Jedro

Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene.

Četudi bi res obstajal dvom v to, ali je sporno oceno vrednosti za upnika izdelal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti, to samo po sebi ne dopušča spregleda pravno relevantnih ugovorov iz take ocene. Pravica stranke do izjave v postopku je sestavljena (med drugim) iz upravičenja, da se sodišče s strankinimi argumenti seznani in da, če so pravno relevantni, nanje obrazloženo odgovori. To pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje pripombe pritožnikov na oceno vrednosti premoženja, če je zaključilo, da ne gre za oceno, ki jo je sestavil pooblaščeni ocenjevalec vrednosti v skladu z drugim odstavkom 327. člena ZFPPIPP, kljub temu moralo presojati kot del trditvene podlage pritožnikov.

Nenazadnje je ocenjevalka vrednosti premoženja sama že v osnovnem mnenju navedla, da je terjatev ocenjevala na način, ki temelji na pričakovanem donosu iz terjatve, torej je dejstvo, da se vodi postopek osebnega stečaja vsekakor za oceno vrednosti terjatve relevantno in pomembno ter ga je potrebno vrednostno oceniti.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v celoti, razen v drugem odstavku izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo sledeče: - zavrnilo je poziv upnika A., d. o. o., p. d. 854 s 3. 12. 2021 za odpravo nepravilnosti v zvezi s pozivom tega sodišča upnikom za soglasje za razdelitev premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti z 19.11.2021 p. d. 833 ter ugovor tega upnika, prav tako v vlogi p. d. 854, zoper končni načrt razdelitve stečajne mase, ki je bil objavljen 19.11.2021 pod p. d. 818, ter ugovor upnika A. A., sedaj v postopku osebnega stečaja, ki ga je pod p. d. 837 v povezavi z vlogo pod p. d. 831 podal upravitelj v postopku tega osebnega stečaja, zoper prej navedeni končni načrt razdelitve p. d. 818: - delno je ugodilo pozivu oziroma predlogu, zahtevi in ugovorih obeh v prejšnjem odstavku navedenih upnikov, podanih pod p. d. 837 v povezavi s p. d. 831 ter pod p. d. 854 za odpravo pomanjkljivosti oz. nepopolnosti v s strani upravitelja iz tega stečajnega postopka predloženem posodobljenem končnem seznamu preizkušenih terjatev pod p. d. 817, ki je bil objavljen 19.11.2021 in navedeni posodobljen končni seznam popravilo oziroma dopolnilo tako, kot izhaja iz s strani upravitelja iz tega stečajnega postopka potem predloženega dopolnjenega oz. popravljenega končnega seznama pod p. d. 880, torej za znesek oziroma v delu, ki se nanaša na znesek priznane terjatve v višini 2.554.998,30 EUR (številka 120 seznama), s tem, da se v nadaljevanju stolpca navedenega upnika pod zap. št. 120 zapisani znesek 7.438,38 EUR kot znesek tudi priznane terjatve šteje za brezpredmeten in velja kot znesek priznane terjatve pri oz. pod to zap. št. samo znesek 2.554.998,30 EUR, zavrnilo in ne ugodilo pa je navedene pozive oziroma predloge, zahteve in ugovore v delu, ki se nanašajo na zakonske zamudne obresti od prej navedenega zneska 2.554.998,30 EUR od 13.8.2019 dalje, - končna razdelitev v tem stečajnem postopku se opravi na podlagi s strani upravitelja predloženega končnega načrta razdelitve stečajne mase z 18.11.2021 in pod p. d. 818 objavljenega 19.11.2021 v povezavi s strani upravitelja predloženim dopolnjenim posodobljenim končnim seznamom preizkušenih terjatev, objavljenim pod p. d. 880, kar je oboje objavljeno tudi skupaj s tem sklepom kot njegovim sestavnim delom, in to tako, da se terjatev zoper dolžnikovega dolžnika A. A., sedaj v