke.13 Banka Slovenije kot centralna banka je torej v okviru opravljanja nadzora nad bankami po pooblastilih zakonodajalca prepoved izplačila smela izreči. V skladu s smernicami EK bi lahko podrejene dolžniške inštrumente pretvorila ali odpisala celo že pred dodelitvijo državne pomoči, saj državna pomoč ne sme biti dodeljena, dokler lastniški, hibridni in podrejeni dolžniški instrumenti ne prispevajo v celoti k izravnavi morebitnih izgub.14

17. Po obrazloženem Odredbi o posebnih ukrepih nadzora ni mogoče pripisati narave začasnega ukrepa, vsebina zaščitnega ukrepa (prepoved izplačila), izrečenega z Odredbo o posebnih ukrepih nadzora, pa je bila še pred prenehanjem njenega učinkovanja zajeta v (z vidika spremembe obligacijskega razmerja med upnikom in dolžnikom) vsebinsko širši oblikovalni Odločbi o izrednih ukrepih, s katero je razmerje med imetniki kvalificiranih pravic in banko v celoti (tudi) prenehalo. Prepoved izplačila, kakršno predvideva prvi odstavek 231. člena OZ, je prva toženka zato nedvomno izkazala.

18. Ustavno sodišče se je o vprašanju posega ukrepa izbrisa ali konverzije finančnih instrumentov na prepoved retroaktivnosti (155. člen URS) že izreklo v svoji odločbi U-I-295/13 z dne 19. 10 2016. Pojasnilo je, da določbe ZBan-1, ki predvidevajo izbris ali konverzijo kvalificirane obveznosti, sicer nudijo podlago za spreminjanje obstoječih obligacijskih razmerij, vendar pa to ne pomeni, da posegajo v prepoved povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena URS, saj ne posegajo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjih norm, ko izbris ali koverzija nista bila mogoča. Ukrep izbrisa ali konverzije namreč ne predvideva vračila zneskov, ki jih je upravičenec že prejel, oziroma ne določa neveljavnosti v preteklosti že konzumiranega izvrševanja morebitnih upravičenj, ki bi bila z izbrisom ali konverzijo odvzeta. Z izrečenimi ukrepi se ukinja sicer "živ" finančni instrument, a gre pri tem za posege v odprto pravno razmerje in s tem v nezaključene pravne položaje. Takšen zaključek izhaja tudi iz stališč Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v postopku odločanja o predhodnem vprašanju, ki ga je SEU odstopilo Ustavno sodišče RS v zadevi C-526/14 (Tadej Kotnik in ostali proti Državnemu zboru RS) glede veljavnosti Sporočila EK. SEU je ugotovilo, da imetniki kvalificiranih pravic, ki jih prizadenejo ukrepi porazdelitve bremen, s sklicevanjem na načelo varstva legitimnih pričakovanj ne morejo uspešno nasprotovati izvršitvi ukrepov. Izbris oziroma konverzija sta bila namreč za zagotovitev državne pomoči bankam (zlasti z vidika spoštovanja prava EU) nujna,15 pričakovanje imetnikov kvalificiranih pravic, da bodo kot imetniki finančnih instrumentov deležni reševanja njihovih naložb v obliki državne pomoči, pa ni pravno varovano pričakovanje, saj niso imeli jamstva države ali Banke Slovenije, da bo njihova naložba varovana tudi v primeru, če bo njena ekonomska vrednost (vsaj delno) izgubljena.16 Ustavna skladnost primerljivih (oblastnih) posegov v obligacijska razmerja izhaja tudi iz stališča Ustavnega sodišča v zadevi U-I-243/96 z dne 17. 9. 1998.17

19. Po obrazloženem prva toženka, upoštevaje prvi odstavek 231. člena OZ, ni in ne sme izplačati obresti iz spornih obveznic, saj bi bilo izvedeno plačilo zaradi prepovedi oblastnega organa (na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih nadzora in Odločbe o izrednih ukrepih) neveljavno. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženko je zato pravilno zavrnjen.