osebnem stečaju, ki se zoper njega vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru St 000/2020, kar izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici s 16.1.2019, opr. št. Pg 117/2018 v povezavi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru s 4.3.2020, opr. št. Cpg 148/2019, sestavljajo pa jo terjatve in sicer za plačilo 493.977,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2008 dalje, za plačilo 2.206.723,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2008 ter za povračilo stroškov pravdnih postopkov po navedenih sodbah v višini 59.456,05 EUR s pp in 10.739,21 EUR s pp, z obračunanim skupnim stanjem na dan začetka stečajnega postopka 18.12.2020 zoper navedenega dolžnikovega dolžnika v višini 4.681.322,81 EUR in ki je bila kot taka tudi prijavljena v navedenem osebnem stečaju, na ravni prvega in najprej opravljenega prenosa prenese na prednostne upnike stečajnega dolžnika, ki so podali soglasje za razdelitev premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, gre pa za upnike za prednostne terjatve in sicer: - B. B. za 6.020,34 EUR, - C. C. za 9.713,31 EUR, - D. D. za 8.850,50 EUR, - E. E. za 11.918,06 EUR, - F. F. za 7.607,67 EUR, - G. G. za 45.103,93 EUR in – Republiko Slovenijo (MF, FURS, FU Nova Gorica) za 748.758,11 EUR, in to za vsakega od navedenih upnikov do zanj navedene višine prej navedene njegove terjatve, s tem, da je tako skupna višina v tem sklepu upoštevanih prednostnih terjatev vseh prej navedenih prednostnih upnikov skupaj 837.962,22 EUR, glede na prej navedeno terjatev vsakega prednostnega upnika in v razmerju do skupne višine po tem sklepu prednostnih terjatev pa je delež za posameznega prednostnega upnika: - B. B., 0,72%, - C. C., 1,16%, D. D., 1,05%, - E. E., 1,42%, - F. F., 0,91%, - G. G., 5,38%, – Republika Slovenija (MF, FURS, FU Nova Gorica), 89,35%, kar je skupno 100%, v delu, ki po navedenem prvem prenosu še ostane, pa se nato opravi prenos na drugi ravni in to na navadne upnike, ki so podali izjavo oziroma soglasje za razdelitev premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti in sicer za poplačilo njihovih navadnih terjatev, ki za posameznega upnika znaša: - B. B. 343,00 EUR, - C. C. 382,84 EUR, - D. D. 382,84 EUR, - E. E. 374,68 EUR, - F. F. 367,90 EUR, - G. G. 176,78 EUR, - H. H. 2.990,503,04 EUR, - B., d. o. o., 1.112.866,21 EUR, - I. I., s. p., 286.366,30 EUR, - J. J. 11.353,07 EUR, in to za vsakega izmed navedenih upnikov do zanj prej navedene višine terjatve, tako da je skupna višina navadnih terjatev navedenih navadnih upnikov, za pokritje katerih se prenaša na opisan način na ravni druge delitve, prej omenjena terjatev do dolžnikovega dolžnika A. A., sedaj v stečaju, 4.400.116,66 EUR, v razmerju med navedeno navadno terjatvijo navedenega upnika in prej navedenim skupnim zneskom vrednosti navadnih terjatev, pa znaša odstotek udeležbe v njej, torej v omenjenem skupnem znesku, za spodaj navedene navadne upnika: - B. B. 0,008%, - C. C. 0,008%, - D. D. 0,008%, - E. E. 0,008%, - F. F. 0,008%, - G. G. 0,004%, - H. H. 67,96%, - B., d. o. o., 25,29%, - I. I., s. p., 6,44%, - J. J. 0,26%, kar je skupno 100%, s tem, da se pri vsakem zagotavljanju pokritja njihove terjatve, tudi če to pokritje ne more biti izvedeno v obsegu 100%, tako pri delitvi na prvi kot tudi drugi ravni vedno upošteva ta vrstni red delitve oziroma pokrivanja in tudi tako, da se tako pri prednostnih kot tudi navadnih upnikih upošteva njihovo notranje razmerje v odstotkih kot je prej navedeno.

2. Zoper sklep so se pritožili upniki: 1. A. d. o. o., 2. A. A. ter skupaj 3. K. K., 4. L. L., 5. M. M., 6. N. N., 7. E. E., 8. F. F., 9. D. D., 10. C. C., in 11. B. B. (v nadaljevanju K. K. in ostali).

3. Upnik A. d. o. o. je v svoji pritožbi (p. d. 888) uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da 1. v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi ugovora zoper končni načrt razdelitve premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti (načrt končne razdelitve objavljen pod zap. št. 818), ugovoru ugodi, predlog načrta končne razdelitve zavrne, podrejeno pa, da se sklep v tem delu razveljavi, ter 2. ga v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča o končni razdelitvi premoženja v tem stečajnem postopku, s katerim je sodišče odločilo, da se končna razdelitev opravi na podlagi s strani upravitelja predloženega končnega načrta razdelitve, objavljenega pod zap. št. 818, v povezavi s strani upravitelja predloženim dopolnjenim posodobljenim končnim seznamom preizkušenih terjatev, objavljenim pod zap. št. 880, spremeni in se predlog za dokončanje stečajnega postopka z razdelitvijo premoženja upnikom zavrne, podrejeno pa, da se sklep v tem delu razveljavi.

4. Upnik A. A. je v svoji pritožbi (p. d. 890) in dopolnitvi pritožbe (p. d. 895) navajal, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se terjatev, ki naj bi jo stečajni dolžnik izkazoval do njega kot dolžnika, razdeli med upnike, saj niso izpolnjeni pogoji za delitev, stečajni dolžnik do njega nima terjatve, ker je prenehala na podlagi zakonitega pobota, ocena vrednosti terjatve je napačna in nestrokovna, odločitev o načinu delitve (če bi terjatev sploh obstajala, pa ne), pa je napačna.

5. Upniki K. K. in ostali so v svoji pritožbi (p. d. 891) in dopolnitvi pritožbe (p. d. 893) kot skupina nekdanjih zaposlenih, torej imetniki prednostnih terjatev in zato prednostni upniki, uveljavljali prav tako vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ter pritožbenemu sodišču predlagali, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da 1. v delu, ki se nanaša na odločitev o potrditvi načrta končne razdelitve, odloči o pritožbi skupine prednostnih upnikov z dne 6. 12. 2021 ter predlog načrta končne razdelitve zavrne, podrejeno pa, da se sklep v tem delu razveljavi, ter 2. ga v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča o končni razdelitvi premoženja v tem stečajnem postopku, s katerim je sodišče odločilo, da se končna razdelitev opravi na podlagi s strani upravitelja predloženega končnega načrta razdelitve, objavljenega pod zap. št. 818, v povezavi s strani upravitelja predloženim dopolnjenim posodobljenim končnim seznamom preizkušenih terjatev, objavljenim pod zap. št. 880, spremeni in se predlog za dokončanje stečajnega postopka z razdelitvijo premoženja upnikom, zavrne, podrejeno pa, da se sklep v tem delu razveljavi.

6. Na vse tri pritožbe je upraviteljica odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jih zavrže kot nedovoljene oziroma zavrne kot neutemeljene.

7. Pritožbe so utemeljene.

8. Upraviteljica v odgovoru na pritožbe trdi, da bi moralo sodišče pritožbe tistih upnikov, ki so podali soglasje za prevzem terjatve in delitev po deležih, zavreči. Ker se upniki pritožujejo tudi iz razloga nasprotja med vsebino izreka in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na to, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa med prednostne in navadne upnike delilo znesek, ki presega nominalno ocenjeno likvidacijsko vrednost terjatve, tem upnikom ni mogoče le zato, ker so podali soglasje k delitvi odreči pravnega varstva, v katerem napadajo odločitev sodišča prve stopnje iz razloga nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Predlog upraviteljice je zato neutemeljen, saj so pritožbe vseh upnikov dovoljene.

9. Vse pritožbe uveljavljajo enake pritožbene razloge, ki se med seboj prepletajo, zato je pritožbeno sodišče odgovarjalo na vse pritožbe hkrati.

10. Osnovni pritožbeni razlogi so: i) da terjatev, ki je predmet prenosa, ne obstoji, ker je prišlo do _ex lege_ pobota z nasprotno terjatvijo upnika A. A. po 261. členu ZFPPIPP z dnem začetka postopka osebnega stečaja nad tem upnikom, ii) da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje izvršilo poplačilo v višini, ki ne odraža vrednosti premoženja, iii) da je ocena vrednosti terjatve torej premoženja, ki je predmet prenosa po izpodbijanem sklepu nepravilna, ter iv) da ne obstojijo zakonski razlogi za delitev premoženja po 374. členu ZFPPIPP oziroma upraviteljica ni podala razlogov, zaradi katerih premoženja ni mogoče unovčiti ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški.

11. Iz podatkov spisa izhaja, da je stečajni dolžnik zoper A. A. vložil tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj. S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 117/2018 z dne 16. 1. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 148/2019 z dne 4. 3. 2020 (p. d. 576) je bilo odločeno, da se med stečajnim dolžnikom in A. A. razveljavijo učinki določenih pravnih dejanj, kot posledica navedenega pa je A. A. dolžan stečajnemu dolžniku plačati: 1) 493.977,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 5. 2008 dalje do plačila, 2) 1.352.745,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 6. 2008 dalje do plačila, 3) 360.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 6. 2008 dalje do plačila, 4) pravdne stroške v višini 59.456,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, ter 5) pritožbene stroške v višini 10.739,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje. Iz obrazložitve navedenih dveh sodb izhaja tudi, da ima A. A. kot upnik do stečajnega dolžnika dve judikatni terjatvi v višini 680.636,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2009 do plačila in 653.506,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 14. 8. 2009 do plačila (skupaj torej 1.334.143,19 EUR), vendar je bil pobotni ugovor za navedeni terjatvi pravnomočno zavrnjen (prim. 32. točka odločbe Višjega sodišča v Kopru Cpg 148/2019; p. d. 576). A. A. je zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 148/2019 vložil predlog za dopustitev revizije, ki je bil s sklepom VSRS DoR 47/2020 z dne 7. 7. 2020 zavrnjen. Zoper odločitev je bila vložena ustavna pritožba, ki se vodi pred Ustavnim sodiščem RS pod Up-972/20, o kateri še ni odločeno.