20. Zahteva vsebinsko ne izpodbija odločitve sodišča druge stopnje, ki se nanaša na razmerje med tožniki in drugo toženko. Vrhovno sodišče se je zato v skladu s prvim odstavkom 391. člena ZPP pri odločanju omejilo samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi.

**Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti**

21. Uveljavljani razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

**Odločitev o stroških**

22. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo ugodeno, zato morata druga in tretja tožnica povrniti prvi in drugi toženki njune stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče jih je v skladu z vloženima stroškovnikoma in Zakonom o odvetniški tarifi vsaki odmerilo na 192,76 EUR (odgovor na izredno pravno sredstvo (tar. št. 3300) v višini 138,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007)). Druga in tretja tožnica sta dolžni plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (313. člen ZPP).

1 Obveznica je dolžniški vrednostni papir, s katerim se izdajatelj zavezuje, da bo imetniku vrednostnega papirja izplačal po amortizacijskem načrtu na točno določen dan v prihodnosti na obveznici navedeni znesek oziroma znesek anuitetnega kupona (26. člen Zakona o vrednostnih papirjih). 2 ZPP se glede pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje na 367. a člen ZPP. 3 Glej N. Betetto, Kako preprečiti, da Vrhovno sodišče postane vir neenotne sodne prakse, Podjetje in delo, 6-7/2015/XLI, str. 974. 4 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 175/2015 z dne 12. 11. 2015. 5 Sporočila Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 (UL C 216, 30. 7. 2017; v nadaljevanju Sporočilo EK). 6 Uzakonitev tega ukrepa je sledila Sporočilu EK, v katerem je EK kot pomembno merilo za dopustnost državne pomoči in uporabe javnih sredstev pri reševanju težav določa ustrezno delitev bremena pri zagotavljanju kapitala banke med državo na eni strani in delničarji ter upniki banke na drugi strani. Uporaba javnih sredstev (upoštevaje pravila EU o državnih pomočeh) je namreč dopustna šele, ko so v zadostni meri k zagotavljanju kapitalske ustreznosti banke na podlagi prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti v navadne delnice prispevali tudi delničarji in določene kategorije upnikov banke. Upravičenci iz depozitov in nepodrejenega dolga so bili iz ukrepov porazdelitve bremen izključeni. 7 Dokapitalizacija mora biti podvržena spoštovanju pravil EU o državnih pomočeh. 8 Izvedba insolvenčnega postopka je tvegana pot, saj ima lahko hude in daljnosežne posledice na finančni in gospodarski sektor. 9 Tudi na podlagi 359. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) se iz splošne razdelitvene mase poplačajo terjatve po naslednjem vrstnem redu: prednostne, navadne in podrejene terjatve. Poplačilo delničarjev je v stečaju zagotovljeno le, če so bili pred tem poplačani vsi obligacijski upniki. Pravila ZFPPIPP o poplačilu v stečaju pa so veljala tudi za stečaj bank (319. člen ZFPPIPP). Tudi ZBan-1 je pri izbrisu ali konverziji obveznic pravzaprav izhajal iz izhodišč ZFPPIPP, saj so v primeru stečaja izdajatelja terjatve imetnikov podrejenih obveznic pri pravici izplačila podrejene vsem terjatvam navadnih upnikov. Skladno z višjim tveganjem, ki ga prevzema imetnik podrejene obveznice, pa je zato običajno donos podrejene obveznice višji od donosa navadne obveznice istega izdajatelja. 10 Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-295/2016 z dne 19. 10. 2016, točka 112 obrazložitve. 11 Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2016 z dne 19. 10. 2016, točka 82 obrazložitve. 12 Glej tudi 32. točko Sporočila EK. 13 Tako tudi 47. točka Sporočila EK. 14 Tako EK v 44. točki Sporočil EK. 15 Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu - nujni postopek, Poročevalec DZ, 10. 10. 2013, EPA 1513-VI, str. 1-4. 16 Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2016 z dne 19. 10. 2016, točka 105 obrazložitve. 17 Ustavno sodišče ugotovilo skladnost določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov, s katerim je zakonodajalec (po končani sanaciji bank) uredil način razreševanja terjatev bank do podjetij.