12. Upnik A. A. je zaradi zgoraj navedene izpodbojne tožbe, 30. 5. 2010 skladno s tretjim odstavkom 278. člena ZFPPIPP v tem stečajnem postopku prijavil pogojno terjatev v višini 2.554.998,30 EUR, pod pogojem, če bo tožbenemu zahtevku pravnomočno ugodeno. Navedena pogojna terjatev je bila vključena v Dopolnitev št. 2 osnovnega seznama preizkušenih terjatev (zap. št. 22b), objavljen 23. 7. 2010 (p. d. 121) in je bila priznana za primer uspešnosti izpodbojne tožbe. Vključena je bila tudi v Dopolnjen 2. dodatni seznam preizkušenih terjatev, objavljen 8. 9. 2010 (p. d. 137). Sklep o preizkusu za navedeno terjatve po tem seznamu je bil izdan 13. 12. 2021 (p. d. 866).

13. Nad A. A. je bil po predlogu, ki ga je stečajni dolžnik vložil na sodišče 29. 6. 2020, s sklepom St 000/2020 z dne 11. 12. 2020 začet postopek osebnega stečaja.

14. Pritožniki trdijo, da je z začetkom postopka osebnega stečaja nad A. A. prišlo do _ex lege pobota_ zgoraj opisanih terjatev - stečajnega dolžnika do A. A. in A. A. do stečajnega dolžnika - in sicer na podlagi 261. člena ZFPPIPP. Pravilnost takega stališča naj bi izhajala iz ustaljene sodne prakse (III Ips 54/2017) in mnenja prof. dr. P. (p. d. 878). Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 54/2017 (14. točka obrazložitve) izhaja: „Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da je ena od materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka tudi pobotanje terjatev stečajnega dolžnika s terjatvami upnika, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka. Ker takšen materialnopravni učinek nastane neposredno na podlagi zakona, postane vprašanje obstoja nasprotnih terjatev ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranki relevantno za pravilno ugotovitev višine obveznosti tožene stranke. Ob predpostavki obstoja nasprotnih terjatev veljata terjatvi za pobotani do višine nižje terjatve.“ Iz mnenja prof. dr. P. pa izhaja, da sta si z dnem začetka postopka osebnega stečaja obe terjatvi stali nasproti, kar ustreza definiciji iz 261. člena ZFPPIPP. Edina izjema, da se taki terjatvi že na podlagi zakona (torej avtomatično) ne bi pobotali, je po normativni ureditvi določena v 263. členu ZFPPIPP. V dani situaciji ne gre za okoliščine opredeljene v 263. členu ZFPPIPP. Drugih prepovedi pobotanja ZFPPIPP ne predpisuje, zato navedeno mnenje zaključi, da so zakonsko predpisane predpostavke za pobotanje terjatev ob začetku postopka osebnega stečaja nad A. A. uresničene, saj po oceni prof. dr. P. ni pravno utemeljenih razlogov, da za navedeni dve terjatvi ne bi veljala pravila o pobotanju po samem zakonu na podlagi 261. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP. Ob tem pritožbe še navajajo, da je upraviteljica stečajnega dolžnika ob vložitvi predloga za osebni stečaj nad A. A. spregledala, da je bila terjatev iz naslova izpodbijanja (tedaj še pogojna) prijavljena in jo je v neki točki priznala, nato pa ji je vse to porušilo plane. Zato tudi ni mogoče govoriti, da je A. A. kot dolžnik skušal kakorkoli zlorabiti določbo 261. člena ZFPPIPP, temveč gre za situacijo, ko upnik, ki ga zastopa upravitelj, sam izvrši dejanje, ki privede do prenehanja njegove terjatve, dolžnik A. A. pa se je začetku osebnega stečaja celo upiral. 15. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem terjatve oziroma njenim prenehanjem zaradi pobota v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da do pobota ni prišlo, saj gre za terjatev iz uspešnega izpodbijanja po 278. členu ZFPPIPP, iz drugega odstavka tega člena pa izhaja, da v primeru nastopa vrnitvene dolžnosti nasprotnika izpodbijanja, mora le-ta stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejel, če to več ni mogoče pa izvršiti plačilo denarnega nadomestila, v tretjem odstavku pa je nato določeno, da v primeru ponovne oživitve terjatve nasprotnika izpodbijanja pride, pod pogojem pravočasno prijavljene terjatve, kar je v tem primeru podano, do njenega poplačila iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona. Plačilo lahko torej tak upnik prejme samo in le iz stečajne mase in tudi samo in pod pogoji iz tega stečajnega postopka in na noben drug način. V takih okoliščinah terjatev upnika zato ne more prenehati na podlagi pobota zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad njim samim. Terjatve vseh upnikov v tem stečajnem postopku se lahko poplačajo le v tem stečajnem postopku in pod pogoji iz tega stečajnega postopka, saj bi sicer prišlo do posega v položaj ostalih upnikov, ki so prijavili svoje terjatve v tem stečajnem postopku in katerih poplačilo se zagotavlja le v okviru tega stečajnega postopka. Z izvedbo pobota kot ga zagovarja A. A., bi bil on sam nasproti ostalim upnikom v priviligiranem položaju, kar pa glede na temeljna načela insolventne zakonodaje, zlasti o enakopravnem obravnavanju upnikov, ni dopustno.

16. Takemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in ga pritožniki, ki le ponavljajo svoja stališča, ki so jih zavzeli že v postopku na prvi stopnji in na katere je sodišče prve stopnje izčrpno odgovorilo, ne morejo izpodbiti. V 261. členu ZFPPIPP je določeno, da če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno. Pravilo opredeljeno v 261. členu predstavlja izjemo od pravila o hkratnem in sorazmernem plačilu vseh (nezavarovanih) terjatev, saj zaradi pobota upnik, ki je hkrati dolžnik stečajnega dolžnika (ker ima stečajni dolžnik nasprotno terjatev do tega upnika) doseže plačilo celotnega (in ne le sorazmernega) zneska svoje terjatve. Iz 263. člena ZFPPIPP nadalje izhaja, da terjatve do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka in ki jo je novi upnik po začetku stečajnega postopka pridobil na podlagi cesije od prejšnjega upnika, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do novega upnika, ki je nastala do začetka stečajnega dolžnika. Nadalje pa je v 264. členu ZFPPIPP določeno, da terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka. Prav za tak položaj gre v obravnavani situaciji. Če je izpodbito pravno dejanje stečajnega dolžnika v trenutku pravnomočnosti sodbe, s katero sodišče ugodi izpodbojnemu zahtevku, nastane povračilna (kondikcijska) terjatev stečajnega dolžnika do upnika (drugi odstavek 278. člen ZFPPIPP). Hkrati znova nastane terjatev upnika do dolžnika, ki je zaradi izpodbitega pravnega dejanja prenehala. Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika.1 Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Slednje tudi kot izraz načela koncentracije, ki je opredeljen v 227. členu ZFPPIPP in določa, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. To pomeni ne le, da lahko le v tem postopku uveljavlja, temveč tudi le v tem postopku poplača svojo terjatev do stečajnega dolžnika. Prav to je toliko bolj pomembno v primeru kot je obravnavani, ko je terjatev upnika A. A. ponovno oživela zaradi izpodbitega pravnega dejanja, saj kot je navedlo že sodišče prve stopnje, iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP izhaja, da se taka terjatev lahko plača (samo) iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Gre za specialno določbo, ki velja za poplačilo take (na novo oživele) terjatve. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika A. A.) uporaba pravila o _ex lege_ pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe (sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 117/2018 z dne 16. 1. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 148/2019 z dne 4. 3. 2020) povsem izvotljene. Povsem irelevantno je zato dejstvo, kdo je bil predlagatelj postopka osebnega stečaja nad A. A.2

17. Glede na navedeno pritožbe neutemeljeno trdijo, da terjatev, ki je predmet prenosa ne obstoji, ker naj bi prišlo do _ex lege_ pobota z nasprotno terjatvijo upnika A. A. po 261. členu ZFPPIPP z dnem začetka postopka osebnega stečaja nad tem upnikom, saj pravne posledice navedene določbe v obravnavanem primeru niso mogle nastopiti. Pri tem je neutemeljeno tudi sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj v nobeni od odločb, na katere se sklicujejo pritožbe, ni šlo za okoliščine, kot v dani situaciji.

18. V 363. členu ZFPPIPP je navedeno kaj mora vsebovati načrt prve razdelitve. Določba se uporablja tudi za poznejše razdelitve (369. člen ZFPPIPP). Načrt razdelitve mora vsebovati (primerjaj drugi odstavek 363. člena ZFPPIPP): 1) znesek splošne razdelitvene mase, ki je predmet razdelitve po tem načrtu, 2) skupni znesek terjatev, ki se upoštevajo pri tej razdelitvi, in 3) delež, v katerem se terjatve plačajo (oziroma rezervirajo) pri tej razdelitvi. Za vsako terjatev, ki se upošteva pri razdelitvi, pa mora načrt vsebovati tudi: 1) zaporedno številko terjatve na končnem seznamu preizkušenih terjatev, 2) znesek terjatve, ki se upošteva pri tej razdelitvi, 3) podatek, ali se terjatev ob razdelitvi plača ali se za njeno plačilo rezervirajo sredstva, in 4) znesek terjatve, ki se plača ali se rezervirajo sredstva za njeno plačilo, ob tej razdelitvi. Sodišče mora objaviti načrt razdelitve in posodobljen končni seznam preizkušenih terjatev v treh delovnih dneh po prejemu (četrti odstavek 363. člena ZFPPIPP).

19. V izreku izpodbijanega sklepa pa je navedena le višina terjatve, ki je predmet delitve (peti odstavek izreka) ter višina terjatev prednostnih upnikov (šesti odstavek) in navadnih upnikov (enajsti odstavek izreka), ki so podali soglasje k razdelitvi. Nikjer iz izreka izpodbijanega sklepa pa ne izhaja ocenjena vrednost terjatve, ki je predmet razdelitve, niti iz izreka sklepa ni razvidno razmerje višine terjatev posameznih upnikov (tako prednostnih kot navadnih) do tako ocenjene vrednosti tega premoženja ter v kakšni višini so terjatve sploh poplačujejo oziroma ostajajo neplačane. Zaradi takih pomanjkljivosti izreka, izpodbijani sklep ne vsebuje vsega kar bi glede na zgoraj citirane določbe ZFPPIPP moral vsebovati. Poleg tega je izrek izpodbijanega sklepa najmanj nejasen, saj ni niti določno niti določljivo navedeno, kakšna je sploh vrednost terjatve, ki je predmet delitve oziroma ali je sodišče prve stopnje glede na načrt upraviteljice, med upnike sporno terjatev delilo po njeni dejanski višini, ki izhaja iz pravnomočnih sodnih odločb ali v višini vrednosti terjatev upnikov ali pa morda v višini ocenjene vrednosti sporne terjatve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa naj bi sicer izhajalo slednje, vendar ker je pravno zavezujoč le izrek sklepa, bi to moralo nedvoumno in jasno izhajati iz izreka sklepa, ne pa zgolj iz njegove obrazložitve. Pri tem pritožniki tudi pravilno opozarjajo na stališče sodne prakse (Cst 394/2016 z dne 15. 6. 2016), da je ocenjena vrednost premoženja namenjena ugotovitvi, v kolikšnem delu vrednost upnikove terjatve presega vrednost premoženja, ki se nanj prenaša. 20. Tako se izkažejo pritožbe za utemeljene, ko trdijo, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, s čimer je podana absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

21. Pritožniki so v pritožbah sodišču prve stopnje očitali tudi, da je sledilo upraviteljici, ki je pridobila bistveno previsoko oceno likvidacijske vrednosti terjatve stečajnega dolžnika do svojega dolžnika A. A. Zaradi tega dejstva naj bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je za nadaljnje poskuse prodaje te terjatve potrebno soglasje upniškega odbora, ki ga ta ni podal, in v posledici vsega navedenega zmotno zaključilo, da tega premoženja ni mogoče unovčiti, zato se ga naj v skladu z določb druge alineje 1. točke prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP razdeli med upnike, ki s prevzemom in razdelitvijo soglašajo.

22. Sodišče prve stopnje je sledilo oceni, ki jo je za upraviteljico v skladu s prvim odstavkom 327. člena ZFPPIPP izvedla pooblaščena ocenjevalka vrednosti (priloga k p. d. 766). Ta je izračunala tržno vrednost terjatve stečajnega dolžnika do A. A. na dan začetka postopka osebnega stečaja (18. 12. 2020) v višini 4.681.322,81 EUR, medtem ko je likvidacijsko vrednost terjatve na ta dan ocenila v višini 4.368.535,66 EUR. Pritožniki so tej vrednosti nasprotovali s sklicevanjem na oceno vrednosti terjatve, ki jo je za upnika A., d. o. o. (prvega pritožnika) pripravila družba D. (priloga k p. d. 789). Ta je tržno vrednost terjatve ocenila v razponu med 285.779,88 EUR in 1.455.832,22 EUR, likvidacijsko vrednost terjatve pa v znesku 610.000,00 EUR, kolikor je znašala ponudba za odkup terjatve s strani družbe C. d. o. o. (priloga k p. d. 769). Sodišče prve stopnje se do te ocene vrednosti terjatve konkretno ni opredelilo, temveč je njeno nadaljnjo vsebinsko obravnavo zavrnilo s pojasnilom, da iz ocene ni razvidno, ali ima omenjena družba položaj pooblaščenega ocenjevalca, zato ni razvidno, ali je bila spoštovana določba drugega odstavka 327. člena ZFPPIPP, ki terja, da oceno vrednosti premoženja izdela pooblaščeni ocenjevalec vrednosti.

23. Po presoji višjega sodišča taka odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Četudi bi res obstajal dvom v to, ali je sporno oceno vrednosti za upnika izdelal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti, to samo po sebi ne dopušča spregleda pravno relevantnih ugovorov iz take ocene. Pravica stranke do izjave v postopku je sestavljena (med drugim) iz upravičenja, da se sodišče s strankinimi argumenti seznani in da, če so pravno relevantni, nanje obrazloženo odgovori. To pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje pripombe pritožnikov na oceno vrednosti premoženja, če je zaključilo, da ne gre za oceno, ki jo je sestavil pooblaščeni ocenjevalec vrednosti v skladu z drugim odstavkom 327. člena ZFPPIPP, kljub temu moralo presojati kot del trditvene podlage pritožnikov.3

24. Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bili ugovori pritožnikov v zvezi z oceno tržne in zlasti likvidacijske vrednosti pravno relevantni. Izpostavljeno je namreč bilo, da pooblaščena ocenjevalka vrednosti ni upoštevala dejstva, da se je nad A. A. pričel postopek osebnega stečaja po tem, ko je slednji podal izjavo o svojem premoženjskem stanju4 in da posledično zaradi bistveno spremenjenih okoliščin trditev o vrednosti premoženja iz leta 2017 ni mogoče upoštevati v oceni vrednosti terjatev na dan 18. 12. 2020. Prav tako že začetek postopka osebnega stečaja sam po sebi vzbuja dvom v pravilnost presoje, da ima stečajni dolžnik obsežno premoženje, ki mu omogoča poplačilo terjatev, kot izhaja iz omenjene izjave iz leta 2017. Če bi to držalo, potem postopek osebnega stečaja sploh ne bi tekel, pri čemer je potrebno poudariti, da je predlog za začetek postopka osebnega stečaja podala prav upraviteljica stečajnega dolžnika in torej ne gre niti za situacijo, kjer bi bil postopek osebnega stečaja predlagan (sprožen) s strani dolžnika z namenom morebitne zlorabe (kar pravilno opozarjajo pritožbe). Višje sodišče opozarja tudi, da je pooblaščena ocenjevalka vrednosti v svoji izjavi z dne 25. 10. 2021 (p. d. 788) zapisala, da vrednost premoženja A. A. nikakor ne vpliva na vrednost sporne terjatve, hkrati pa je tako v tej izjavi kakor tudi v kasnejši izjavi z dne 18. 11. 2021 (p. d. 819) navedla, da je pri pripravi ocene vrednosti upoštevala dejstvo, da A. A. (sledeč že omenjeni premoženjski izjavi iz leta 2017) razpolaga s pomembno visokim premoženjem. Ti izjavi sta sami s seboj v nasprotju torej protislovni ter ob upoštevanju vsega dodatno navedenega glede premoženjskega stanja A. A. v zvezi z začetkom postopka osebnega stečaja, vsekakor terjata konkretnejša pojasnila, ki jih pooblaščena ocenjevalka vrednosti v dopolnitvah izjav po presoji višjega sodišča ni podala. Nenazadnje je ocenjevalka vrednosti premoženja sama že v osnovnem mnenju (p. d. 766) navedla, da je terjatev ocenjevala na način, ki temelji na pričakovanem donosu iz terjatve (točka 1.12), torej je dejstvo, da se nad A. A. vodi postopek osebnega stečaja vsekakor za oceno vrednosti terjatve do njega relevantno in pomembno ter ga je potrebno vrednostno oceniti. Pri tem velja še omeniti, i) da iz pravnomočnega sklepa o začetku postopka osebnega stečaja St 000/2020 z dne 11. 12. 2020 (str. 4/5) izhaja, da je dolžnik prezadolžen in da dolžnik ni izkazal, da je lastnik vrednejšega premoženja, ii) da tudi iz otvoritvenega poročila upraviteljice v postopku osebnega stečaja St 000/2020 (p. d. 58) izhaja, da znaša celotno premoženje A. A. ob začetku postopka osebnega stečaja manj (skupaj 3,672.459,89 EUR), kot je višina terjatve stečajnega dolžnika, ter iii) da tudi druga poročila upraviteljice boljšega stanja ne izkazujejo.

25. Nadalje so pritožniki tudi utemeljeno izpostavili, da pooblaščena ocenjevalka vrednosti in sodišče prve stopnje pri presoji likvidacijske vrednosti terjatve nista upoštevala s strani pritožnikov zatrjevanega pobota terjatve stečajnega dolžnika do A. A. v okviru preizkusa terjatev v postopku osebnega stečaja, kjer je upraviteljica terjatev stečajnega dolžnika do A. A. prerekala do višine 1.334.143,19 EUR. Če je ta pobot relevanten, kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi bilo slednje pri oceni likvidacijske vrednosti skladno s tem dopolniti.

26. V sodni praksi (npr. Cst 276/2015 z dne 19. 5. 2015) je višje sodišče že pojasnilo, da je v primeru (znatnih) razlik med različnimi ocenami vrednosti premoženja, sodišče dolžno pojasniti, zakaj šteje eno izmed cenitev za bolj primerno. Konkretni vsebinski odgovori na pripombe pritožnikov so v izpodbijanem sklepu neutemeljeno izostali. Ugotovitev likvidacijske vrednosti sporne terjatve pa je bistvena okoliščina, od katere je odvisen zaključek, ali gre res za premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti oziroma bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški po določbi prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP. Utemeljitev, da bi bilo treba za nadaljnje poskuse prodaje terjatev za izklicno ceno, ki znaša manj kot polovico likvidacijske vrednosti terjatve, pridobiti soglasje upniškega odbora,5 ki pa ga ta ni podal (podani ni bilo za nadaljnji poskus prodaje v znesku 950.000,00 EUR, posledično ni podano niti za prodajo po nižji ceni; p. d. 731), je namreč podlaga za presojo sodišča prve stopnje, da stečajne mase ni mogoče unovčiti, zaradi česar jo je treba razdeliti. Ker pa se sodišče prve stopnje do pravno relevantnih ugovorov pritožnikov glede pravilne ocene likvidacijske vrednosti in na podlagi tega določitve polovičnega zneska, od katerega je potrebno soglasje (mnenje) upniškega odbora, ni konkretno opredelilo, je s tem prav tako storilo absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14 točke drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

27. Ker je izpodbijani sklep že iz navedenih razlogov nepravilen, se višje sodišče do drugih pritožbenih razlogov ni opredeljevalo, temveč je pritožbam ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo v celoti, razen v drugem odstavku izreka (zoper katerega se pritožnice niti niso pritožile, saj je sodišče prve stopnje s tem delom izreka izpodbijanega sklepa tudi sicer ugodilo ugovorom prvega in drugega pritožnika) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

28. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej ponovno presodi vpliv postopka osebnega stečaja na oceno vrednosti terjatve stečajnega dolžnika do A. A. ter ob morebitni novo ugotovljeni oceni vrednosti premoženja ter ob ostalih okoliščinah ugotovi ali so podani pogoji za razdelitev po 374. členu ZFPPIPP, pri čemer mora upraviteljica načrt razdelitve pripraviti v skladu in z vsebino določeno v zakonu.

1 Prim. N. Plavšak, spletni Komentar ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex, 2017. 2 Ob tem pritožbeno sodišče le pripominja, da iz podatkov postopka osebnega stečaja St 000/2020 nad A. A. izhaja, da je stečajni dolžnik terjatev v postopku osebnega stečaja nad A. A. prijavil, ta terjatev pa je na podlagi sedaj že pravnomočnega sklepa o preizkusu (p. d. 182 v St 000/2020) pravnomočno ugotovljena za priznano do višine 3.347179,62 EUR, v višini 1.334.143,19 EUR pa je bila prerekana.

3 Sodna praksa se je že jasno izrekla, da gre strokovna mnenja, ki jih samostojno pridobi katera od strank, šteti kot del njene trditvene podlage (prim. sodbo VSRS III Ips 41/2020 z dne 8. 12. 2020, sodbo VSRS II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016 idr).

4 A. A. je to izjavo dal v letu 2017, postopek osebnega stečaja pa se je začel 18. 12. 2020. 5 Pravilno gre za mnenje upniškega odbora (prvi odstavek 331. člena ZFPPIPP9, ki pa ni zavezujoče (prim. 88. člen ZFPPIPP)